Čas nujno potrebnega zdravljenja je na dva meseca ocenila sodna izvedenka, ki je strokovnjakinja na svojem področju in ima izkušnje s podobnimi primeri, svoj predlog pa je tudi prepričljivo utemeljila: pojasnila je, da v krajšem času tudi ob ustrezni terapiji simptomatika še ne bo izzvenela in da pacientka ne bo razvila take kritičnosti, ki bi ji omogočala vrnitev v domače okolje; gre namreč za burno fazo bolezni in je ob njenem prvem izbruhu, za kar gre, zelo pomembna dobra zazdravitev. Pritožničino zavzemanje za krajši čas obveznega zdravljenja je brez ustrezne strokovne podlage.
Na presojo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju, ne more vplivati dejstvo, da je bila slednja že odpuščena, priporočeno pa ji je bilo ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je namreč o pridržanju odločalo po stanju, ki ga je ugotovilo ob zaključku naroka, takšno stanje pa je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ki s tem odloči tudi o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja udeleženke.
Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali če huje ogroža svoje zdravje, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.