Pomanjkljiva trditvena podlaga ne dopušča izvajanja dokazov. Z drugimi besedami, sklicevanje na odločbo o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti, v tem oziru ni sprejemljivo. To povzroči tako pri sodišču, kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditev in s tem dejanski podlagi nasploh. Sodišče ugotavlja dejstva, ki so bila (najprej) zatrjevana; z dokazi pa se prepriča o njihovi verjetnosti. Dokazi tako niso sredstvo, ki stranki omogoči, da izve, kakšne trditve naj postavi oziroma jih kar nadomesti.
Tožnik niti v tožbi niti po izrecnem pozivu sodišča ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi na toženo stranko naslovil posebno zahtevo, da o njegovi zadevi odloči v nadaljnjih 7 dneh, zato je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prezgodnjo zavrglo.
Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III6, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Na podlagi četrtega odstavka 7. člena DZ so državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe dolžne v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. V konkretnem primeru za najboljše koristi mld. A. To velja tudi za obe stranki tega postopka in za sodišče, ki odloča o predlagani začasni odredbi.
Ker mora biti načelo zagotavljanja največje koristi otroka, kot to izhaja iz 3. člena MKOP, varovano pri "vsaki dejavnosti v zvezi z otroki", ga mora pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi to sodišče.
V sodni praksi velja, da je ocenjevanje strokovno opravilo in da subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, zato ne more biti predmet presoje v postopku s pravnimi sredstvi, ter da je ocena izraz osebnega vrednotenja ocenjevalca kandidatove strokovnosti na podlagi meril ocenjevanja. Sodišče še dodaja, da pa je po 12. členu ZNPK katalog (tisti) dokument, ki določa vstopne pogoje, vsebino preverjanja in potrjevanja na določeni ravni zahtevnosti in opredeli načine in merila preverjanja, kriterije in merila za posamezna vprašanja in naloge, primere nalog in vprašanj, kreditne točke ter materialne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci postopkov za ugotavljanje in potrjevanje poklicnih kvalifikacij, ter kadrovske pogoje, ki jih morajo izpolnjevati člani komisije.