redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok - seznanitev z razlogom
Ker se tožnik zagovora ni udeležil, ni mogoče šteti, da se je tožena stranka šele na dan, ko bi se tožnik zagovora moral udeležiti, seznanila z razlogom za odpoved. Z razlogom za odpoved se je seznanila že pred tem, kot je navedla v vabilu na zagovor, kar pomeni, da je že pred tem začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
ZP-1 člen 52, 52/2, 57.a. ZVCP-1 člen 44, 44/2, 234.
plačilni nalog – ugovor – hitri postopek – obdolžilni predlog – varnost prometa
Sodišče prve stopnje je obdolžilni predlog zoper obdolženko zavrnilo, ker za vodenje postopka ni pogojev. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da predlagateljica postopka ni ravnala po določbah 57.a čl. ZP-1. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ, to je predlagateljica postopka, ugovor obdolženke zoper plačilni nalog št. 1 z dne 16. decembra 2008 obravnavalo in dne 22. decembra 2008 izdalo odločbo, s katero je navedeni plačilni nalog odpravilo, ni pa odločilo meritorno o ugovoru obdolženke, zato je sodišče prve stopnje štelo, da pogoji za uvedbo postopka niso podani. Zoper to odločbo se ni nihče pritožil in je postala pravnomočna 5. januarja 2009. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila odločitev prekrškovnega organa, da plačilni nalog odpravi pravilna, v skladu s tretjim odstavkom 57.a čl. ZP-1. Res je, da prekrškovni organ v nadaljevanju ni odločil o samem ugovoru (meritorno) z odločbo o prekršku ali postopek o prekršku ustavil, toda tega v obravnavanem primeru niti ni mogel storiti. O prekršku bi lahko odločil le, če bi ta sodil v njegovo pristojnost. Ker je bil obdolženki očitan prekršek po drugem odstavku 44. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1, za katerega je po določbah 234. čl. ZVCP-1 predviden tudi fakultativni izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, v katere primerih hitri postopek ni dovoljen (drugi odstavek 52. čl. ZP-1), je predlagateljica postopka pravilno ugotovila, da za njegovo reševanje ni pristojna, in vložila obdolžilni predlog. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo, da se pritožbi predlagateljice postopka ugodi in se izrek izpodbijane sodbe spremeni tako, da se obdolžilni predlog ne zavrne. Sodišče druge stopnje je zato opravilo ustno obravnavo dne 9. aprila 2009.
Ker mora biti položaj tožnic kot oškodovank po prejemu odškodnine enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, mora tožena stranka povrniti vso škodo, ki jo je povzročil njen delavec, za ravnanja katerega objektivno odgovarja. Pri odmeri višine odškodnine pa je potrebno upoštevati, da različne osebe na enake škodne dogodke reagirajo drugače kot tudi, da so imele tožnice še druge težave, ki so prav tako vplivale na njihovo psihično ravnovesje, zaradi česar so upravičene do različnih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin.
ZDR/90 člen 17, 17/1, 17/1-8. ZOR člen 17. OZ člen 8.
stari ZDR – pripravništvo – pogodba o zaposlitvi za določen čas – povrnitev stroškov
Pogodba o zaposlitvi za določen čas za čas pripravništva ni bila nezakonita, saj je bil razlog „opravljanje pripravništva“ določen v ZDR/90. Ker toženec po izteku časa, za katerega je bila sklenjena ta pogodba o zaposlitvi, ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je ponudila tožeča stranka za ustrezno delo, ampak se je zaposlil pri drugem delodajalcu, ni izpolnil svoje obveznosti, da bo ostal na delu pri tožeči stranki, in je dolžan povrniti stroške študija.
SNamen instituta zastaranja je v tem, da se zavaruje dolžnike pred možnostjo, da jih upniki ne tožijo v nerazumno dolgih rokih in da se tudi preprečijo neskončne pravde. Torej je tu varovana ne le korist tožnika, ampak tudi splošen družbeni interes. Z določitvijo subjektivnih in objektivnih rokov pa so, kot to določa 376. čl. ZOR, varovane tudi pravice oškodovanca, saj zastaranje praviloma ne začne teči z dnem škodnega dogodka, ampak, pri odškodninskih sporih, od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo (subjektivni rok) oz. od nastanka škode (objektivni rok).
ZPIZ-1 člen 6. ZPP člen 243. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije člen 11, 11/2, 12, 34.
Pri tožnici, ki je še zmožna opravljati delo kurirke z omejitvami v polnem delovnem času, ni podana popolna nezmožnost za delo, zato je ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in ji priznati pravice do invalidske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti- ustrezno delovno mesto
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita, ker je tožena stranka tožnika spremljala na neustreznem delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi, torej delovnem mestu, ki glede na tožnikove zdravstvene sposobnosti ni bilo primerno, in ker pred podajo odpovedi ni preverila, ali obstojijo možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji.
preživnina - izterjava preživnine - obvestilo CSD o uskladitvi preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov - uskladitev preživnine
K predlogu za izvršbo predložena pravnomočna sodna odločba in obvestila o uskladitvi preživnine CSD so podlaga za prisilno izvršitev terjatve, ki je v njih ugotovljena.
invalid III. kategorije – pravica do dela s krajšim delovnim časom – pravica do premestitve – delna invalidska pokojnina
V primeru, ko so pri invalidu III. kategorije invalidnosti poleg časovne razbremenitve potrebne še dodatne omejitve (ko gre za invalida s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času, ki še lahko dela v svojem poklicu, vendar ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen) se priznana delna invalidska pokojnina poveča za 30 %.
ZJU člen 24, 24/5, 25. Pravilnik o napredovanju zaposlenih na sodiščih, državnih tožilstvih, v državnem pravobranilstvu in v organih za postopek o prekrških člen 2, 22.a, 22.a/1, 22.a/2.
javni uslužbenec – plača – razlika v plači – dokončna in pravnomočna odločba
Ker tožnica zoper odločbo tožene stranke o določitvi plače ni pravočasno ugovarjala (in je odločba postala dokončna in pravnomočna), tožbeni zahtevek za plačilo razlike do višje plače (ker bi po njenih navedbah pred izdajo odločbe o določitvi plače morala napredovati) ni utemeljen.
regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - trditvena podlaga
Tožeča stranka z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in predloženimi lastninami (ob upoštevanju dejstva, da je v primeru regulacijskih začasnih odredb potreben restriktiven pristop in omejitev na izjemne primere) ni verjetno izkazala, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, zato je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrnilo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – preklic odpovedi – rok za sodno varstvo
Tožnik je bil v času, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in preklic odpovedi, hospitaliziran v psihiatrični ustanovi. Za presojo pravočasnosti tožbe je zato bistveno, kdaj se je zavedel, da tožena stranka preklica odpovedi ne sprejema, saj je šele tedaj začel teči 30-dnevni rok za sodno varstvo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izostanek z dela – rok za podajo odpovedi
Tožnik je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je neupravičeno izostal z dela. Tožena stranka mu je zato utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj objektivnega šestmesečnega roka (ki je začel teči z zadnjim dnem neupravičenega izostanka) in petnajstdnevnega subjektivnega roka (ki je začel teči z dnem zagovora tožnika, saj se je tožena stranka šele tedaj seznanila z njegovim subjektivnim odnosom do kršitve).
Tožena stranka je delavcem organizirala prehrano med delom oziroma jim zagotavljala topli obrok, katerega je tožnica tudi koristila. Kljub temu je upravičena do vtoževane razlike med ceno toplega obroka in (višjim) povračilom stroškov prehrane med delom po kolektivni pogodbi.
Pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje ob presoji zadeve upoštevalo v glavnem izpovedbo obdolženke, ne da bi za popolno razjasnitev okoliščin prometne nesreče izvedlo še druge dokaze z zaslišanjem predlaganih prič, zaradi česar je po oceni sodišča druge stopnje preuranjeno in napačno zaključilo, da obdolženki ni dokazano, da bi storila očitani prekršek. Glede na to, da je bil zagovor obdolženke povsem v nasprotju z navedbami v obdolžilnem predlogu, bi bilo moralo sodišče prve stopnje zaslišati vsaj še druga dva udeleženca v prometni nesreči. Zakaj tega ni storilo, v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. Sodišče druge stopnje je zato na seji senata sklenilo, da se dokazni postopek dopolni na ustni obravnavi z zaslišanjem še drugih dveh udeležencev prometne nesreče.