Tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
V konkretni zadevi tožniku ni bilo omogočeno, da glede na svoje ranljivo stanje uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. S poročilom socialne službe azilnega doma je vzpostavljen utemeljen dvom glede sposobnosti tožnika, da se polnopravno udeležuje postopka pred toženko (njegova procesna sposobnost), s tem pa je ovržena teza, da ni okoliščin, ki bi izkazovale, da se na vabila toženke v upravnem postopku neutemeljeno ni odzval. Če je namreč podan dvom, ali je tožnik sposoben samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku, bi najprej morala biti raziskana ta okoliščina že po uradni dolžnosti.
Pomembne so tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Kot izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, je imel tožnik stik le s hrvaškimi policisti in ne drugimi uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ali v hrvaškem azilnem domu, v katerega po lastni odločitvi ni bil nameščen. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
V konkretnem primeru ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2017. Tožnica pa s tožbo zasleduje prav tak izid postopka. Primarno zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in na podlagi 65. člena ZUS-1 samo odloči tako, da ugotovi, da je bil davek že plačan in isti postopek (ponovno) ustavi. Tožnica torej od sodišča v bistvu zahteva enako odločitev, kot jo je že sprejel davčni organ, tj. ustavitev postopka odmere dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je bil davek že plačan. Odprava sklepa o ustavitvi postopka in ponovna ustavitev postopka z vidika tožničinega pravnega položaja pomeni popolnoma enak rezultat. Tožničin pravni položaj se torej v primeru ugoditve tožbi ne bi v ničemer izboljšal oziroma spremenil, tudi ne v primeru, da bi bila ugotovitev, da je bil davek že plačan, del izreka odločbe oziroma sodbe.
Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik.
V upravnem sporu lahko po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj izpodbijani sklep kot sklep zavrnilne narave ni mogel biti predmet izvršbe. Škodo zaradi morebitne nezakonitosti izpodbijanega akta bi tožnik mogel uveljavljati kvečjemu v pravdi.
Z vidika objektivnega pogoja v smislu 24. člena ZBPP ni bistvena ocena glede možnosti uspeha obdolženca v postopku, pač pa je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer so to: - resnost kršitve in teža zagrožene kazni; - kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s čimer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca.
V postopku, na katerega se nanaša prošnja za BPP, se tožniku ne očita težja kršitev, tudi teža zagrožene sankcije za očitani prekršek sama po sebi je majhna, saj gre za globo v relativno nizkem znesku. Vendar pa je treba navedene okoliščine presojati v povezavi z osebnostnimi lastnostmi obdolženca. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka to storila in pri obravnavi tožnikove prošnje upoštevala, da je tožnik tujec, da mu grozi razveljavitev dovoljenja za prebivanje v državi; da je v družini edini zaposlen, zato bi tudi relativno nizek znesek globe lahko vplival na celotno družino. V zvezi z navedenim je toženka podala le posplošene ugotovitve o (po mnenju slednje očitno nizki) višini globe, ki je bila izrečena tožniku, ter o možnosti nadomestitve plačila le-te z delom v splošno korist, brez kakršnegakoli upoštevanja dejanskega osebnega in socialnega položaja konkretnega tožnika, ki ga je tožnik navedel že v prošnji za dodelitev BPP.
Glede razloga za zamudo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zgolj pavšalno pojasnila, da o vlogi z dne 9. 1. 2023 še ni odločila, ker še ni odločila niti o vlogi z dne 23. 12. 2020. Zakaj bi morala najprej nujno odločiti o vlogi z dne 23. 12. 2020, čeprav je tožnica dne 9. 1. 2023 vložila novo vlogo, v kateri je izrecno navedla, da želi, da se najprej odloči o tej vlogi (in da bo potem prvo prošnjo "najbrž" umaknila, v svojem odgovoru na poziv tožene stranke z dne 9. 8. 2024 pa celo, da bo prošnjo takoj umaknila), tožena stranka ni pojasnila niti ni navedla kakšnih drugih utemeljenih oziroma opravičljivih razlogov za zamudo pri odločanju o vlogi z dne 9. 1. 2023. Ob takšnem stanju stvari sodišče ugotavlja, da je tožba tožnice zaradi molka organa upravičena.
Stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.
Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba sicer vsebuje pravno podlago, po kateri je toženka prošnjo tožnice zavrnila (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretji odstavek 24. člena ZBPP), vendar toženka po presoji sodišča ne poda konkretne razlage na tej pravni podlagi in ne pojasni, zakaj konkretno je tožničina zadeva očitno nerazumna (oziroma zakaj je tožničino pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem) oziroma zakaj tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Tukajšnje sodišče je že v več svojih odločitvah zavzelo stališče, da je treba drugi odstavek 7. člena OT tolmačiti tako, da se upošteva število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Za vsako posamezno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč treba ugotavljati vse elemente kaznivega dejanja in njegove okoliščine, enako kot če to dejanje ne bi bilo sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Odvetnik mora torej pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje. Takšno stališče je zavzeto predvsem iz razloga, ker z vidika obrambe ni nepomembno, ali se obtožencu v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja očita manjše ali večje število dejanj. Od kriminalne količine (števila, narave in teže kaznivih dejanj, ki so sicer zajeta znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) pa je odvisna tudi izbira oziroma višina izrečene sankcije.
Pravilnost strokovnega ocenjevanja znanja ne more biti predmet presoje v upravnem sporu; ocenjevanje znanje je strokovno opravilo. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali pravni koristi, ki bi jo zakon tožniku varoval.
Med strankama ni sporno, da tožnik v potni listini nima vizuma in da iz žiga v tožnikovi potni listini izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023 ter da v Centralni evidenci Eurodac ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Hkrati iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru dne 4. 6. 2024 izhaja, da se je hrvaškim policistom predal, ker je bežal od vojne, po zaslišanju na policijski postaji in odvzetih prstnih odtisih pa da je dobil poziv, da se mora zglasiti v Azilnem domu (kar kaže na podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, morda celo vložitev prošnje). To kaže na vzpostavitev položaja bodisi iz prvega odstavka 21. člena (zahteva za sprejem) Uredbe Dublin III bodisi iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III (zahteva za ponovni sprejem). Za rešitev navedenega upravnega spora razjasnitev ni potrebna, saj je rok za predložitev zahteve po obeh določbah (v primeru, da ni zadetka v Eurodacu) enak, to je tri mesece. To pomeni, da bi morala tožena stranka podati zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika v treh mesecih od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej do 4. 2. 2024.
Ni dopustna razlaga 34. člena Uredbe Dublin III, ki bi v primeru neodziva zaprošene države v postavljenem roku za dlje časa dejansko onemogočala iztek roka za podajo zahteve. Tudi v tem primeru namreč daljši čas ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas. Postopke sprejema in ponovnega sprejema pa je zakonodajalec Unije posebej omejil z roki, ki so "jasno določeni, predvidljivi in razmeroma kratki".