pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - javno dobro
Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi v času pred 1. januarjem 2003. Razmejitev med javnim dobrim in pripadajočimi zemljišči je treba opraviti v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Zgolj današnja razglasitev javnega dobra ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.
Lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču določa 44. člen ZVEtL-1, ki v prvem odstavku postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna lastnina lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva je izpodbojna, kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze. Tretji in četrti odstavek navedenega člena prepovedujeta poseganje sodišča v pravice oseb, ki so na zatrjevanem pripadajočem zemljišču pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Takšen ugovor je v postopku na prvi stopnji podala pritožnica, torej da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi sodbe sodišča oziroma na podlagi pravnega posla.
oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga
Ker v listinski dokumentaciji spisa ni dopisa tožeče stranke z dne 21. 9. 2018, ki naj bi mu bil predložen sklep z dne 19. 3. 2013, in ker tožeča stranka tudi ne predlaga dokaza, iz katerega naj bi sledilo, da se je odzvala na sklep sodišča po dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse znotraj petnajstdnevnega roka, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga pravilna.
Pravilnik o financiranju šole v naravi (2004) člen 17.
stalna pripravljenost - učitelj - dejavnost vzgoje in izobraževanja - plačilo za dejansko delo
Pravilnik o financiranju šole v naravi v 17. členu določa, da strokovnemu delavcu šole, ki izvaja šolo v naravi, pripada: plača za delovni čas v obsegu, kot je določen v njegovi pogodbi o zaposlitvi, v skladu s predpisi, ki urejajo plače; plačilo v skladu s kolektivno pogodbo za največ 5 ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na dan, oziroma do 16 ur dežurstva in dela preko polnega delovnega časa na teden, in do 6 ur stalne pripravljenosti na dan; terenski dodatek v skladu s kolektivno pogodbo (prvi odstavek). Ravnatelj in strokovni delavci, ki izvajajo šolo v naravi, pred izvedbo šole v naravi sklenejo pisni dogovor o številu ur dežurstva in stalne pripravljenosti v okviru izvedbe posamezne šole v naravi (drugi odstavek). Zmotno je stališče pritožbe, da prvi tožnici že na podlagi 17. člena Pravilnika pripada plačilo iz naslova stalne pripravljenosti. Pravilnik zgolj določa število možnih ur stalne pripravljenosti. Ali je stalna pripravljenost za določenega učitelja sploh potrebna, in če je, v kolikšnem obsegu ur je potrebna znotraj dovoljenega okvira, pa prepušča dogovoru med ravnateljem in učitelji, ki izvajajo šolo v naravi. Prva tožnica pa ni imela sklenjenega dogovora glede stalne pripravljenosti, kar je tudi smiselno glede na opisani sistem, po katerem so le razredničarke bile v stalni pripravljenosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021523
ZPP člen 191, 191/2, 191/3, 201, 201/1, 286, 286/3. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 299, 299/4, 299/5, 301, 301/5, 301/6. SPZ člen 28, 41, 43, 43/2, 45, 45/1.
naknadno sosporništvo - razširitev tožbe na novega toženca - prekluzija - izločitvena pravica - zamuda roka za prijavo izločitvene pravice - priposestvovanje - prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice - dobra vera priposestvovalca
Ker se novi toženec po določbi petega odstavka 301. člena ZFPPIPP razširitvi tožbe nanj ne more upirati, zanj tudi ne velja pravilo, da mora pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.
Priposestvovanje je kot izvirni način pridobitve lastninske pravice že pojmovno izključeno, kadar je domnevni priposestvovalec že lastnik stvari na drugi podlagi (npr. s pridobitvijo lastninske pravice na izveden način).
spor o lastninski pravici - ugotovitev lastninske pravice na delu parcele - priposestvovanje - izvedenec geodetske stroke - dokazi in dokazovanje - elaborat - elaborat kot sestavni del sodbe - pristranskost sodišča
S tem, ko je sodišče naložilo izvedencu, da v skladu z napotki o mejah spornega zemljišča izdela elaborat, ni ravnalo pristransko. Ko je ocenilo, da je tožnik dokazal obstoj lastninske pravice na spornem zemljišču, ki predstavlja del parcele 284, je bilo zato, da je postal zahtevek določen, dolžno geodetu naročiti izdelavo elaborata. Tako bo sodba lahko podlaga za izvedbo sprememb v katastru in nato še v zemljiški knjigi.
odškodnina - opustitev dolžnega ravnanja - protipravna opustitev - pasivna legitimacija - padec na poledeneli površini - mesto padca - izvajanje zimske službe - ogled na kraju - neprimeren dokaz - nepotreben dokaz
Izven območja nepremičnin, na katerih se nahaja trgovski kompleks, toženka ni bila dolžna izvajati svojih storitev, in s tem tudi ne skrbeti za čistost in varnost pohodne površine. Če pa je toženka te storitve dejansko vsakodnevno izvajala brez pravne podlage na celotni ploščadi pred trgovskim kompleksom, to še ne utemeljuje njene odgovornosti za morebitno opustitev izvajanja zimske službe na dan škodnega dogodka.
ZPP člen 70, 70-6, 71, 71/3, 339, 339/2, 339/2-2, 354, 354/1. URS člen 23, 23/1.
izločitev sodnika - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - izločitveni razlog - pravica do sodnega varstva - kršitev pravice do nepristranskega sodišča
Zadeva, v kateri je sodnik kot odvetnik zastopal tožnikovega očeta v pravdi, ki je tekla proti toženkinemu možu, je časovno resda oddaljena, vendar pa so za odločitev v obravnavani zadevi pomembna tudi dejstva iz navedenega obdobja. Sodnik se je v okviru zastopanja seznanil z okoliščinami iz medsosedskega razmerja med prednikoma pravdnih strank glede istih spornih nepremičnin. Te okoliščine ne le pri toženki, ampak pri povprečnem razumnem človeku vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.
Zapis, da je "imel krvavo zraven levega ušesa in levega očesa; bilo mu je slabo", ne konkretizira zakonskih znakov lahke telesne poškodbe. Navedba, da je imel "krvavo" sicer lahko kaže na sled poškodbe, vendar s tem še ni določno opisano niti kateri del telesa in kako je bil poškodovan (zakonski znak: telesna poškodba) niti posledice telesne poškodbe (zakonski znak: začasna okvarjenost ali oslabljenost kakšnega dela telesa ali organa, ali začasno zmanjšana zmožnost za delo ali prizadetost oškodovančeve zunanjosti ali začasna okvarjenost zdravja). Prav tako omemba "slabosti", brez natančnejšega opisa le-te, ne predstavlja konkretizacije posledice lahke telesne poškodbe.
ZD člen 32, 174, 174/1, 212. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 21.
spor o dejstvih - spor o obsegu zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - izločitev v korist potomcev - uporaba slovenskega prava
Dedinja M. J. je polovico parcele od zapustnice prejela z darilno pogodbo s 16. 12. 1985, ki je bila zemljiškoknjižno izvedena. Sama zato nima pravnega interesa na vložitev tožbe, s katero bi v svojo škodo zatrjevala ničnost oziroma navideznost te pogodbe. Odločitev sodišča, ki je na vložitev takšne tožbe napotilo sodediče, ki zatrjujejo, da spada podarjeno premoženje v zapuščinsko maso, je glede na navedeno nedvomno pravilna in tudi zadostno obrazložena.
Preklic je dopusten le iz kogentno določenih razlogov, med katerim je tudi preklic zaradi darovalčeve premoženjske stiske (539. člen) in preklic zaradi hude nehvaležnosti (540. člen).
delniška družba - odpoklic člana uprave - odpoklic predsednika uprave - nadzorni svet - hujša kršitev obveznosti - potek mandata - odpravnina - sklep nadzornega sveta - neveljavnost sklepa nadzornega sveta - utemeljeni razlogi za odpoklic
Iz zgoraj navedenega izhaja, da NS toženke tožnikov z izpodbijanim sklepom ni odpoklical iz utemeljenih razlogov po 268. členu ZGD-1. V takšni situaciji sicer drži razlog sodišča prve stopnje, da ZGD-1 ne vsebuje določb o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, vendar je ob začetni neenotnosti (novejša) sodna praksa, kot pravilno izpostavlja pritožba, dopustila presojo veljavnosti sklepa, takšno smer pa zagovarja tudi pravna teorija.3 Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na osamljeni odločbi VS RS, da veljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati, je zmotno in bi pripeljalo do tega, da bi ob veljavnosti sklepov nadzorni svet v praksi postal prevladujoči organ delniške družbe. V primerih kot je obravnavani je treba glede veljavnosti sklepov nadzornega sveta smiselno uporabiti OZ (analogna uporaba 86. člen OZ (ničnost pogodb) v zvezi s 14. členom OZ (drugi pravni posli)). Neveljaven sklep vodi k neveljavnosti odpoklica, pri čemer materialne napake sklepa (npr. njegova neutemeljenost na podlagi zakonske določbe 268. člena ZGD-1) povzročijo njegovo ničnost. Ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa je treba v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ali predsednika zaradi neutemeljenih razlogov, učinke ničnosti iz razlogov pravne varnosti omejiti. Odpoklic je zato veljaven, dokler njegova njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. Posledica tega pravila je v tem, da se štetje mandata, za katerega je član uprave oziroma predsednik opravljal funkcijo, ne ustavi med trajanjem sodnega spora o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, in v tem, da novi (nadomestni) član uprave lahko v vmesnem času veljavno opravlja funkcijo. Povedano drugače, tožnika se v konkretnem primeru, ko bi njun mandat po lastnih in neprerekanih navedbah v vsakem primeru, če ne bi bilo spornega odpoklica, potekel v času trajanja postopka na prvi stopnji sojenja (dne 20. 8. 2017), v družbo ne moreta reintegrirati in tudi ne moreta uspešno nasprotovati imenovanju drugega predsednika uprave, ki nenazadnje niti ni bil stranka te pravde.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupni del večstanovanjske stavbe - namen ZVEtL - kriteriji za določitev - uporaba meril in kriterijev - upravni akt - gradnja stavbe - namen uporabe
Obseg zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, je treba presojati tudi z zgodovinskega vidika, in sicer po urbanističnih merilih v času gradnje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedenkino mnenje, da je v času izgradnje stavba predstavljala vrtno zasnovo, za katero je bilo v takratnem času značilno, da so si vir oskrbe priskrbeli na pripadajočem zemljišču, zaradi česar je bilo to tudi relativno obsežno. Pri tem je potrebno izpostaviti dejstvo, da se stavba po zasnovi ni nahajala v starem strnjenem mestnem jedru, temveč na njegovem obrobju, kot je prepričljivo pojasnila izvedenka. Poleg tega se po določbah ZVEtL-1, ki izrecno napotuje na preteklo urejenost zemljišča, ugotavljajo pravice, pridobljene v preteklosti.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba proti stečajnemu dolžniku - začasna odredba v stečaju - glavni insolvenčni postopek - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - kogentne zakonske določbe - nedovoljenost začasne odredbe po začetku stečaja - pravni interes za izdajo začasne odredbe
Glede na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju.
Pritožnik ne more kogentnih zakonskih določb obiti s pritožbenimi trditvami, da gre v tem primeru za podobno situacijo kot v primeru, ko se banki, torej organizaciji plačilnega prometa, kot dolžnikovemu dolžniku naloži plačilo upnikove terjatve.
Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom. Ker je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), je tožena stranka ohranila ugovore iz temeljnega posla. V obravnavani zadevi je sporno, ali je - zaradi kavzalnosti - tudi toženčeva menična obveznost postala naturalna.
spolna zloraba slabotne osebe - zakonski znak kaznivega dejanja - duševna motnja - duševna prizadetost - duševna manjrazvitost - spolno življenje - pravica odločanja o spolnem življenju
Oškodovanka, katere duševno stanje je sicer lažje okrnjeno, ustrezno razume pomen spolne nedotakljivosti, se v vsakdanjih življenjskih situacijah zna postaviti zase in je (primerno svojemu intelektualnemu primanjkljaju) tudi sposobna sprejemati odločitve. Zgolj na podlagi okoliščin, da je lažje duševno manjrazvita, osebnostno preprostejša in na nivoju 9-12 letnega otroka, še ni mogoče sprejeti zaključka, da se obtožencu prav iz tega razloga v času obravnavanega dogodka ni mogla upreti, kot to zaključuje sodišče prve stopnje in kar je bistveni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021849
OZ člen 569, 569/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posojilna pogodba - vračilo posojila - pravna podlaga za plačilo - trdtiveno in dokazno breme - dokazna ocena
V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tisti, ki je tožencu posodil 15.000,00 EUR zaradi dokapitalizacije družbe. Ker toženec ni dokazal obstoja dogovora, da bo družba (in ne on) tista, ki bo vrnila posojilo Z. Š., sam pa posojila tožniku tudi ni vrnil, je zahtevek tožnika na vrnitev posojila utemeljen na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ.
Med pravdnima strankama ni obstajala taka skupnost, ki bi ob razpadu utemeljevala vrnitev daril po določbi 84. člena ZZZDR ter da prekinitev zveze ne nasprotuje morali, zato v konkretnem primeru tudi ni (bilo) mogoče govoriti o preklicu darila v smislu 540. člena OZ. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako presojalo utemeljenost dela zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno (v skupni višini 29.081,09 EUR) in pri tem izhajalo iz 190. člena OZ, ki dolžnost vrnitve nalaga tistemu, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega.
Vrhovno sodišče je v letu 1987 sprejelo pravno mnenje, kjer je zapisalo, da je nagib pri darilni pogodbi lahko tako pomemben, da preide v pravno podlago (kavzo) pogodbe, saj sicer do darila ne bi prišlo. Če je zaradi kasnejših okoliščin pravna podlaga darila odpadla, je s tem posel prenehal veljati, darovalec pa je pridobil možnost uveljaviti kondikcijski zahtevek.
V zadevi II Ips 218/2017 je Vrhovno sodišče odstopilo od dosedanje sodne prakse, ki je temeljila na gornjem mnenju.
Poznejši odpad pogodbene podlage (kavze), ki je v trenutku, ko je bila pogodba sklenjena (tj. v sklenitveni fazi), obstajala in ni bila nedopustna, ter je obstajala tudi v izpolnitveni fazi, ne more privesti do naknadnega prenehanja veljavnosti (ničnosti) pogodbe, s tem pa tudi ne do utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev danega na podlagi kondikcije. Povedano še drugače, odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev (prenehanja razmerja pravdnih strank) ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.
Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, do česar pri projektu XFS sploh ni prišlo. Tožeča stranka namreč projekta XFS nikoli ni izvedla, zato zaključek, da je bila tožeča stranka nosilec know-howa tega projekta v konkretnih okoliščinah (ko ideja ni bila realizirana, razen nekaj diagramov za internet) ni mogoč.