S sklepom o prekinitvi postopka ni odločeno o nobeni materialno pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre izključno za odločitev, ki se nanaša na izvedbo upravnega postopka, ki je procesne narave. Morebitne nepravilnosti glede vodenja postopka bo tožnik lahko uveljavljal v okviru pravnih sredstev zoper končno odločitev o glavni stvari. Ker izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Sodišče ugotavlja, da ZIntPK pojma zastopanja ne opredeljuje in ga torej tudi ne omejuje. Tako ga je mogoče razlagati tudi kot izvajanje pooblastil zakonitega oziroma statutarnega zastopnika pravne osebe (izvirno zastopanje), pa tudi kot izvajanje pooblastil pooblaščenca (izvedeno zastopanje), pridobljenih na podlagi (splošnega ali pa posamičnega) pooblastila zakonitega oziroma statutarnega zastopnika. Vendar to razlikovanje za odločitev v tej zadevi ni bistveno, saj po presoji sodišča tožnica kot direktorica v obravnavanem obdobju ni imela ne izvirnih ne izvedenih pooblastil za zastopanje.

V izreku bi namreč moral Organ za BPP točno navesti, kateri so tisti stroški nudenja brezplačne pravne pomoči, ki jih je uveljavljal tožnik, pa jih ni priznal oziroma jih je zavrnil. Organ za BPP je to sicer res pojasnil v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne more nadomestili ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka. Če iz obrazložitve upravne odločbe izhaja, da tožena stranka ni ugodila zahtevku stranke v celoti, mora biti to razvidno tudi v izreku odločbe, kar pa v konkretnem primeru iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno.