Omejitev gibanja v obravnavani zadevi po naravi ni kazenska sankcija, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava zaradi zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Omejitev gibanja torej ni kazenska sankcija in je njeno trajanje odvisno od prosilčevega obnašanja (dokler prosilec zaradi svojih dejanj predstavlja nevarnost za javni red).

Tožena stranka je po presoji sodišča upoštevala individualna ravnanja tožnika, težo, naravo in časovno komponento nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine ter dejstvo, da je sodišče v kazenskem postopku kot obteževalno okoliščino upoštevalo tožnikovo vztrajnost pri izvrševanju nadaljevanega kaznivega dejanja in visoko stopnjo ogroženosti varnostnikov v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje. V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti pa je kot rečeno tudi po oceni sodišča treba vzeti v obzir, da je tožnik odvisnik od drog in da mu zaradi pomanjkanja uvida v lastna dejanja (predvsem v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje varnostnikoma) ne gre verjeti, da bo v azilnem domu sam poskrbel za svoje zdravljenje in da ne bo nadaljeval z uživanjem drog. Ob takih okoliščinah pa se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke glede nepredvidljivosti tožnikovega ravnanja in posledično logičnostjo dokazne ocene tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi lahko ogrožal svojo varnost ter varnost drugih ljudi in premoženja ter da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

Iz podatkov sistema Eurodac je razvidno, da je prva tožnica pri omembi Kraljevine Švedske opredeljena s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so ji bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilki za mednarodno zaščito. Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje njene prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Kraljevina Švedska kot odgovorna država članica dolžna sprejeti prvo tožnico (saj je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji) in njenega mladoletnega sina, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena 6 dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane procesne garancije prve tožnice v zvezi z dostopom do azilnega postopka.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Kraljevini Švedski na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le navedbe prve tožnice o morebitnem ravnanju uslužbencev v švedskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.

Iz povzetka izjav prve tožnice v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švedskem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švedskega azilnega sistema.

Organ ne bi mogel oceniti, tudi če je tožnica priznala krivdo po obtožnem predlogu za več kaznivih dejanj, opredeljenih kot storjenih v realnem steku, da tožničina pritožba, za katero je v postopku navajala in dokazovala, tudi s predloženim osnutkom pritožbe, da z njo uveljavlja kršitev, ker očitana kazniva dejanja niso bila obravnavana kot nadaljevano kaznivo dejanje, nima verjetnih izgledov za uspeh. Upoštevati je namreč treba, da morajo biti glede na določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP morebitni razlogi za zavrnitev dodelitve BPP očitni. Če razlogi za zavrnitev dodelitve BPP niso očitni, kot v obravnavanem primeru, gre za kršitev določb 24. člena ZBPP.

Pritožbeni postopek po določbah ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1 ter da upravni spor zoper odločitev o pritožbi ni dovoljen.