Agencija za komunikacijska omrežja in storitve ni posegla v sodno pristojnost pravdnega sodišča, niti v civilno pravna razmerja. Ena od njenih zakonsko predpisanih nalog je nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih je sprejela na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Sem sodi preverjanje, ali je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti, ki so ji bile naložene z Regulatorno odločbo in sicer po korakih, kot so jih predvidevala pravila 224. člena ZEKom-1. Ta inšpekcija je bila brez dvoma v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča; seveda se je vodila po upravnem postopku (prvi odstavek 221. člena, prvi odstavek 223. člena ZEKom-1 in drugi odstavek 3. člena ZIN).
Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil. Glede same registracije je v zadevi očitno na relaciji tožnik - tožnikov računovodski servis - davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici.
Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, v konkretnem primeru torej zatrjevane razslojenosti oz. pogojev, v katerih je prosilcu težko izboljšati svoj finančni položaj. Gre za splošno stanje ekonomskih in socialnih razmer v državi, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka.
Tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku, saj se je skliceval zgolj na njegov slab ekonomski položaj, kar ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Tožnikove težave zaradi slabe ekonomske situacije in zaradi krivice, ki naj bi se pripetila njegovemu očetu, ne morejo utemeljiti mednarodne zaščite. Sodišče pritrjuje stališču izpodbijane odločbe, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini).
Tožnica je z zahtevkom z dne 11. 12. 2020 zaprosila za dostop do vse možne dokumentacije. Ko je v dopolnitvenem postopku (prvič) prejele še dodatno gradivo občine, pa je šele imela možnost da dokumente, za katere je menila, da vsebujejo zahtevane informacije glede ceste, tudi določno opredeli. S tem zahteve ni razširila, pač pa jo le konkretizirala. Toženec je zato napačno uporabil določbo 133. člena ZUP in se v tem delu ni opredelil do vsebinske utemeljenosti zahteve tožnice glede tam predlaganih dokumentov.
Tožnica sama ne prereka ugotovitve, da preko oddaljenega dostopa dostopa do programa "Alarm" in spremlja dogajanje na lokacijah, kar pomeni, da dejansko na programu "Alarm" stalno spremlja dogajanje oziroma stanje na varovanih lokacijah in dejansko izvaja naloge operaterja VNC. S tem posredno potrjuje ugotovitve inšpekcijskega postopka glede izvajanja nalog operaterja VNC. Okoliščina, da tožnica svojega ravnanja ne vidi kot izvajanje nalog operaterja VNC, ne spremeni dejstva, da te naloge dejansko izvaja, saj oddaljen dostop do programa "Alarm" po presoji sodišča omogoča nemoteno opravljanje dela na enak način kot to zagotavlja upravljanje z VNC.
Iz druge povedi tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1 je jasno razvidno, da mora biti sodelovanje drugega imetnika licence razvidno iz pogodbe ali dodatka k pogodbi. Glede na nesporno ugotovitev, da tožnica nima licence za izvajanje storitev VNC, bi zato morala v vseh pogodbah oziroma dodatkih k pogodbam navesti, da pri opravljanju zasebnega varovanja sodeluje tudi drug imetnik licence (pogodbeni partner).
Z naročniki lahko tožnica sklene dodatke k pogodbi, ki, če bodo urejali le seznanitev naročnikov s sodelovanjem pogodbenega partnerja pri upravljanju z VNC, ne bi smeli predstavljati takega obsega dodatnega dela, da ga tožnica ne bi mogla izvesti v določenem ji roku. Pri tem ne gre pozabiti, da je obveznost navedbe imetnika posamezne licence, ki sodeluje pri varovanju, v javnem interesu