ZDKG člen 1, 5, 7, 14, 15, 15/1. ZD člen 14, 15, 26, 26/2.
dedovanje zaščitene kmetije - prevzemnik zaščitene kmetije - nedeljivost zaščitene kmetije - izplačilo dednega deleža - vrednost nujnega deleža - rok za izplačilo
Predlog delitve, po katerem bi dedinji postali solastnici določenih nepremičnin, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, ni v skladu z načelom nedeljivosti kmetij ob dedovanju, ki je uveljavljeno v številnih drugih določbah zakona, najbolj ga izraža določba 5. člena ZDKG, ki pravi, da deduje kmetijo pravilom samo en dedič.
Sodišče mora o obveznostih dediča do „nujnega„ dediča odločiti v izreku sklepa. V delu, v katerem je odločeno o dedičevih obveznostih do drugih upravičencev, gre za dajatveno naravo sklepa o dedovanju, ki predstavlja izvršilni naslov in mora vsebovati tudi rok za izpolnitev.
zavrnitev predloga za brezplačno pravno pomoč - poziv na predložitev pooblastila – poziv na odobritev procesnih dejanj – posledice zamude
Sklep, s katerim sodišče naloži pooblaščencu, da v roku predloži pooblastilo, se vroči vložniku pravnega sredstva in ne stranki. Sodišče ne pozove same stranke k odobritvi opravljenih procesnih dejanj.
Odvetnik je po ZPP neposredno izenačen s krivdo stranke oziroma stranka mora trpeti posledice zamude, če jih ni zakrivila sama, pač pa njen odvetnik.
tekst :
Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6.5.2009 zavrglo pritožbo tožeče stranke proti sodbi z dne 10.9.2008, ker odvetnik D. M. ni predložil pooblastila.
Proti temu sklepu je tožeča stranka podala predlog za postavitev v prejšnje stanje in tudi pritožbo proti zavrženju pritožbe. Navaja, da je odvetnik D.M. tožnika obvestil zadnji dan pritožbenega roka proti sodbi z dne 10.9.2008 in najavil pritožbo in po telefonu najavljeno pritožbo je tožnik že tedaj odobril. Sklep o zavrženju pritožbe pa je prejel tožnik 29.5.2009. Odvetnik D. M. ga ni obvestil, da je bil pozvan, da v osmih dneh predloži pooblastilo tožnika. Če bi ga, bi prišel pooblastilo podpisati. Tožnik osebno ni zakrivil, da je pritožba zavržena, saj ni vedel za sklep z dne 24.3.2009, s katerim je bil odvetnik pozvan, da predloži pooblastilo. Do tega je prišlo zaradi odvetnika. Če bi sodišče pozvalo tožnika direktno, da predloži pooblastilo, bi ta to uredil in zamude ne bi bilo. Zato predlaga postavitev v prejšnje stanje in da sodišče dovoli pritožbo. Če sodišče temu ne bi ugodilo, pa vlaga pritožbo zoper sklep z dne 6.5.2008, saj tožniku zaradi kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Domnevni pooblaščenec je vložil pritožbo brez predloženega pooblastila in torej tudi ni bil pooblaščen za vročitev sklepa z dne 24.3.2009. Ker tožnik osebno ni bil pozvan k predložitvi pooblastila ali k taki izjavi, mu je odvzeto sodelovanje pred sodiščem.
Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Stroškov ne priglaša.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za postavitev v prejšnje stanje s sklepom z dne 5.8.2009. Ugotavlja, da je bil odvetnik D. M. postavljen z odločbo o BPP št. 1149/2007 le za izvajanje brezplačne pravne pomoči pred sodiščem prve stopnje. Nato je bila z odločbo BPP 164/2009 z dne 30.1.2009 prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči pred pritožbenim sodiščem zavrnjena. Zato je sodišče prve stopnje pozvalo vložnika pritožbe, to je odvetnika D.M., da predloži pooblastilo, in o tem izdalo sklep, s katerim je opozorilo, da bo sicer pritožba zavržena. Sodišče prve stopnje povzema navedbe tožnika, da je z odvetnikom na zadnji dan pritožbenega roka 29.1.2009 govoril po telefonu in da to izhaja tudi iz obrazložitve odločbe o BPP 164/2009. Prošnja je bila zavrnjena in tožnik nikoli ni trdil, da z odločitvijo o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči ni bil seznanjen. Zato je sodišče štelo, da tožnik ni bil dovolj skrben, da si v pritožbenem postopku priskrbi pooblaščenca s formalnim pooblastilom. Sodišče ugotavlja, da razlogi tožnika, da je bil v pravni zmoti, da mu bo dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni razlog, da bi mu sodišče dovolilo postavitev v prejšnje stanje in razveljavilo sklep o zavrženju pritožbe.
Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Opozarja, da je tožnik laik in da mu sodišče neupravičeno nalaga, da bi moral biti bolj skrben, ko mu je bila zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Čakal je na poziv svojega zastopnika ali na poziv sodišča. Sodišče dopušča možnost, da bi tožnik moral vedeti, da ima odvetnik pooblastilo. Tožnik o zahtevi za predložitev pooblastila ni bil obveščen, pooblastilo ni bilo predloženo in pritožba z dne 29.1.2009 je bila zavržena. Tega tožnik ni zakrivil in brez krivde mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče bi moralo opraviti narok po 120. členu ZPP, saj ne gre za očitno neupravičen razlog. Opozarja, da je prejel toženkin odgovor na svojo pritožbo in da je na to vlogo odgovoril po prejemu izpodbijanega sklepa, vendar že peti dan po prejemu. Sodišče pa mu ni dodelilo nobenega roka za odgovor toženki z dne 7.7.2009, ampak je izdalo izpodbijani sklep. Tožnik bi oba predlagana dokaza ponudil na naroku za vrnitev v prejšnje stanje.
Pritožbi nista utemeljeni.
Tožeča stranka je predlagala predlog za vrnitev v prejšnje stanje v vlogi z dne 11.6.2009. V predlogu predlaga, da sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, in sicer bi moralo poslati poziv za predložitev pooblastila neposredno tožniku in zato predlaga, da sodišče sklep o zavrženju pritožbe 6.5.2008 razveljavi in pritožbo odstopi pritožbenemu sodišču. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre pri predlogu tožnika za trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo njega pozvati, da predloži pooblastilo odvetnika D.M., ki je vložil pritožbo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je treba sklep, s katerim sodišče naloži pooblaščencu, da v roku predloži pooblastilo (4. odstavek 98. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 130. člena prehodnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP) vročiti vložniku pravnega sredstva in ne stranki. Sodišče torej ne pozove same stranke k odobritvi opravljenih procesnih dejanj (primerjaj komentar Galič A. Komentar ZPP, 1. knjiga, stran 407 do 409). Enako stališče je že dalj časa izoblikovano v sodni praksi (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča, Objava pravnih mnenj št. 2/96, odločba Vrhovnega sodišča VIII Ips 210/2007). Odvetnik je tako po ZPP neposredno izenačen s krivdo stranke oziroma stranka mora trpeti posledice zamude, če jih ni zakrivila sama, pač pa njen odvetnik (Galič A., Ibidem, stran 481). Tožnik smiselno tudi trdi v obeh pritožbah, da je zaradi pravne zmote utrpel škodo. Glede vrnitve v prejšnje stanje velja načelo, da nepoznavanje prava škodi (ignorantia iuris nocet). Stranka je tako naknadno izvedela, šele po prejemu sklepa o zavrženju pritožbe, da njen odvetnik ni pravočasno predložil pooblastila, kljub temu, da ga je sodišče s sklepom z dne 24.3.2009 pozvalo. Vendar to ni razlog za postavitev v prejšnje stanje. Ne glede na to pa je treba ponoviti, kar je že ugotovilo sodišče prve stopnje, da tako iz odločbe o zavrnitvi predloga za brezplačno pravno pomoč, kot iz same vloge tožnika izhaja, da je tožnik vedel, da ga odvetnik D. M. ne zastopa. Do tedaj v postopku je namreč sodišče štelo, da je odločba o brezplačni pravni pomoči enaka pooblastilu in tega dejstva tožnik ne graja. Tudi če bi grajal to dejstvo, tedaj pride pod vprašaj njegova lastna tožba, ki jo je vložil odvetnik Ž. na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, pa je tožniku pooblastilo vmes odpovedal.
Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za tako očiten neopravičen razlog, da sodišču prve stopnje ni treba opraviti naroka (120. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitne absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Pritožnik v pritožbi zoper zavrnitev predloga za vzpostavitev v prejšnje stanje še navaja, da je prejel toženkin odgovor na predlog in pritožbo 15.7.2009 in da je na to vlogo odgovoril z vlogo 19.8.2009 in želel opozoriti, da mu sodišče ni dodelilo nobenega roka za odgovor toženke z dne 7.7.2009. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v spisu ni vloge tožnika z dne 19.8.2009 in tudi v popisu spisa te vloge ni najti. Zato na te navedbe ne more odgovarjati.
Ker je predlog za postavitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, se tudi izkaže, da je bila vloga odvetnika D. M., ki jo je naslovil „pritožba tožeče stranke z dne 10.9.2008“, pravilno zavržena.
Zato sta obe pritožbi neutemeljeni in ju je bilo treba zavrniti (365. člen ZPP).
osebni stečaj - odpust obveznosti - preizkusna doba - skrajšanje preizkusne dobe - ugovor dolžnice zoper preizkusno dobo
Dolžnica nima pravice do ugovora, kakor tudi ne možnosti, da doseže znotraj z ZFPPIPP določenih omejitev časa preizkusne dobe skrajšanje le-te.
Preizkusno obdobje v izpodbijanem sklepu je določeno v okviru omejitev časa preizkusne dobe iz 5. odst. 400. člena ZFPPIPP, saj ni daljše od petih let od uvedbe stečajnega postopka, niti tega dolžnica v pritožbi ne zatrjuje. Zato dolžnica nima pravnega interesa za pritožbo, s katero uveljavlja skrajšanje preizkusnega obdobja.
sodni rok – podaljšljivost sodnega roka – podaljšanje roka na predlog stranke
Rok, ki ga določi sodišče prve stopnje, je sodni rok, ki je iz opravičenih razlogov sicer podaljšljiv, vendar le na predlog stranke in to pred potekom roka. Toženec niti ne trdi, da bi pred potekom 8-dnevnega roka, določenega s sklepom, zaprosil za njegovo podaljšanje.
izločitev sodnika – zahteva za izločitev sodnika - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika
V primeru izvedbe glavne obravnave daje zakon stranki možnost, da izločitev sodnika zahteva vse do izdaje sklepa o zaključku glavne obravnave. Možnost zahtevati izločitev do izdaje odločbe je predvidena le tedaj, če je bila odločba izdana brez obravnave.
OZ člen 381. ZOR člen 200, 203, 919. ZPP člen 7, 7/1, 350, 350/3.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – višina odškodnine – podrejeni tožbeni zahtevek – načelo dispozitivnosti – prekoračitev tožbenega zahtevka – konformni način obrestovanja – trenutek nastopa zamude – tek zakonskih zamudnih obresti
Tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, kot tudi skupen znesek priznanega denarnega zadoščenja, ne izraža ustreznega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in je iz tega razloga potrebna sprememba prvostopenjske odločitve v obsegu, kot je potreben, da bo višina odmerjene odškodnine odražala ustrezno ravnovesje med načelom individualizacije višine odškodnine in načelom objektivne pogojenosti njene višine.
Tožeča stranka je sicer na glavni obravnavi dne 8.6.2009 postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki pa ga je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo, saj ga glede na dejstvo, da je delno ugodilo primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku, sploh ne bi smelo obravnavati. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, saj je pri svojem odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je sicer mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi. V primeru, da kršitev s pravnimi sredstvi ni odpravljena, pri čemer pritožbeno sodišče na takšno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, postane odločitev v tem delu pravnomočna in je s tem nezakonitost sanirana. Ker tožeča stranka, ki bi sicer imela pravni interes za pritožbo, prvostopenjske odločitve v tem obsegu ne izpodbija, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ne more več posegati.
V skladu z Zakonom o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) je bil do 28.6.2003 uveljavljen konformni način obrestovanja, kar pomeni, da se zamudne obresti ob vsaki spremembi obrestne mere zamudnih obresti prištejejo k glavnici, ki prestavlja osnovo za izračun zamudnih obresti v naslednjem obračunskem obdobju, tako da se določila ZOR oziroma OZ, ki obrestovanja obresti ne dovoljujejo, v tem obsegu ne uporabljajo.
Navedbe o neuporabi služnosti po priposestvovalnem obdobju in o nepotrebnosti služnosti za toženo stranko bi tožeča stranka lahko uveljavljala z zahtevkom na prenehanje stvarne služnosti po določbah 58. člena ZTLR oziroma 222. in 223. člena SPZ, česar pa v pravdnem postopku ni storila.
Izvrševanje služnosti je pravni standard, pri katerem se zahteva primerna in konsistentna uporaba služeče stvari, kar ni nujno vsakodnevna uporaba; frekvenca uporabe služeče stvari je namreč med drugim odvisna od narave in načina uporabe gospodujoče stvari
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – tožbeni zahtevek
V primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavec sprejme, je sodno varstvo bistveno zoženo in sicer samo na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, saj delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi ohrani zaposlitev. Skladno s tem odpade presoja zakonitosti odpovedi o pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov.
Ker tožnica ni izpodbijala veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, bi lahko v sporu o odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi postavila le odškodninski zahtevek oziroma v primeru neustreznosti nove zaposlitve zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine, ker prejšnja pogodba o zaposlitvi ni oživela le na podlagi ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga. Če bi hotela doseči veljavnost prejšnje pogodbe o zaposlitvi, pa bi morala tožnica izpodbijati veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi po splošnih predpisih civilnega prava.
V primeru, ko se je postopek končal iz formalnih razlogov – zaradi umika predloga – ni uporabna za nepravdni postopek specifična ureditev stroškovnih posledic. V konkretnem primeru, ko so predlagatelji tekom postopka umaknili predlog, gre za procesno situacijo v nepravdnem postopku, ki jo ZNP posebej ne ureja, je pa urejena v ZPP, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.
lastninjenje podjetij – začasna odredba po ZLPP – začasna odredba po ZDen – prepoved razpolaganja po ZDen – ničnost pogodbe – vznemirjanje lastninske pravice
Zavarovanje zahtevkov, ki se nanašajo na podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo, je ZLPP v 9. do 16. čl. uredil posebej z namenom, da se ob istočasnem procesu denacionalizacije omogoči tudi nemoten proces lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker se tožnika tega zavarovanja nista poslužila, ničnostna sankcija za pravni posel, ki ga je sklenilo podjetje (2. odst. 88. čl. ZDen), ne pride v poštev.
izvršba na podlagi verodostojne listine - menica - obrazloženost ugovora
Ugovorne trditve dolžnika, da upniku nič ne dolguje, in da upniku ni izročil menice, na podlagi katere je upnik predlagal izvršbo, so pravno pomembna dejstva, ki imajo pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (menice) lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Obstoja negativnih dejstev dolžnik ni dolžan dokazovati.
Tolmačenje, da bi imel lahko dolžnik iz razloga, ker ga je upnik v predlogu za izvršbo označil kot meničnega zavezanca (verodostojne listine upnik predlogu ni dolžan priložiti), le ugovore po meničnem pravu, bi dolžnika postavljalo v slabši položaj od toženca v pravdnem postopku, ki v odgovoru na tožbo zatrjuje negativno dejstvo, kar je napačno tudi z vidika temeljnih procesnih jamstev.
dokazovanje - višina škode - dokazna sredstva - pripoznava
Pravdni postopek ne pozna izključnih dokaznih sredstev. Nikakršnega utemeljenega razloga zato ni, da je mogoče višino škode, ki tožniku pripada, ugotavljati le s pomočjo računov, ki so bili izdani po škodnem dogodku. Višino škode je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi.
Prenovitev ali novacija predstavlja enega od načinov prenehanja obveznosti, vendar morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. To pa je sporazum strank o prenehanju prejšnje obveznosti, ki se nadomesti z novo, ki ima drugačen predmet ali drugačno pravno podlago.
Odpust dolga v smislu člena 319. člena OZ je kot način prenehanja obveznosti možen le v primeru, ko upnik iz kakršnegakoli razloga izjavi, da dolžniku obveznosti ni potrebno izpolniti, slednji pa se s tem strinja.
Ker iz navedenih dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da je obstajala posojilna terjatev tožeče stranke do toženke in tudi denarna terjatev toženke do tožeče stranke iz delovnega razmerja, je mogoče glede na sporazum med pogodbenikoma, zaključiti le, da je prišlo do pobota in da sta navedeni terjatvi prenehali obstajati.
oprostitev plačila sodnih taks – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje
Dohodki invalidnega polnoletnega tožnika so nižji od minimalne plače. Dohodki tožnikovih staršev so povprečni, potrebe pa zaradi obiskovanja tožnika v varstveni ustanovi, kjer je nastanjen, povečane. S plačilom takse, ki več kot petkrat presega tožnikovo invalidnino, bi bila sredstva, s katerimi se družina preživlja, znatno zmanjšana.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 193. ZPP člen 7, 212, 319, 319/3, 359.
pobot – procesno pobotanje – materialno pobotanje – pobotni ugovor – odločitev o pobotnem ugovoru – – prepoved reformatio in peius – neupravičena pridobitev – pravila vračanja – obseg vrnitve – izplačilo škode leasingodajalcu
O pobotnem ugovoru bi moralo biti odločeno v izreku sodbe, saj gre za primer procesnega in ne materialnega pobotanja. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi že pred pravdo podala pobotno izjavo, kar bi pomenilo, da uveljavlja ugovor ugasle pravice (torej materialno pobotanje, o katerem sodišče odloči samo v obrazložitvi sodbe). Kljub takšni ugotovitvi pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni spreminjalo, saj bi bila odločitev o pobotnem ugovoru v izreku sodbe tožencu v škodo.
Zavarovalnica je odškodnino izplačala leasingodajalcu, ki je imel v primeru škodnega primera pravico, da od pogodbe o leasingu odstopi in da leasingojemalec vozilo predčasno odkupi. V takšnem primeru je moral leasingodajalec odšteti prejeti znesek odškodnine od terjatev, ki jih je imel nasproti leasingojemalcu. Toženec je neupravičeno obogaten, čeprav sam sicer ni neposredno prejel odškodnine od zavarovalnice, a je vozilo odkupil po znatno nižji ceni - nižji natančno za znesek škode, ki mu jo je plačal tudi tožnik. Tožnik pa je prikrajšan, ker je zavarovalnici dolžan povrniti izplačano odškodnino na podlagi regresnega zahtevka.
odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo – renta – zakonske zamudne obresti
Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Čeprav je škoda nastala pred uveljavitvijo OZ, zakonske zamudne obresti od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva zamude dalje, dan zamude pa se ugotovi v skladu z določbo 2. odstavka 324. člena ZOR.
Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 195. člena ZOR je tožnik upravičen do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Ker pa je njegov zaslužek zaradi njegove delne nezmožnosti za delo manjši, mu je tožena stranka na podlagi določbe 2. odstavka 195. člena ZOR dolžna plačevati tudi rento.
zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – priglasitev terjatve v stečajnem postopku – trenutek nastanka škode
Ni res, da je v obravnavanem primeru prišlo do škode šele takrat, ko tožnik ni prejel izplačila iz stečajne mase. Tožnikova škoda je namreč nastala že z iztekom roka za prijavo terjatev v stečajnem postopku, ki ga je tožnikov pooblaščenec zamudil. Najkasneje takrat je bilo jasno, da tožnik zaradi malomarnosti svojega pooblaščenca ne bo prišel do že pravnomočno prisojene odškodnine. Dejstvo, da tedaj še ni moglo biti znano, kolikšen del stečajne mase bi ob njeni delitvi pripadal tožniku, če bi pravočasno prijavil svojo odškodninsko terjatev, pa na začetek zastaranja ni imelo nobenega vpliva.
zmota pri sklepanju pogodbe – opravičljiva zmota – skrbnost, ki se zahteva v pravnem prometu
Po 66. členu OZ se zmota pri sklepanju pogodbe upošteva le, če je opravičljiva. Takšna pa je zmota samo takrat, ko je pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu.