Tožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper del odločbe, ki mu je v korist. Ker je očitno, da za izpodbijanje takega dela nima pravnega interesa, je sodišče s tem povezano tožbo v tem obsegu zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Pomembno je, da naročniki ne razkrivajo podatkovo postopkih oddaje javnih naročil, ki bi jih bilo mogoče v tekočih ali nadaljnih postopkih oddaje uporabiti za izkrivljanje konkurence.
Ščitenju pravice do transparentnega postopka in pravice do zaupnosti je namenjena obrazložitev odločbe, v kateri mora organ navesti razloge, zaradi katerih meni, da so informacije, za dostop do katerih prosi, zaupne, oziroma zakaj njihovo razkritje ne bo imelo vpliva na konkurenčnost izbranega ponudnika v tekočih in bodočih javnih naročilih. Ker izpodbijana odločba tožene stranke takšne obrazložitve ne vsebuje, saj se ni opredelila do ugovorov tožnika glede posega v njegove konkurenčne prednosti, je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti.
Ko se organ za brezplačno pravno pomoč spusti v vsebinsko presojo o tem, ali bi stranka lahko z zahtevkom uspela v sodnem postopku, v zvezi s katerim prosi za brezplačno pravno pomoč, mora biti ugotovljena neverjetnost za uspeh zahtevka dovolj očitna. Ta standard pa je zelo redko lahko izkazan, če stranka ni obveščena o ključni sporni okoliščini, ki je relevantna za (ne)uspeh v postopku in če ne dobi možnosti, da bi se pred izdajo odločbe lahko izrekla o tem spornem dejstvu ali okoliščini, ki je pomembna za odločitev o prošnji za brezplačno pravno pomoč.
Upravni organ se lahko opre na argument nerazumnosti zahtevka, če je ta "očitno" nerazumen, to pomeni, da če je nerazumnost spoznavna na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja; navedeno pomeni, da z oceno o "očitnosti" organ ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi doseči prosilec z brezplačno pravno pomočjo oziroma lahko vsebinski preizkus opravi samo v "omejenem obsegu".
Tožnik je imel v upravnem postopku glede ocenitve stanovanja konkretizirane in argumentirane ugovore, zato bi jih tožena stranka, upoštevajoč 10. člen ZUP, morala vključiti v dokazno oceno, pa jih ni. Pravica do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku najmanj in med drugim pomeni tudi to, da ima oseba možnost, da "ustrezno in učinkovito" poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese. Namen te pravice je tudi v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da "ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov." Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ "ustrezno upoštevati pripombe", ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti.
Zaradi kršitve pravil o vročanju po ZUP je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejstev, s katerimi stranka ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe.
Tožena stranka je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Pomembno je, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino. Toženka mora, da bi zadostila zahtevam za obrazložitev upravne odločbe, kot izhajajo iz 214. člena ZUP, ugotoviti, ali je tožnik upravičena oseba glede na določbe 10. člena ZPKri ali ne.
Med strankami ni sporno, da: (1) je tožnik kot javni zavod zavezanec za dostop do informacij javnega značaja; (2) z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, saj jih je posredoval toženi stranki; (3) zahtevane informacije izvirajo iz njegovega delovnega področja. ZDIJZ ne določa, da je lahko informacija javnega značaja le tisti dokument, ki je zaključen oziroma tisti, ki lahko predstavlja materialno resnico ali pravo voljo. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da je to lahko tudi (elektronska) korespondenca in da so pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ izpolnjeni.
Zmotno je tožbeno stališče, da na zlorabo pravice kaže to: (1) da naj bi bil prosilec žvižgač, ki je nastrojen proti tožniku; (2) da prosilec že razpolaga z nekaterimi od zahtevanih dokumentov in (3) da želi te dokumente revidirati. Tudi če te okoliščine držijo, po presoji sodišča ne predstavljajo ustavnih ali zakonskih ovir, ki bi prosilcu preprečevale dostop do informacij javnega značaja.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre za poslovno komunikacijo glede izvedbe logističnih storitev, za konkretne podatke o pogojih, cenah in načinu izvedbe storitev (ponudbe, računi, ...), za korespondenco med ozkim krogom ljudi, ki so sodelovali pri sklepanju ter nadaljnji izvedbi posameznega pravnega posla. Glede na to sodišče nima nobenega dvoma, da so se ti dogovori nanašali na porabo javnih sredstev, ZDIJZ pa v prvi alineji tretjega odstavka 6. člena kot pogoj za dostop do informacij javnega značaja ne zahteva, da se morajo podatki nanašati le na neposredno javno porabo. Nenazadnje gre v obeh primerih za trošenje javnega denarja, zato je pri teh poslih transparentnost nujna. Iz podatkov v sodnem in upravnem spisu ni razvidno, da bi šlo v tem postopku za javno naročanje, zato je nerelevantno, da glede na Direktivo 2014/24/EU strožja presoja prostega dostopa do informacij javnega značaja.
Ker torej predmet spora v zadevi I P 97/2023, v zvezi s katero tožnica zahteva BPP, spada v stečajno maso, se tožnica glede na zgoraj predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča v obravnavanem upravnem sporu ne more zastopati sama in lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku.