CIVILNO PROCESNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0078997
ZOdvT Tarifna številka 3100, 3101.
pravdni stroški v nepravdnem postopku - nagrada za postopek
V nepravdnem postopku, kjer je dejavnost odvetnika omejena na postavitev zahtevka in na prejem odločbe, se nagrada po tarifni številki 3100 ZOdvT zniža ob upoštevanju količnika 0,8.
V praksi in teoriji ni sporno, da gre v primeru, ko je predloženo premalo število vlog, za pomanjkljivost, ki vodi k zavrženju vloge po 5. odstavku 108. člena ZPP. Ker gre za izrazito rigorozno posledico te pomanjkljivosti, se seveda zastavlja vprašanje, ali ne gre pri tem za nesorazmeren poseg v strankino pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).
Namen določbe je jasen: stranke naj poskrbijo za to, da bo sodišče lahko nudilo sodno varstvo (tudi) v skladu s pravico nasprotne stranke do izjave in v ustrezno koncentriranem postopku. Zato morajo stranke gradivo pripraviti tudi v skladu z zahtevo iz 106. člena ZPP.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse – pravnomočnost odločitve o predlogu za taksno oprostitev – predhodno vprašanje
Odločitev o zavrženju vloge za taksno oprostitev formalno sicer predstavlja odločitev o tem predhodnem vprašanju, vsebinsko pa ne. V opisani situaciji je treba pred odločitvijo, ali naj se šteje pritožba za umaknjeno, pretehtati med pomenom ustavne pravice do pritožbe in pomenom instituta pravnomočnosti (sklepa o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse) kot ustavne vrednote v smislu pravne varnosti ter vzpostaviti ustrezno ravnovesje med njima.
odškodnina zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja - hrup - prah - vibracije - emisije - škoda, ki presega običajne meje - hrup zaradi tranzitnega prometa - zmanjšanje hrupa s protihrupno zaščito - duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti
Sodna praksa je v zelo podobnih odškodninskih primerih zaradi povečanega prometa na tranzitnih cestah sprejela enotno stališče, da mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet, in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz 3. odstavka 133. člena OZ.
Življenje v urbanem okolju sicer res terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar pa le do »normalnih« meja. Kadar te emisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da je njegova škoda pravno priznana in da je podana tudi odškodninska odgovornost zanjo.
Bistvo ustavno varovane pravice do zdravega življenjskega okolja ni zagotavljanje zdravega življenjskega okolja oseb znotraj stanovanjskih objektov, temveč skrb države za primeren in zdrav življenjski okoliš prebivalcev. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, protihrupna zaščita na hrup v okolici hiše tožečih strank ni vplivala, njihova stanovanjska hiša pa je spadala v kategorijo s hrupom bolj obremenjenih stavb. Tožeče stranke so bile zaradi prekomernega hrupa zagotovo prikrajšane za življenje v zdravem okolju, tožena stranka pa se zato kljub ustrezno izvedeni protihrupni zaščiti na stavbi tožečih strank svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine – vmesni sklep – primerna strokovna podlaga – elaborat – pripombe na izvedensko mnenje – pravica do obravnavanja pred sodiščem
Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča, da je bilo doseženo soglasje udeležencev, kako naj se popravi elaborat, ni vsebinsko obravnavalo pripomb pritožnika na izvedeniško mnenje in njegovega odgovora na pripombe četrtega udeleženca, niti jih pri izdelavi dopolnitev izvedeniškega poročila ni upošteval izvedenec, je bila pritožniku kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem.
Pritožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče (pri oceni izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe) izolirano upoštevati samo njene navedbe. Predlagana začasna odredba namreč „ne visi v zraku“, ampak se mora navezovati na to, kar se je v pravdi prej dogajalo. Upnica mora svojo terjatev, če želi doseči izpolnitev prvega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, izkazati s stopnjo verjetnosti. Če tega ne stori, je treba to oceniti kot neobstoj zatrjevanega zakonskega pogoja, četudi pri tej oceni pomagajo ugovorne navedbe dolžnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0082305
OZ člen 171, 179, 186, 186/1. ZOdvT člen 14, 14/1.
nedopustno ravnanje - pretep - vzrok padca in zdrsa - več povzročiteljev - solidarna odgovornost - soprispevek oškodovanca - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov - uspeh strank - sprememba tožbenega zahtevka - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
Tožnik je bil poškodovan v posledici pretepa s tožencema. In ker je bilo več potencialnih povzročiteljev iste škode, oškodovancu ni bilo treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega posameznega povzročitelja in nastalo škodo, ampak zgolj obstoj položaja, ki je bil podlaga za uporabo pravila o solidarni odgovornosti
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0082306
OZ člen 953, 953/1.
izključitev iz zavarovanja - izključitev zavarovalnega kritja - družbenik zavarovanca - materialno pravo - pogodbeno pravo - splošni zavarovalni pogoji
Zavarovalna pogodba s splošnimi pogoji predstavlja materialno pravo in jo je potrebno uporabiti tako, kot je v njej dogovorjeno. Določba 1. odstavka 953. člena OZ izrecno dopušča v okviru pogodbene svobode izključitev posameznih rizikov iz zavarovanja odškodninskih zahtevkov.
Zavarovalno pogodbo s toženo stranko je sklenila družba ..., katere družbenik do višine 50 % je tožnik že od 10. 11. 2008, torej tudi v času škodnega dogodka 29. 1. 2011. Zavarovalno kritje zato ni podano, ker so po določbi 11. točke 3. odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zavarovanca in njegovih svojcev ter družbenikov zavarovanca ter njihovih svojcev.
pridobitev lastninske pravice – družbena pogodba – premoženje v družbi – nastopanje nasproti tretjim osebam – dogovor o nakupu skupnega stanovanja – originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – solastnina – nastanek solastnine – tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine – nagibi za sklenitev pogodbe – ničnost – skupno premoženje zakoncev – obličnost – oblika pogodbe o prenosu nepremičnin – notranja družba – zunanja družba – likvidacija civilne družbe – neupravičena pridobitev
V obravnavni zadevi sta stranki soglašali, da v družbo prispevata denarna sredstva s skupnim namenom nakupa sporne nepremičnine. Navedeno pa ustreza opredelitvi družbene pogodbe iz 990. člena OZ.
Tolmačenje toženke, da skupni namen v obravnavni zadevi ni podan, ker dogovor, da toženka v prvi fazi postane izključna lastnica spornega stanovanja, šele v drugi fazi pa na tožnika prenese polovični solastniški delež, predstavlja predpogodbo, vsled katere v zakonsko določenem materialnem prekluzivnem roku ni bila sklenjena glavna pogodba, zanemarja vsebino 995. in 996. člena OZ, ki ureja t. i. notranjo in zunanjo družbo. Ker civilna družba nima pravne osebnosti, ne more pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravnem prometu in tudi ne more postati lastnica premoženja. Če družbenik ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam. Navedeno je v obravnavanem primeru storila toženka, ki se je v razmerju do tretjih zavezala kot izključna dolžnica po pogodbi o nakupu nepremičnine ter se tudi vknjižila kot izključna lastnica sporne nepremičnine. V notranjem razmerju s tožencem pa je zaradi skupnega namena pridobitve sporne nepremičnine sklenila dogovor, ki predstavlja pravni naslov za nastanek solastnine.
Za družbeno pogodbo posebna obličnost ni predpisana. Navedenega ne spreminja niti dejstvo, da je bil skupen namen družbe pravdnih strank ravno nakup oziroma pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Namenu predpisane obličnosti za posle, s katerimi se prenaša lastninska pravica na nepremičnini (52. člen OZ), je bilo zadoščeno že s pisnostjo pogodbe, ki jo je s tretjo osebo sklenila toženka kot nosilka pravic in obveznosti v zvezi s premoženjem v družbi v razmerju do tretjih.
Zatrjevano dejstvo, da sta pravdni stranki z dogovorom zasledovali izognitev kogentnemu režimu skupnega premoženja zakoncev, ne vpliva na veljavnost njunega dogovora. Ipso iure nastajanje skupnega premoženja med zakonci pomeni namreč, da sodi v skupno premoženje vse, kar sta zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, ne glede na to, kateri izmed njiju je sicer nominalni nosilec materialnopravnih upravičenj v razmerju do tretjih oseb.
predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijo – nepopoln predlog – zavrženje predloga – opomin za plačilo sodne takse – ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse – pravni interes – sodna taksa za izredno pravno sredstvo – odločba Ustavnega sodišča
Ker je sodišče prve stopnje predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo kot nepopoln, ker na poziv tožnik ni predložil dokazila, to še ne pomeni, da nima pravnega interesa, da ponovno vloži predlog potem, ko je dobil opomin za plačilo sodne takse. Pomembno je, da je dal predlog pred iztekom roka za plačilo sodne takse in da je sedaj predlog popoln.
obseg zapuščine - predmet dedovanja - denarna sredstva na bančnem računu - negativno stanje - pasivno premoženje - aktivno premoženje - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika - ločitev zapuščine - ločeno premoženje
Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. V skladu z 2. členom ZD so lahko predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, kar pomeni, da zapuščino lahko predstavlja le aktivno premoženje, torej premoženje, ki ima določeno premoženjsko vrednost, pasiva zapuščine pa se ugotavlja zgolj zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine. Zapustnikovi dolgovi torej ne bremenijo zapuščine, ampak dediče osebno.
Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ločena zapuščina ni predmet dedovanja, ampak se uporablja izključno za poplačilo terjatev tistih upnikov, ki so izposlovali ločitev, ter da se zapuščinski postopek lahko izpelje samo glede tistega dela zapuščine, ki bo morebiti ostala po poplačilu upnikov.
Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak bi bila še vedno zapustnikova. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta v konkretnem primeru zapuščina pokojnika ter sama dediščina dve ločeni premoženjski masi in je dediščina tisti del zapuščine, ki je dejansko prešel na dediča, medtem ko je zapuščina celotno premoženje zapustnika.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo tretji osebi – sodna pristojnost – sklepčnost tožbe
Izdaja nove odločbe o varstvu in vzgoji ter o stikih ni možna, če v ta postopek nista vključena oba starša, ki sta bila stranki pravdnega postopka, v katerem je bilo odločeno, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev.
Tožeča stranka neutemeljeno trdi, da jo je predpogodba prenehala zavezovati, ker je do spremenjenih okoliščin prišlo sicer po izteku roka, ki je bil v predpogodbi določen za sklenitev glavne pogodbe, a znotraj šestmesečnega roka, šteto od navedenega datuma dalje. Prezre, da sta pravdni stranki zavarovali izpolnitev predpogodbe (izpolnitev se je nanašala na sklenitev glavne pogodbe) z izročitvijo are, zato je sodišče v zadevi moralo uporabiti določbo 65. člena OZ o posledicah neizpolnitve pogodbe v primerih, ko je dana ara.
EZ člen 59, 59/5. EZ-1 člen 473, 473/5. ZNP člen 37, 168, 168/1, 177. ZUreP člen 93, 93/3.
višina sodnega depozita - ocenjena odškodnina za nepremičnino - varščina - nujni postopki - nujni postopek za omejitev lastninske pravice in za razlastitev - javna korist
Sodni depozit je po določbi petega odstavka 473. člena EZ-1 predpogoj v primeru, ko teče postopek za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po EZ-1 in se ta postopek šteje za nujen, če je javna korist izkazana v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1, in če razlastitveni upravičenec (v našem primeru predlagatelj) pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini 1/2 ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi ter se s tem šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini.
Tožnik je kot družinskega člana navedel svojo ženo, pri čemer v izjavi o premoženjskem stanju ni navedel podatkov o njenem dohodkovnem in premoženjskem stanju. Poleg tega ni navedel višine bančnih prihrankov. Ob tem, da tožnik ne trdi, da bi razen sebe preživljal še koga drugega, ter da ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o obstoju okoliščin iz 3. odstavka 11. člena ZST-1, ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče lahko ugodilo njegovemu predlogu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0070716
ZGJS člen 3, 7, 26, 68, 68/1, 68/1-1. ZPP člen 458. ZLS člen 21.
pokopališka in pogrebna dejavnost – urejanje in vzdrževanje pokopališč – oddajanje grobov v najem – merila za določanje cene letne najemnine – obveznost plačevanja najemnine – višina najemnine
Razlogov za različno višino najemnin grobov na mestnih in primestnih pokopališčih ni. Dejstvo, da so bile cene na primestnih pokopališčih, dokler upravljalec ni bila tožeča stranka, nižje, ne utemeljuje nadaljnjega neenakega obravnavanja najemnikov grobov na mestnih in primestnih pokopališčih. Tožeča stranka namreč nudi enake storitve tako na mestnih kot primestnih pokopališčih. Cena se oblikuje za vse enako glede na velikost grobnega prostora. Cene so bile oblikovane skladno s predpisi in v predpisanem postopku, zato so obvezujoče za vse imetnike grobov na pokopališčih, kjer opravlja gospodarsko javno službo tožeča stranka.
ZZZDR člen 4, 5a, 116, 116/1. EKČP člen 8. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah člen 3, 18.
odvzem roditeljske pravice - neozdravljiva bolezen - duševna bolezen - duševna motnja - varstvo otrokovih koristi - starševske dolžnosti - skrb za otroka - varstvo in vzgoja otroka - ogroženost otroka - zapustitev otroka - odvzem otroka - rejništvo
Odvzem roditeljske pravice je najtežji ukrep zoper starše, podrejen pa je varstvu koristi otroka. Določba 116. člena ZZZDR, interpretirana upoštevaje prioritetni kriterij največje koristi otroka, po mnenju pritožbenega sodišča ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje roditeljsko pravico nasprotni udeleženki odvzelo zgolj zaradi duševne bolezni. V tej zvezi je prišlo do zanesljive ugotovitve glede prognoze bolezni in nezmožnosti nasprotne udeleženke, da bi (čeprav vsled rednega izvajanja terapije zazdravljena oziroma v remisiji, ko v okviru svojih sposobnosti sicer lahko funkcionira v vsakdanjem življenju) lahko prevzela skrb in vzgojo za hčerko, česar pritožba s svojim v pritožbi izraženim nestrinjanjem ne more omajati, pri čemer je okoliščine pravilno presojalo izhajajoč iz načela največje koristi otroka (5.a člen ZZZDR in 3. in 18. člen KZNOP). Temu osnovnemu vodilu se je potrebno podrediti tudi pri tehtanju varstva roditeljske pravice in drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev, v konkretnem primeru matere. Pri tehtanju koristi in pravic otroka s tehtanjem pravic matere ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je dejansko glede na vse ugotovljene okoliščine, tudi tiste glede izvajanja stikov (glede na njihovo kvalitativno raven) brez prave vsebine, izvotljena.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, ko izpostavlja, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne E. z rejništvom dovolj zavarovane ter da je po drugi strani kršena pritožničina pravica do družinskega življenja. Načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da mladoletna E., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna in se k njej ne bo mogla več vrniti (očetu je bila s pravnomočno odločbo roditeljska pravica odvzeta že v prejšnjem sojenju) in ko je stikovanje vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče zagovarjati stališča, da sedanji ukrep povsem zadostno ščiti koristi mladoletne E.
ZMZPP člen 3, 18, 18/1, 18/6, 38, 38/1. ZPP člen 7, 7/1, 55. ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1, 59/2.
uporaba tujega prava - uporaba BGB - spor z mednarodnim elementom - stalno prebivališče - skupno premoženje zakoncev - vlaganja v nepremičnino - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - posebno premoženje - novo izvedensko mnenje
Če sta obe pravdni stranki slovenska državljana, je uporaba slovenskega materialnega prava za njuno zakonsko premoženjsko razmerje pravilna (prvi odstavek 38. člena ZMZPP). V kolikor nimata istega državljanstva, je ob dejstvu, da nimata niti stalnega prebivališča v isti državi, po tretjem odstavku 38. člena ZMZPP treba uporabiti pravo države, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče. To je Nemški civilni zakonik (BGB).
V primeru, ko se na priposestvovanje sklicuje oseba, ki v upravnem postopku ni imela možnosti sodelovanja, rezultat tega postopka taki osebi ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti niti s tem, da bi se sodišče v morebitnem kasnejšem postopku, v katerem bi ta oseba uveljavljala določene pravice, sklicevalo na dejanske ugotovitve iz prejšnjega postopka. Upoštevaje navedeno stališče in ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila odločba o nacionalizaciji v letu 1974 izdana A.H. na podlagi 7.a člena Zakona o nacinalizaciji, da se A.H. dejansko nikoli ni štel za lastnika sporne parcele in da A.H. ni bil tožnikov pravni prednik, tožnika torej upravna odločba o nacionalizaciji ne veže, zaradi česar iz tega razloga tudi ni ovir za tožnikov uspeh s tožbenim zahtevkom zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine na ugotovitev originalne pridobitve lastninske pravice (s priposestvovanjem).
pravica do izjave – enako varstvo pravic – pravica do izvedbe dokaza
Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljeno, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo.