Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) izhaja, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije predkupni upravičenci uveljavljajo predkupno pravico po določenem vrstnem redu, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače. ZG glede prodaje gozda prednostne upravičence določa drugače, manj restriktivno. Bistvena razlika med ZKZ in ZG je, da ZG ob izpolnjevanju enakih pogojev predkupnih upravičencev prednosti ne daje predkupnemu upravičencu s statusom kmeta. Posledično v primeru dveh enakovrednih prednostnih upravičencev pride v poštev načelo svobodne izbire pogodbenega partnerja.
Določilo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, ki določa desetletni zastaralni rok za odmero davka, po presoji sodišča pomeni, da mora znotraj desetletnega roka za zastaranje davčni organ izdati odločbo, s katero je bil davek odmerjen. Po preteku absolutnega zastaralnega roka desetih let davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti, ne glede na število pretrganj zastaranja odmere, ko so ti zastaralni roki po pretrganju oziroma pretrganjih začeli znova teči. Institut zadržanja zastaranja, predviden kot izjema v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, pri vprašanju odmere davka ne pride v poštev.
Za postopek v zvezi z zahtevo za ponovni postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik je v upravnem postopku možnost aktivno sodelovati, zato ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da njegove pravice pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bile ustrezno varovane, ker ni imel pooblaščenca in ker bi mu toženka odrekla pravico do izjave. Nenazadnje tožnik tudi ne pojasni, kaj bi v upravnem postopku, če bi imel pooblaščenca, še navedel oziroma katere pravice bi še uveljavljal, pa jih zaradi njegove odsotnosti ni. Enako tudi ne navede, kaj bi še (dodatno) izjavil pred izdajo izpodbijanega sklepa, če bi to možnost imel in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost.izpodbijane odločitve.
Toženka je nevarnost pobega tožnika in neustreznost izreka milejšega ukrepa utemeljila z ugotovitvami, da tožnik ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takega ravnanja, da v RS biva nezakonito in da nima nobenih dokumentov, ki so nujno potrebni za odhod iz RS.
Gradbeni inšpektor ni bil dolžan preverjati skladnosti sedaj obstoječega objekta z gradbenim dovoljenjem, pač pa le preveriti, ali je tožnik spoštoval izvršljivo inšpekcijsko odločbo in objekt odstranil. Pri tem pa je ugotovil, da temu ni bilo tako. To, da tožnik objekta do izdaje izpodbijanega sklepa ni odstranil, je razvidno iz zapisnika gradbenega inšpektorja o kontrolnem pregledu in izdelanih fotografij, tožnik pa dejstva, da objekta ni odstranil, tudi ne zanika.
Tožnik bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.
Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnik je bil v stiku le s hrvaškimi policisti in ne z drugimi uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ali v hrvaškem azilnem domu, v katerega po lastni odločitvi ni bil nameščen. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški.