Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima, zato je sodišče iz razloga pomanjkanja postulacijske sposobnosti ni smelo obravnavati kot dovoljene in jo je kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
V obravnavani zadevi gre za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin brez javnega razpisa. Ta možnost je dostopna le omejenemu krogu oseb, ki jih s pridobivalnim prostorom povezuje katera od okoliščin, naštetih v drugem odstavku 34. člena ZRud-1. Hkrati gre za postopek, ki je uveden na podlagi vloge osebe (35. člen ZRud-1 ), ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1) ter skleniti koncesijsko pogodbo (44. člen ZRud-1).
Uredba konkretno določa, kdo je lahko nosilec rudarske pravice in, katere obveznosti mora izpolniti pri njenem izvajanju. Navedeno pomeni, da Uredba (v izpodbijanem delu) predstavlja akt po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, čemur je v sklepu I Up 103/2026 z dne 11. 5. 2026 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Poudarilo je tudi, da je tožniku treba priznati pravni interes za vložitev tožbe.
Tožniku z Uredbo ni bila naložena obveznost, ki bi lahko bila predmet upravne izvršbe. Določeni so zgolj pogoji, ki jih mora izpolniti, če želi skleniti koncesijsko pogodbo, pri čemer Uredba pravne učinke ustvarja že s samo objavo v Uradnem listu. Slednje pomeni, da učinkovanja obveznosti iz citiranih določb Uredbe ni mogoče zadržati z odlogom izvrševanja izpodbijane Uredbe, saj te obveznosti že učinkujejo oziroma veljajo od objave. Predlog za izdajo začasne odredbe po predlaganem drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zato ni utemeljen.
Zaradi prometne varnosti lastnik zemljišča ob občinski cesti ne sme saditi drevja in ostalega rastja ter je dolžan odstraniti samoniklo vegetacijo, ki preseže navedeno višino.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi le posplošeno zatrjuje, da se bo v primeru izročitve z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo zaradi nehumanih razmer v zaporih. Na splošno se sklicuje na stanje v makedonskih zaporih, ki da je nevzdržno. Sodišče takih navedb že zaradi nekonkretiziranosti ne more preizkusiti.
Tožnik ni predložil nobenih informacij glede KPU Zapor Bitola, ki bi danes izkazovale, da mu v primeru izročitve grozi nevarnost mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Zakonodajalec je s 89. členom ZIUPOPDVE zapolnil pravno praznino in poenotil pravila vračila ter nadzora za sorodne COVID-19 ukrepe. Čeprav ZIUZEOP ni izrecno vključen v teh določbah, gre po vsebini za enake oziroma primerljive položaje, zato ga je treba obravnavati enako. Zato mora organ pri presoji izpolnjenosti pogojev za pridobitev upravičenja iz 22. člena ZIUZEOP upoštevati tudi določbo drugega odstavka 89. člena ZIUPOPDVE.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Tožnica trdi, da ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen glede na v uvodu odločbe navedena ZUreP-2, kot ZUreP-3, torej smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Drži, da je v uvodu odločbe (po navedbi Zakona o urejanju prostora) v oklepaju najprej navedena številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-2, v nadaljevanju pa številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-3, vendar je bilo v zadevi nedvomno odločeno po ZUreP-3. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel tudi določbe ZUreP-2, vendar je v zvezi s tem le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pudaril, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, pa je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. To po presoji sodišča velja tudi v primeru, ko utemeljuje nekaj, kar dotlej ni bilo sporno. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To velja tudi v primeru, ko se nova dejstva in okoliščine obravnavajo v postopku na drugi stopnji. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-15 in sodna praksa.6 Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Aktivno legitimiran je samo tisti, ki je bil stranka ali stranski udeleženec, ne pa tudi oseba, ki bi tak položaj sicer lahko imela, pa ga ni imela.
V obravnavanem primeru tako pride v poštev (le) obnova postopka zaradi opustitve udeležbe, predlog za obnovo postopka iz tega razloga pa je tožnica tudi (kot sama navaja) že vložila.
Kot izhaja iz sodbe Splošnega sodišča EU T-646/24, sámo dejstvo, da je bilo blago neposredno dobavljeno četrtemu v verigi in ne tožnikovemu kupcu, še ne izvira nujno iz goljufivega namena oziroma prikrivanja dejanskega kupca blaga. Tudi ugotovitve glede ekonomske nevzdržnosti posla in s tem povezana (na)racionalnost posla, ki se očita tožniku, sama po sebi ni odločilna za sklepanje o zlorabi.
Glede na prakso SEU v obravnavanem primeru, ko so ob pravilni uporabi materialnega prava izpolnjeni vsebinski pogoji za administrativno poenostavitev po Direktivi o DDV, je lahko razlog za zavrnitev oprostitve od pridobitev znotraj EU le obstoj okoliščin, ki kažejo na sodelovanje pri davčni zlorabi (utaji DDV). Slednje je v konkretnem primeru izkazano, kar je davčni organ argumentirano pojasnil, tožniku pa tega ni uspelo izpodbiti.
Slovenski davčni organ je pristojen presojati spornih transakcij oziroma dobav. Davčni organ sme in mora zavezancu s slovensko ID št. za DDV zavrniti uporabo administrativne oprostitve, čeprav so izpolnjeni formalni in materialni pogoji, ki se zahtevajo na podlagi zgoraj citiranih določb ZDDV-1 in Direktive o DDV, če ugotovi, da je zavezanec vedel, da je s svojo pridobitvijo sodeloval pri transakciji, ki je povezana z goljufijo na področju DDV.
Tožnica v predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa (sicer utemeljeno) ugovarja, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka in ne, da o njih sploh ni odločilo. Sodišče je torej z sodbo že odločilo o stroških postopka (v celoti). Napačne odmere stroškov pa ni mogoče sanirati z dopolnilnim sklepom. Iz tega razloga je tožničin predlog za dopolnitev sklepa glede stroškov postopka neutemeljen.
Drugi odstavek 113. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da gredo stroški v breme upravnega organa v vsakem primeru, ko se je postopek končal z ustavitvijo, tj. za stranko ugodno, pač pa je treba upoštevati tudi razlog, zakaj je prišlo do ustavitve postopka.
V primerih, ko pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ni mogoče zaključiti, da je stranka s tem, ko je izpolnila svojo obveznost, priznala njen obstoj, če je zoper odločbo vložila pritožbo. Iz dejstva, da je pritožbo vložila, namreč nedvoumno izhaja, da se z naloženo obveznostjo ni strinjala, a jo je morala izpolniti še pred dokončnostjo odločbe, saj je bila odločba izvršljiva.
Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
Ker je že Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje, ki v času izpodbijane odločbe še ni bilo zaključeno in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, so s tem neutemeljene navedbe tožnika o kršitvi 158. člena Ustave.
Sodišče ugotavlja, da določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki spreminja trajanje obdobja koncesije, v pravico iz 49. člena Ustave ne posega. Tožnici in njenim zaposlenim po izteku koncesije ne preprečuje nadaljnjega opravljanja njihovega poklica.
Vsak oblastni ukrep (ki neugodno) učinkuje na posameznikovo premoženjsko sfero, še nujno ne pomeni posega v človekovo pravico iz 33. člena Ustave.
Ob dejstvu, da Javni razpis za leto 2026 ni določal, da se pogoj "jasno opredeljenega združevanja" lahko izpolni zgolj z vključitvijo točno določene besede v ime ali v statut prijavitelja (neodvisno od preostale vsebine temeljnega akta oziroma statuta), je toženka v okviru presoje tega pogoja v obravnavani zadevi ravnala v nasprotju s četrtim odstavkom 117. člena ZUJIK.
Zato bi morala toženka tožnika, skladno s 15. točko Javnega razpisa (zadnji odstavek) oziroma skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP (v povezavi s prvim odstavkom 100. člena ZUJIK), pozvati na pojasnilo izpolnjevanja tega pogoja, vlogo pa bi lahko zavrgla šele, če tožnik dopolnitve ne bi pravočasno vložil ali če iz njegove dopolnitve ne bi izhajalo, da se v okviru društva oziroma društvenih dejavnosti izvaja združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ.
Tožnik je predhodno že vložil vlogo v zvezi s postopkom po zahtevi za sodno varstvo, in sicer tako za samo sestavo in vložitev zahteve, kakor tudi za zastopanje v postopku na prvi stopnji. Organ je njegovo vlogo zavrnil. Ker se ne dejansko stanje ne pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila v razmerju do vloge, o kateri je bilo odločeno, je toženka novo prošnjo v okviru njenega predhodnega preizkusa pravilno zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Davčni zavezanec mora v zvezi s transfernimi cenami, ne le po določbah drugega in sedmega odstavka 377. člena ZDavP-2, pač pa že po temeljnih določbah prvega odstavka 382. člena ZDavP-2 v zvezi z 18. členom ZDDPO-2, tekoče, v vsakem trenutku, razpolagati in zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen. Breme dokazovanja ustreznosti transfernih cen je na zavezancu, kar velja tudi v primeru kot je obravnavani, ko je davčni organ tožnici dokazovanje s predpisano dokumentacijo omogočil v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora v zvezi z utemeljenostjo zahtevka za vračilo davka.
Če ni mogoče ugotoviti, da je bilo plačilo za uporabo premoženjskih pravic povezani pravni osebi skladno s primerljivimi tržnimi cenami, ni mogoče ugotoviti, ali izpolnjeni pogoji za davčno oprostitev. Ker davčni organ ni mogel presoditi, ali so transferne cene tržne, tudi ni mogel zaključiti, da niso. Šele če bi davčni organ lahko ugotovil, da cene v določenem delu niso bile tržne, bi lahko davčno oprostitev priznal le v drugem delu (ker bi obstajal). Navedena presoja v obravnavanem primeru ni bila mogoča.