Kmetija je (tista) oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1). Za kmetijo kot obliko KMG je torej relevantno, da je "delujoča", tj. da se njeni člani ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Ukvarjanje s kmetijsko dejavnostjo predpostavlja tudi prihodke iz te dejavnosti.
Sodišče se s tožnico strinja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti določbam 214. člena ZUP o vsebini obrazložitve in da odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Organ se v odločbi namreč ni opredelil do navedb tožnice, da se predmetni leseni objekt uporablja za spravilo poljščin in vrtnega orodja, in to v nespremenjeni obliki že desetletja. Organ ni obrazložil, zakaj objekt po namenu ne sodi med katerega od dopustnih objektov iz 10. člena Odloka s po namenu podobno dejavnostjo. Organ tudi ni navedel, ali je ugotavljal ter upošteval, ali je bil objekt v času postavitve dopusten. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa je legalnost gradnje treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanja ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornih objektov.
Sodna praksa Sodišča EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 pomeni, da je Upravno sodišče moralo v tej zadevi zaradi obvezujoče metode razlage effet utile oziroma lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ignorirati določbo petnajstega odstavka 49. člena ZMZ-1.
Tožena stranka sploh ni naredila ocene tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine, kljub temu, da je tožnik poleg tega, da nima kje bivati v Alžiriji, omenil tudi zdravstvene razloge. Te razloge pa je omenil v takšnih okoliščinah in na način, da bi tožena stranka morala ta vidik spora razčistiti in ga vključiti v presojo.
Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Dalje, kot razlog za zavrženje tožnikove prošnje organ v nadaljevanju navaja, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno, saj je sodišče z odločbo Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023 prosilcu dodelilo redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji." Takšna obrazložitev pa ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa in ni v skladu z zahtevami 214. člena ZUP (v povezavi z 228. členom ZUP). V njej namreč ni navedeno, o kakšni prošnji za BPP v primerjavi s predmetno naj bi bila tožniku BPP dodeljena z odločbo, št. Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023; organ navaja le, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno". Po citirani določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pa je pogoj za zavrženje zahteve, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.