Sodišče prve stopnje pa vidi izpolnjenost pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr primarno v tem, da zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje, ker je opustila terapijo in jo tudi v bolnišnici odklanja. Zadržana oseba se v pritožbi neutemeljeno zavzema za krajše zdravljenje. Kolikšen čas je potreben, da terapija polno učinkuje in se stabilizira stanje zadržane osebe, je strokovno vprašanje. Sodišče odloči o dolžini zdravljenja v psihiatrični bolnišnici na podlagi mnenja izvedenca.
V sklepu je ugotovljeno, da je udeleženec ob zaslišanju imel privide in prisluhe (o tem, da ga bodo ubili, da ima v rokah nož ipd.). V povezavi z ugotovitvijo, da ne zmore obvladovati svojih ravnanj, je sklepanje o tveganju heteroagresivnih ravnanj, če bi bil zunaj bolnišničnega okolja, pravilno. Za zadržanje zadostuje ugotovitev, da je duševno stanje udeleženca zanj življenjsko ogrožajoče.
Najbližja oseba nima pravno priznanega interesa za to, da bi s pritožbo dosegla daljše zadržanje zadržane osebe v postopku zaradi sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih.
Pravilno je sodišče v razlogih sklepa tudi zapisalo, da je potrebno zaradi udeleženčevega duševnega stanja, ki se odraža na njegovem neučinkovitem, nepravilnem in zanj obremenjujočem pristopu pri vodenju upravnopravnih zadev, zaradi ureditve sodnih, upravnih in drugih postopkov, začasnega skrbnika izbirati med osebami s pravnim znanjem.
Predpogoj za izvedbo postopka za sprejem v varovani oddelek brez privolitve je torej, da oseba ne privoli v sprejem. Iz spisa (razen iz predloga partnerja nasprotne udeleženke, kar pa ni izjava nasprotne udeleženke) ni razvidno, da bi nasprotna udeleženka nasprotovala sprejemu v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni opravilo njenega zaslišanja, da bi se izjavila o tem. Končno iz spisa tudi ni razvidno na kakšni podlagi (prostovoljno ali na podlagi sklepa sodišča) je v trenutku odločanja nasprotna udeleženka v Univerzitetni psihiatrični bolnici (UPK). Zato v trenutku odločanja še niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka po 75. členu ZDZdr, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane odločitve.
Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost toženkini pravici do svobode izražanja, saj je bilo s tem zagotovljeno ozaveščanje ljudi o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja, kar je prispevalo tako h generalni prevenciji kot tudi zaščiti lokalnega okolja, v katerem je prišlo do očitanega onesnaženja. Tehtnica se je torej prevesila na toženkino stran ter tožnik zaradi očitanega dolgotrajnega poseganja v okolje, njegove odločenosti pri tem ravnanju in teže kaznivega dejanja v tem konkretnem primeru nima pravice zahtevati popolne anonimnosti. Škoda, za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala kot posledica objave, ne pretehta škode, ki bi brez prepoznavnega poročanja nastala zaradi izostanka generalne prevencije in zaščite lokalnega okolja. Toženkino prepoznavno poročanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo protipravno.