Obdolženi bi tudi v primeru, če bi na Izjavo o izgubi - kraji vozniškega dovoljenja namesto besede "ukradel" podčrtal besedo "izgubil", storil isto kaznivo dejanje, saj je v času izpolnjevanja vloge za izdajo nadomestnega vozniškega dovoljenja dobro vedel, da njegovi osebni dokumenti (vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, potni list, ...) niso bili niti izgubljeni niti ukradeni, ampak z njegove strani prostovljno izročeni avstrijskim varnostnim organom.
ZUP člen 242, 242. ZPIZ člen 123, 123/2, 123/4, 123, 123/2, 123/4. ZDSS člen 30, 33, 30, 33.
invalidsko zavarovanje - kategorija invalidnosti - pravnomočnost odločbe - pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev
Postopek glede pravice in višine nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu se na zavarovančevo zahtevo izvede po pravnomočno zaključenem postopku za priznanje invalidnosti in kategorije invalidnosti.
ZKP člen 358, 358/1, 372, 372/1, 358, 358/1, 372, 372/1.
opis kaznivega dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja
Če opis kaznivega dejanja v krivdoreku ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, je podana kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo. Na podlagi obdolženčeve pritožbe ali po uradni dolžnosti je zato sodišče 2. stopnje dolžno izdati oprostilno sodbo po 1. tč. 358. čl. ZKP.
objektivna odškodninska odgovornost - negmotna škoda - poklicna bolezen
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi lahko tožena stranka za negmotno škodo, nastalo zaradi poklicnega obolenja, odgovarjala le krivdno. Kdor se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri lahko delavec zboli za poklicno boleznijo, je objektivno odgovoren za posledice poklicne bolezni, če do nje pride.
Če je bila vložena ovadba za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. čl. KZ, obtožba pa je isto dejanje pravno opredelila po 2. in 1. odst. 133. čl. KZ, je ob dokazni ugotovitvi, da je obdolženi storil le kaznivo dejanje po 1. odst. 133. čl. KZ, potrebno obtožbo tako pravno opredeliti in jo zavrniti v skladu s 4. odst. 357. čl. ZPP. Sklep o zavrženju obtožbe po 2. tč. 1. odst. 133. čl. KZ ne pride v poštev.
Če je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ker je ugotovilo, da stečajni razlog po 1. odst. 2. člena ZPPSL ni podan, dolžnik ne more s pritožbo uspešno izpodbijati tega sklepa iz razloga, da ZFPPod uvaja dodaten stečajni razlog v obliki kapitalske neustreznosti podjetja.
Tožena stranka je glede na pogodbo o najemu poslovnih prostorov v obligacijskem razmerju samo s tožečo stranko kot najemodajalcem, ki lahko po 24. čl. ZPSPP najemno pogodbo odpove. Zato zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ni izključni lastnik spornega poslovnega prostora, zato ne more biti uspešno. Hkrati pa tako zatrjevanje tudi s stvarnopravnega stališča ne more biti relevantno, saj spada odpoved najemnega razmerja z izpraznitvenim zahtevkom med posle rednega upravljanja v smislu drugega odst. 15. čl. ZTLR in zato zanj ni potrebno soglasje vseh lastnikov.
Stečajni dolžnik, ki je prijavljeno terjatev sicer delno priznal, ima v sporu, ki teče med dvema stečajnima upnikoma zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve, položaj enotnega sospornika, saj bo imela odločitev v tem sporu (ugotovitev obstoja prerekane terjatve) pravni učinek na stečajnega dolžnika.
Tudi če je sodišče prve stopnje štelo tožbo za umaknjeno, ker tožeča stranka tudi po opominu takse ni plačala, je stranka dolžna plačati sodno takso za tožbo.
Skupnost lastnikov v večstanovanjski hiši je posebna organizacijska oblika lastnikov stanovanj. Če je organizirana in vpisana v sodni register kot pravna oseba, ima sposobnost biti pravdna stranka (1. odst. 77. čl. ZPP/77). Neregistrirani skupnosti stanovalcev pa Stanovanjski zakon ne podeljuje pravdne sposobnosti (2. odst. 77. čl. ZPP/77), zato skupnost lastnikov, ki ni pravna oseba, ne more biti pravdna stranka.
ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-7, 354, 354/2, 354/2-7. ZD člen 205, 205/2, 207, 205, 205/2, 207.
postopek - narok - načelo kontradiktornosti
Po načelu kontradiktornosti, ki je v prilagojeni obliki v veljavi tudi v zapuščinskem postopku, mora sodišče povabiti prizadete osebe na narok, na katerem lahko podajo svoje izjave, ali pa te podajo pisno, skratka, imeti morajo možnost, da se izrečejo o zadevi.
Pritožbene trditve o nepravilni vročitvi niso utemeljene, saj je iz povratnice razvidno, da je toženec osebno prvzel tožbo. Ker je povratnica javna listina (149. čl. ZPP v zvezi s 224. čl. ZPP), velja, da so dejstva v njej pravilno ugotovljena. Tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi odkazovala, da so v tej listini dejstva nepravilno ugotovljena, kot ji sicer omogoča 3. odstavek 224. čl.ZPP.
Če je na sodbi, ki je izvršilni naslov, sodišče potrdilo njeno pravnomočnost, dolžnikov ugovor, da mu sodba sploh ni bila vročena, ni utemeljen. Če dolžnik meni, da je potrdilo pravnomočnosti neutemeljeno, mora sprožiti postopek v smislu 4. odst. 42. čl. ZIZ. Šele, če bo v postopku za razveljavitev klavzule pravnomočnosti uspel, bo lahko vložil ugovor v smislu 56. čl. ZIZ v zvezi s čl. 55 ZIZ.
ZOR člen 360, 360/1, 361, 376, 376/1, 376/2, 360, 360/1, 361, 376, 376/1, 376/2.
denarna odškodnina - zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok
Po določbi I. odst. 376. člena ZOR zastara odškodninska terjatev v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja. Obseg nastale škode je oškodovancu znan najkasneje ob zaključku zdravljenja. Ob upoštevanju datuma nastanka škode (znan obseg - zaključeno zdravljenje) in datuma vložitve tožbe, je ugotoviti, da je tožnikova terjatev zastarala, prekoračena sta triletni in petletni rok. Dejstvo, da je sodišče v tej zadevi že odločilo z vmesno sodbo o temelju odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo, na samo zastaranje nima vpliva. Sodišče upošteva morebitno zastaranje samo na ugovor in ne po uradni dolžnosti (I. odst. 360. člena ZOR). Posledica ugotovitve zastaranje pa je zavrnitev tožbenega zahtevka.
Čeprav je tožeča stranka v svoji izjavi z dne 22.3.1999 resda v neskladju z besedilom prvega odst. 193. čl. ZPP/77, kateri govori o umiku tožbe, zapisala "da v celoti umika svoj tožbeni zahtevek zoper toženo stranko", je bilo tako po prepričanju prvostopnega sodišča (ki je poslalo umik tožbe v privolitev toženi stranki), kot po prepričanju pritožbenega sodišča že takrat jasno, da tožeča stranka tožbo umika, ne pa, da se odpoveduje tožbenemu zahtevku, saj je istočasno predlagala tudi ustavitev postopka in ne izdaje sodbe na podlagi odpovedi kot zakonite procesne posledice odpovedi tožbenemu zahtevku.
Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo in je bila opozorjena na posledice po 277. čl. ZPP, je sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo po 318. čl. ZPP, ker so bili izpolnjeni tudi ostali zahtevani pogoji.
Člena 14 in 15 ZSam namreč določata glede izdaje posebne odločbe tistemu zavezancu za samoprispevek, kateremu obveznost ni bila predpisana s posebno odločbo, pristojnost upravnega organa in glede izterjave obveznosti od zavezanca izterjavo po predpisih, ki veljajo za izterjavo davkov, torej v (davčnem) upravnem postopku, kar torej pomeni, da se tudi o vseh tistih vprašanjih, o katerih ni odločeno v aktu o uvedbi samoprispevka (člen 8 ZSam) odloča pred upravnim organom oziroma v upravnem postopku.
Delitev stroškov za izvedbo ločitve nepremičnine je le logična posledica odločitve o fizični delitvi solastne nepremičnine, ki ima podlago v določbi drugega odst. 122. čl. ZNP, saj bi sicer v nasprotnem primeru predlagateljica prejela manjšo vrednost kot nasprotni udeleženec.