vpliv gradnje na sosednjo nepremičnino - odškodnina - tržna manjvrednost nepremičnine - obnova postopka
Tržna manjvrednost pride v poštev v primeru, ko je predmet poškodovan. Ko gre za vpliv gradnje na sosednjo nepremičnino, je odločilno vprašanje krajevno običajne mere. Nespoštovanje javnopravnih predpisov pri gradnji ni pomembno.
Dezinfekcijski bazen, ki se nahaja pred vhodom oz. izhodom v sanitarije bazena, ni nevarna stvar, saj sam po sebi glede na svoje lastnosti, položaj in način uporabe ne predstavlja povečane nevarnosti za nastanek škode.
V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni nikoli trdila, da tožnik do povrnitve investicije ne bil upravičen, ker se je povrnitvi investicij odpovedal. Sodišče prve stopnje je torej odločalo mimo trditev strank, kar je v nasprotju z določbo 2. člena ZPP, na podlagi katerega je sodišče vezano na trditveno podlago strank, s katero opredelita meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka.
jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - izguba pravice zahtevati povračilo stroškov zaradi odprave napake
Tožnica je izgubila pravico zahtevati zamenjavo vgrajenega stavbnega pohištva, ker je tak zahtevek postavila 6 let po vložitvi tožbe, prej je uveljavljala le odškodninski zahtevek.
pojem posesti - posest stvari - kriteriji posesti - soposest - parkirna mesta
Posest stvari ni vsako fizično razmerje osebe do stvari (to je le dejanska manifestacija posesti), ampak je dejanska oblast nad stvarjo (70. člen ZTLR). Tudi vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost, dostopnost stvari posestniku.
ZPP člen 151, 163, 151, 163. OZ člen 168, 179, 168, 179.
odškodnina - poškodba pri delu - odmera odškodnine - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - valorizacija plačane odškodnine - obrestovanje predujma za izvedenca
Nesporni del že plačane odškodnine je potrebno valorizirati na vrednost na dan odločanja o višini odškodnine.
Stroški in nagrada sodnemu izvedencu predstavljajo del pravdnih stroškov, od katerih na zahtevo stranke tečejo zakonske zamudne obresti od izreka paricijskega roka, določenega za plačilu pravdnih stroškov, in ne od plačila predujma dalje.
ZD člen 220, 221, 220, 221. ZPP člen 339, 339/2-8, 339, 339/2-8.
dodatni sklep o dedovanju
Ker zapustnik denarnih sredstev nima več, je sodišče ravnalo pravilno, ko je z dodatnim sklepom o dedovanju odločilo zgolj o dedovanju delnic in dividende. Dedič bo moral svoje morebitne zahtevke zoper sodedinjo uveljaviti v pravdi.
ZD člen 162, 207, 207/1, 221, 162, 207, 207/1, 221. ZZK-1 člen 6, 7, 6, 7.
predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - zavrženje predloga - obseg zapuščine - dokazovanje lastninske pravice - publicitetni učinek vknjižbe
Če nepremičnina, na katero meri predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, v zemljiški knjigi ni vpisana na zapustnika, ne gre za pomanjkanje procesnih predpostavk, kar bi terjalo zavrženje predloga, temveč za odločanje o obstoju lastninske pravice zapustnika (torej obsegu zapuščine), kar bi moralo sodišče obravnavati na naroku.
Obstoj lastninske pravice je sicer mogoče dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi in ne le z vpogledom v zemljiško listino.
Vloge upnika, poslane hkrati izvršilnemu in zemljiškoknjižnemu sodišču, ki je po vsebini predlog za razširitev izvršbe proti novemu dolžniku in z novim izvršilnim sredstvom (na nepremičnine), ni mogoče šteti kot obvestilo v smislu 1. odstavka 86. člena ZZK-1 niti kot zemljiškoknjižni predlog. Sodišče je tako napačno začelo zemljiškoknjižni postopek že 4.1.2002 (datum upnikove vloge) in plombiralo upnikovo vlogo v izvršilnem postopku in s tem označilo pričetek zemljiškoknjižnega postopka. Za odločanje o zaznambi sklepa o izvršbi in vknjižbi hipoteke je odločilnega pomena, kdaj se je pričel zemljiškoknjižni postopek, ne pa izvršilni postopek.
ZOR člen 614, 615, 616, 616/1, 645, 645/1, 645/2, 645/2, 615, 616, 616/1, 645, 645/1, 614. ZPP člen 95, 95/1-3, 95, 95/1-3.
gradbena pogodba - podjemna pogodba - jamčevanje za napake - dolžnost obvestitve o napakah - notifikacija napak - notifikacijska dolžnost - prekluzivni rok - izguba pravice nasproti izvajalcu - upravičenje odvetnika na podlagi splošnega pooblastila
Če naročnik del ne dokaže, da je izvajalca obvestil o napakah (in to opredeljeno) znotraj roka iz 1. odstavka 645. člena ZOR, kar je nadaljnji pogoj za ohranitev roka za pravočasno uveljavljanje pravice naročnika iz naslova jamčevanja (2. odstavek 645. člena ZOR), je njegova pravica uveljavljanja odgovornosti iz naslova napak prenehala po samem zakonu.
Zamenjano navajanje pravdnih strank (tožeča stranka namesto tožene stranke in obratno) zgolj v stroškovnem delu odločitve je v konkretnem primeru predstavljalo očitno pisno pomoto, ki jo je sodišče lahko odpravilo s popravnim sklepom.
Popravni sklep se lahko izda kadarkoli, torej tudi po pravnomočnosti sodne odločbe.
Sodišče prve stopnje je opravilo edini narok za glavno obravnavo v zadevi kljub temu, da je tožena stranka poslala opravičilo in opravičilu priložila zdravniško potrdilo na ustreznem obrazcu iz 115. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), iz katerega izhaja, da je bolezen toženke nenadna in nepredvidljiva in ji onemogoča prihod na sodišče. Podani so bili pogoji za preložitev naroka in sodišče je s tem, ko je narok vseeno izvedlo, kršilo načelo kontradiktornosti.
skupno premoženje zakoncev - deleži na skupnem premoženju
Toženka je v skupno premoženje prispevala vrednost zemljišča za gradnjo stanovanjske hiše, pri čemer je bila ta vrednost zemljišča obremenjena s stroški (izplačilo dednih deležev sodedinjama toženke), kar je potrebno odšteti od ocenjene vrednosti zemljišča.
stiki z otrokom - vzdrževanje stikov v korist otroka - izvrševanje stikov
Osrednja osebnost pravice do stikov je otrok in je njegova konkretna korist odločilno merilo za vse odločitve o stikih, torej tudi o načinu izvrševanja stikov. S primerno določenimi in kvalitetnimi stiki otroka s tistim od staršev, ki otroka nima pri sebi, se skuša v čim večji meri preprečiti odtujitev otroka oziroma ohranitev odnosov, ki obstajajo med starši in otroci, ko živijo skupaj. V tej zadevi sporen način izvrševanja stikov gotovo pripomore k občutkom povezanosti in medsebojne pripadnosti med otrokom in staršem, čeprav takšen način izvrševanja stikov s prenočitvijo otroka toženec odklanja. Razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo nepremostljivih ovir za takšno izvedbo stikov. Zaradi otrokove koristi se je toženec dolžan potruditi in storiti vse, da omogoči svojem otroku, da enkrat mesečno preživi konec tedna z očetom.
IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0055883
ZIZ člen 272, 272. ZZK-1 člen 10, 98, 98/1, 10, 98, 98/1.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - načelo vrstnega reda
Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih po vrstnem redu prejema predloga za vpis oziroma listine, na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, zato bo najprej odločalo o toženčevemu predlogu za vpis lastninske pravice in šele v primeru njegove ugoditve bo lahko vpisalo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin tožencu.
Okrožna državna tožilka se s takimi zaključki prvostopnega sodišča utemeljeno ne strinja. Povsem pravilno opozarja, da KZ v prvem odstavku 214. člena določa, da kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri obravnavanem kaznivem dejanju torej ne gre za kvalificirano kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, kot je to primer pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ, temveč gre za sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz kaznivih dejanj tatvine in prisiljenja. Iz dikcije člena pa ne izhaja, da bi se kaznivo dejanje tatvine nanašalo samo na temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč lahko obravnavano dejanje brez dvoma stori tudi storilec kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake tatvine iz drugega odstavka 211. člena KZ. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, kar je nenazadnje razvidno tudi iz Kazenskega zakonika s komentarjem, Posebni del (Založba GV, Ljubljana, 2002), v katerem avtor na 313. strani, v 4. točki navaja: „Kaznivo dejanje (roparske tatvine) je lahko izvršeno tudi glede t.i. „majhne tatvine“ (drugi odstavek 211. člena KZ), saj zakon ne dela razlike pri tem sestavljenem kaznivem dejanju, kajti eno izmed kaznivih dejanj je vedno tatvina, torej tatvina po prvem ali po drugem odstavku 211. člena KZ“.
Ker zaradi pomanjkljive obrazložitve (sodišče je navedlo zgolj pravno podlago, ne pa subsumpcijskega sklepa oziroma razlogov, zakaj utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi) zamudne sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
ZPP člen 12, 22/1, 12, 22/1. Odvetniška tarifa člen 4, 7/1, 38/1, 4, 7/1, 38/1.
ugovor krajevne pristojnosti - načelo pomoči prava nevešči stranki
Sodišče bi se glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZPP lahko izreklo za krajevno nepristojno na ugovor toženke le v primeru, če bi ta ugovor podala najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Časovna omejitev, da mora tožena stranka ugovarjati krajevno nepristojnost najkasneje v odgovoru na tožbo, vsekakor ne sodi v sklop tistih procesnih pravic, na katere je dolžno sodišče prava neveščo stranko posebej opozoriti že v pozivu za vložitev odgovora na tožbo.
1. V obravnavani prekrškovni zadevi je bila hitrost obdolženčevega vozila na avtocesti ugotovljena s pomočjo radarja Speed camera, tip AD9, obdolžencu pa je bil predočen prekršek po pridobitvi podatka iz uradnih evidenc MNZ RS o lastništvu vozila. Obdolženi je že v odgovoru na obvestilo o prekršku odgovoril, da je bil v kritičnem času v tujini, o čemer je predložil tudi račun o nočitvi, ki ga prekrškovni organ ni upošteval, za brezpredmetno pa je ocenil tudi obdolženčevo sklicevanje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-295/05-38, češ, da navedena določba določa, da 233. člen ZVCP-1 ni v neskladju z Ustavo.
2. V obravnavani zadevi je obdolženi predložil v dokaz, da ga v času obravnavanega prekrška ni bilo v Republiki Sloveniji, račun podjetja M., iz katerega izhaja, da je bil obdolženi gost gostišča v času od 14. julija do 22. julija 2008. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo glede navedenega dokaza, vendar s pavšalnim zaključkom, da izdanemu računu ne gre verjeti, ker ni običajno, da bi bil račun izdan z datumom začetka prenočevanja. Zgolj s takšnim razmišljanjem pa sodišče prve stopnje ni ovrglo dokaza, ki ga je obdolženec predložil. Glede na oddaljenost od Republike Slovenije je višje sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je obdolženi s svojimi navedbami izkazal razumen dvom, da bi bil on odgovoren za očitani prekršek.
Tožena stranka, ki je izpolnila zahtevek po vložitvi tožbe, ni uspela dokazati, da stroški tožeče stranke v določenem delu pred umikom tožbe niso bili potrebni.