Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko delavec ali delodajalec predlog za sodno razvezo uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar po naravi stvari velja tudi za z njim povezane trditve in dokaze. Ta ureditev predstavlja posebno zakonsko pravilo, ki v sporih o prenehanju delovnega razmerja pomeni izjemo od splošne ureditve o prekluzijah iz 286. člena ZPP in sledi določbi 4. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo do konca glavne obravnave. Če pritožbeno ali revizijsko sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se postopek na prvi stopnji oziroma glavna obravnava nadaljuje oz. vrne v fazo, ki jo določi razveljavitveni sklep. Ker zakon določa le skrajni rok (konec glavne obravnave), ta rok velja tudi v ponovljenem postopku.
Sodišče lahko uporabi institut sodne razveze, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo; te so lahko objektivne narave (da mu ne more zagotoviti dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je njun odnos porušen do takšne mere, ki ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja), pri čemer je zadosten razlog za sodno razvezo že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin.
Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP po temelju, tako da jih je tožniku dolžna povrniti toženka. Ker v takšnem primeru odločitev ne vsebuje višine stroškov, ni mogoče izračunati takse po tarifni številki 3009 (40 % takse za postopek na prvi stopnji). V takšnem primeru je treba uporabiti tarifno številko 30010 (v zvezi z opombo 3e).
Sodna taksa za ugovor po plačilnem nalogu znaša 55,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bil dolžnik kot pravna oseba oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.
Taksna oprostitev (v ta okvir sodi tudi odloženo ali obročno plačilo takse) predstavlja izjemo od splošne obveznosti plačila sodnih taks, zato je trditveno (in dokazno) breme o izpolnjevanju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na predlagatelju. Če želi uživati privilegij oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse, mora ponuditi ustrezne trditve (in dokaze) o svojem dohodkovnem in premoženjskem stanju, iz katerih izhaja, da bi bila s (takojšnjim ali celotnim) plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (sam in družinski člani).
Glede na to, da v spisu ni dokaza o tem, da bi toženka plačala sodno takso za pritožbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je pritožba umaknjena.
Ker toženka sodne takse ni bila oproščena oziroma ji plačilo sodne takse ni bilo odloženo, plačala pa je tudi ni, je z iztekom roka nastopila zakonska fikcija, da je pritožbo umaknila, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijanem sklepu. S trditvami o slabem premoženjskem stanju oziroma blokadi TRR toženka v pritožbi zoper navedeni sklep ne more uspeti, saj se lahko upoštevajo le v postopku v zvezi z oprostitvijo oziroma odlogom plačila sodne takse, v katerem pa jih ni predložila.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala.
Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati.
Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti.
Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; nepremičnega premoženja, ki sicer predstavlja unovčljivo/razpoložljivo oz. razpolagalno premoženje pa po splošnem vedenju ni mogoče takoj/nemudoma unovčiti. Tožnik zato ni zmožen (takoj) v enkratnem obroku plačati tako visoke sodne takse brez ogrozitve preživljanja.