ZIZ člen 6, 17, 44. ZPP člen 13. ZMZPP člen 50, 94 - 103, 108,. URS člen 156. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
tuja sodna odločba kot izvršilni naslov - priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - predhodno vprašanje - civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom - procesna jamstva - kontradiktornost postopka - izključna krajevna pristojnost slovenskega sodišča - strokovni sodelavec - opravila, ki jih lahko opravlja strokovni sodelavec - presoja ustavnosti
Sklep o izvršbi, v okviru katerega je bilo odločeno tudi o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju (torej s pravnimi učinki le za konkretni postopek), je v skladu s svojimi pooblastili iz citiranega 6. člena ZIZ izdala strokovna sodelavka. Zoper sklep o izvršbi je imel dolžnik možnost ugovora, kjer je lahko izpostavil tudi pravilnost presoje spornega priznanja. O njegovem ugovoru je odločala sodnica, torej je bila presoja pravilnosti priznanja dejansko v okviru odločanja o pravnem sredstvu opravljena oziroma preverjena po sodniku.
Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP. Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so stranke postopka v tujini že vodile sodni postopek in tako rešile civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti. Slovensko sodišče v okviru priznanja tuje sodne odločbe tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba. Slovensko sodišče kot sodišče države priznanja preizkuša le, ali so za priznanje tuje sodne odločbe izpolnjene določene, v 95. do 103. členu ZMZPP predpisane pozitivne in negativne procesne predpostavke (gre za t. i. sistem omejenega preizkusa). Se pa sodišče v postopku priznavanja ne more ogniti vpogledu na kršitve, ki se nanašajo na temeljna načela pravne države.
Sodišče na v pritožbi predlagano zahtevo za presojo ustavnosti ni vezano. Sodišče je dolžno prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem le v primeru, ko samo meni, da je zakon oziroma del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče predlogu stranke tako ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen.
postopek osebnega stečaja - aktivna procesna legitimacija - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - status upnika - pravočasna prijava terjatve - priznanje terjatve
V postopku osebnega stečaja se za priznanje položaja stranke zahteva pravočasna prijava terjatve. V primeru zamude roka za prijavo terjatve upnik tak položaj pridobi, če je njegova terjatev priznana.
Niso bistvene pritožbene navedbe, kakšen model poslovanja je partner tožene stranke izdelal za tožečo stranko in katere projekte vse je zanjo izvedel. Bistveno je, da toženki ni uspelo zatrjevati pravne podlage in je podpreti z dokaznimi predlogi, zakaj je bil na njen račun nakazan sporni znesek.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079009
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 7, 7/1, 8, 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - sodbe SEU - neuporaba direktive EU - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da Sodišče EU dopušča izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe citirane direktive, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila takšne narave tudi straža.
ZUP člen 147, 147/1, 260, 260-1, 260-4, 263, 263/4, 267, 267/1,. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obnova upravnega postopka - objektivni rok za obnovo postopka
Od dokončnosti odločb, katerih obnovo postopka predlaga tožnik, pa do vložitve predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnik podal 11. 8. 2022, je preteklo več kot tri leta. Zadnja odločba, ki jo navaja tožnik, številka: ... z dne 20. 2. 2017 je postala dokončna dne 22. 2. 2017. Zaradi preteka objektivnega triletnega roka je torej toženec tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgel. ZUP namreč v prvem odstavku 267. člena določa, da mora organ preizkusiti predlog za obnovo postopka tudi glede vprašanja pravočasnosti.
prometna nesreča - podjemna pogodba - pritožbene novote - nedovoljene pritožbene novote - davek na dodano vrednost (DDV)
Tožnica je ves čas postopka zahtevala in v predlogu za izvršbo ter dopolnitvi tožbe navajala vrednost 13.808,57 EUR, ki vključuje DDV, česar toženka ni prerekala vse do pritožbe, čeprav je sporni račun tudi sama večkrat citirala (npr. odgovor na dopolnitev tožbe) in je tako s svojimi pritožbenimi trditvami glede neupravičeno zahtevanega plačila DDV prepozna.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - predlog za izločitev sodnika - domneva o nepristranskosti sodnikov - predlog za prenos krajevne pristojnosti - nenavzočnost obdolženca na glavni obravnavi - modifikacija obtožnega akta - zavrnitev dokaznih predlogov - dopolnilna norma - zastaranje kazenskega pregona
Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic.
V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.
Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.
Denarno nadomestilo iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 pripada razlastitvenemu zavezancu, če to nadomestilo uveljavlja. Denarno nadomestilo lahko predstavlja uporabnino za čas od dejanskega posega do določitve odškodnine za razlaščeno nepremičnino, lahko pa so to nadomestilo zamudne obresti za določeno obdobje.
Pritožbeno izpostavljeni očitek, da prvostopenjsko sodišče kljub zahtevi obrambe po zaslišanju domnevno neposredne priče, ki je v danem primeru očitno ključen dokaz, tega ni storilo, se iz gledišča postopkovne pravičnosti pokaže kot tehten in utemeljen. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov resda samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar pa ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - tuj državljan - begosumnost - zagotovitev navzočnosti - javljanje na policijski postaji - navezne okoliščine - predpisana kazen
Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti je sodišče prve stopnje upravičeno izreklo pripor, saj drugi ukrepi ne bi učinkovito zagotovili navzočnosti obtoženca v kazenskem postopku. Sodišče upravičeno ni uporabilo ukrepa javljanja na policijski postaji v Sloveniji ali tujini, saj ni za pričakovati, da bi se obdolženec ob zgornjih okoliščinah ob tako blagem ukrepu udeleževal kazenskega postopka in eventualnega prestajanja zaporne kazni.
OZ člen 131. ZPP člen 7, 8, 212, 286, 286/4, 317, 317/1.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - neobstoj vzročne zveze - škoda
Tožnik je nastanek škode utemeljeval tudi z dejstvom, da je opravljal delo tudi v času, ko ni imel zdravniškega spričevala, glede česar pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, obstoj vzročne zveze s škodo pravilno izključilo. Glede na vse navedeno mu ni bilo treba ugotavljati niti škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/3. ZPP člen 5, 70, 213, 213/2, 247, 247/1, 253, 253/1, 254, 257, 339, 339/2, 339/2-8.
začasna nezmožnost za delo - zahteva za izločitev izvedenca - izvedenski organ
Izvedenca sta pojasnila, da gre pri tožniku za bolečino v križu, da specialistični izvidi in opisan status osebnega pregleda odražajo bolečinsko simptomatiko, ne pa tudi bistveno zmanjšane gibalne funkcije. Pri tem sta upoštevala zdravstveno stanje in tožnikovo delo, skladno z veljavnimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo iz odločbe ZPIZ. Dodala sta, da kronična bolečina v križu ne zahteva dolgotrajnega bolniškega staleža, pač pa občasni bolniški stalež ob poslabšanjih.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079944
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4. ZObr člen 97e, 97e/2. KPJS člen 46. ZPP člen 154, 154/2, 155, 155/1, 337, 337/1, 353, 358, 358-5. ZSPJS člen 32.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - potrebni stroški postopka - Državno odvetništvo - vojaška vaja - vojaško urjenje
V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva, ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru, pa zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Ker je po pravilniku za zastopanje krajevno pristojen oddelek v Mariboru, stroški prihoda pooblaščenke toženke iz drugega zunanjega oddelka ne predstavljajo potrebnih stroškov, ki bi jih moral kriti tožnik.
Na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku v februarju 2019, marcu 2019 in 2021, maju 2019 in 2021, juniju 2019, 2020 in 2021, septembru 2021 in februarju 2022 pripravljenost odrejena zaradi udeležbe na operativnih urjenjih, kjer se je sam tudi usposabljal, je bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. To pomeni, da se ta čas skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ne všteva v delovni čas. Tožniku za navedeno obdobje zato pripada le dodatek za pripravljenost, katerega je že prejel, nasprotne pritožbene navedbe tožnika, da navedeni čas predstavlja delovni čas glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih, pa so neutemeljene.
Ker se tožnik na vajah oktobra 2019 in 2020 ni usposabljal, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da bi bila izvedba rotacij ali načrtovanje delovnega časa mogoča in ne bi škodovala dobri izvedbi vaje, saj bi tožnikove naloge lahko opravil tudi drug pripadnik VZE, za navedena dva meseca toženka ni dokazala obstoja izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov za pregled prepisa zvočnega posnetka, saj odvetniška tarifa (OT) ne predvideva posebnega plačila za to storitev, pri čemer tožnik ni vložil ugovora zoper prepis zvočnega posnetka.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi toženec pridobil specifična poslovna znanja o organizaciji mednarodnega prevoza nevarnih snovi, ki ga je izvajala za družbo C. Pritožbeno vztrajanje tožnice, da naj bi toženec takšna znanja pridobil, kljub temu da pri poslu z družbo C. ni neposredno operativno sodeloval, je neutemeljeno. Ker toženec ni bil vključen v vzpostavitev vlakovnega in kamionskega prevoza kemikalij na Madžarsko, niti ni kako drugače sodeloval pri izvedbi posla z družbo C. izven storitev carinjenja, ni mogoče šteti, da je pridobil posebna znanja in izkušnje v zvezi s tem. Možnosti dostopa do elektronske pošte in dokumentacije v zvezi s to družbo, ni mogoče enačiti s pridobitvijo posebnih znanj in usposobljenosti vezanih na izvedbo tovrstnega posla.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je družba A. d. o. o. leta 2022 tožnici prevzela špedicijski posel za družbo C. in družbi D. ter E., ki sta z njo povezani. Ustrezno je presodilo, da prevzema teh poslov ni mogoče pripisati tožencu. Družbe C. utemeljeno ni štelo za poslovno zvezo toženca, saj pri njenem poslu s tožnico ni neposredno operativno sodeloval. Pravilno je presodilo, da tožnica tožencu ni uspela dokazati novačenja njenih strank v korist družbe A. d. o. o. Časovno sovpadanje prevzema posla z družbo C. in prezaposlitve toženca ne zadostuje za presojo, da naj bi slednji izkoristil svojo poslovno zvezo pridobljeno pri delu za tožnico v korist družbe A. d. o. o. Pri odločitvi sodišča prve stopnje je utemeljeno pretehtala ugotovitev, da so predstavniki družbe A. d. o. o. poslovni stik z družbo C. vzpostavili že preden je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožnici.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00080213
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZDSS-1 člen 31, 31-5. ZPP člen 353, 367, 367/1.
ponovna odmera - invalidska pokojnina - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga
O odmeri invalidske pokojnine je bilo namreč že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da o isti upravni stvari ni mogoče ponovno odločati. Tožena stranka je zato pravilno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, tožnikovo zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrgla. Zaradi zavrženja zahteve tudi ni prišlo do vsebinske presoje zadeve. S tem v zvezi tožnikove pripombe, kot na primer glede vrednosti točke, glede uporabe predpisov itd., na rešitev te zadeve nimajo nobenega vpliva.
ZPP člen 249, 365, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38.
sodni izvedenec - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Glede na to, da sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu ni posredovalo dodatne dokumentacije, razen tega je sodni izvedenec dopolnilno izvedensko mnenje podal že na podlagi dokumentacije, ki je bila uporabljena ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja, v tem primeru ni upravičen do omenjene nagrade.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078971
KZ-1 člen 86, 86/11.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - prestajanje zaporne kazni
Pritožbeno upravičevanje neopravljenega dela v splošno korist zaradi prestajanja kazni zapora na temelju druge kazenske zadeve je zatorej zavajajoče ter kot takšno ne more vplivati na drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih.
Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da je zavarovanca zgolj finančno pomanjkanje omejevalo pri izdelavi nove protetike pred potekom trajnostne dobe protetičnega izdelka. Tako prvotožnik kot priča sta izpovedala, da je zavarovanec v ambulanto prihajal z najavo o urgentnem bolečinskem stanju, ob sprejemu pa je prvotožnika prepričeval, da naj mu vendarle izdela protetični izdelek, čeprav mu je bilo vedno znova pojasnjeno, da z zdravljenjem ne more pričeti, preden nima urejene stalne protetike. Zavarovanec je kljub vedno istim pojasnilom prvotožnika, da mu ne more nuditi ustreznega zdravljenja pred ureditvijo stalne protetike, prvotožnika pogosto kontaktiral in zahteval termine pod pretvezo, da gre za urgentno zadevo, kar se je vedno izkazalo za neresnično. V ambulanti je vedno znova opisoval celotno situacijo in zahteval od prvotožnika določena ravnanja glede protetike. Če bi šlo zgolj za finančni vidik, zavarovanec ne bi v vmesnem času od prvotožnika vztrajno zahteval izdelavo protetike. Prvotožnik je izpostavil, da lahko pri zavarovancu, zaradi kompleksnega zdravstvenega stanja ob neupoštevanju navodil, pride do hudih zdravstvenih težav, ki lahko privedejo do sepse in smrti.
ZPP člen 108, 180, 180/1. ZIZ člen 21, 21/1. ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/1.
dodatek za delovno dobo - obrestni zahtevek - modifikacija tožbenega zahtevka - določenost tožbenega zahtevka - izvršljivost tožbenega zahtevka - priznanje pravic iz delovnega razmerja - pravnomočen izvršilni naslov
S prvotno tožbo je tožnica zahtevala plačilo dodatka za delovno dobo v skupnem bruto znesku 2.576,25 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu glede razlike v plači preteklega meseca, do plačila. Ker takšen obrestni zahtevek ni bil določen in izvršljiv (niso bile znane mesečne razlike v plači, na katere se nanaša obrestni zahtevek), je sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena ZPP tožnico utemeljeno pozvalo k odpravi te pomanjkljivosti. Tožnica je tožbeni zahtevek ustrezno modificirala tako, da je za vsak mesec vtoževanega obdobja opredelila zahtevane bruto zneske in pripadajoče zakonske zamudne obresti, pri čemer je vrednost spornega predmeta ostala enaka.
Po mnenju pritožbe za tožbeni zahtevek iz tega spora že obstaja pravnomočen izvršilni naslov, saj je bilo s sodbo Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019 toženki naloženo, da za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 9. 12. 2017 do 30. 6. 2019) tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa ji obračuna osnovno plačo v višini 1.155,27 EUR bruto in ji izplača ustrezen neto znesek z obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu, do plačila. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kar se tiče izreka citirane sodbe v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Smiselno podobna je določba prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji), ki predpisuje, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Tem določbam tožbeni predlog za "priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja" (in sodba, s katero je takšnemu tožbenemu predlogu ugodeno) ne ustreza, saj ni jasno niti na katero vrsto terjatve se nanaša (regres za letni dopust, stroški v zvezi z delom, osnovna plača, dodatek k plači itd.) niti kolikšna je višina terjatve.
ZST-1 člen 1, 1/3, 34, 34/1. ZKP člen 126, 126/2. ZUP člen 87, 87/3, 87/4, 93.
plačilo sodne takse - prepozen predlog za obročno plačilo sodne takse - vročitev plačilnega naloga - fikcija vročitve - vročanje osebi, ki je na prestajanju kazni
Vročanje po določbi 87. člena ZUP je bilo pravilno in zakonito, saj glede na podatke iz uradnih evidenc obsojenki ob poskusu vročitve plačilnega naloga (še) ni bila odvzeta prostost, kot to neutemeljeno navaja obsojenka, zato vročanje po določbi 93. člena ZUP, skladno s katero se osebam, ki jim je vzeta prostost, dokumenti vročajo po upravi zavoda v katerem so, v konkretnem primeru ni prišlo v poštev.