Medtem ko je uporaba prava, pa tudi pravil stroke, stvar sodišča, so za navajanje dejstev odgovorne stranke. Takšna prepletenost razpravnega in preiskovalnega načela velja tudi v obravnavani zadevi, in sicer ne glede na to, da je sodišče dejansko stanje v zvezi z vrednostjo spornega stanovanja ugotavljala s pomočjo izvedenca (243. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Četudi je namreč za izvedensko delo potrebna uporaba pravil stroke, gre v takem primeru še vedno za raziskovanje pravnorelevantnih dejstev, ne pa uporabo prava. To pomeni, da bi morala tožeča stranka sama opozoriti na zasedenost stanovanja v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Če je tako, je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago svoje odločbe pravilno sprejelo samo dejstva, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, ne pa tudi tistih dejanskih okoliščin, ki jih pravdni stranki nista navajali. Takšnega zaključka ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na to, da predstavlja zasedenost spornega stanovanja splošno znano dejstvo. Splošno znana so tista dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu oziroma nedoločenemu krogu ljudi. Dejstvo zasedenosti spornega stanovanja takšne lastnosti gotovo nima. Celo v primeru, če bi bila notornost podana, pa bi obveljalo, da tožeča stranka takega dejstva ni zatrjevala. Splošno znanih dejstev namreč ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP), kar v skladu z argumentacijo nasprotnega razlogovanja pomeni, da jih je vendarle treba navesti.
ZGD člen 394, 394/1, 394, 394/1. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1, 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZFPPod člen 27, 27/4, 27, 27/4.
izbris pravne osebe iz registra - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka
Prenehanje obstoja (izbris) pravne osebe je razlog za prekinitev (začasni zastoj) postopka. Prekinitev nastopi po sili zakona neodvisno od volje strank, procesnopravno razmerje pa s tem ne preneha. Postopek se nadaljuje, ko ga prevzame pravni naslednik izbrisane pravne osebe ali ko ga sodišče na predlog nasprotne stranke povabi, naj to stori.
ZGD člen 394, 394. ZDavP člen 1, 1. ZPP člen 1, 1.
sodna pristojnost - upravna pristojnost - davek - izbris pravne osebe iz registra
Zgolj zato, ker se zaradi izbrisa te družbe iz sodnega registra šteje, da je družbenik družbe podal izjavo, da prevzame obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, se sama narava obveznosti ni v ničemer spremenila. Spremenila se je zgolj oseba, ki je dolžna to obveznost poravnati. Ker gre torej še vedno za davčno obveznost oziroma davčno stvar (glej določbo 1. člena ZdavP), bo tožeča stranka morala svoj zahtevek uveljavljati v davčnem postopku, kot posebnem upravnem postopku (primerjaj tudi 1. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).
Ne glede na to, ali upnik že v samem predlogu za izvršbo predlaga več sredstev in predmetov izvršbe (začetna kumulacija) ali to stori naknadno (naknadna kumulacija), pride do atrakcije krajevne pristojnosti izvršilnega sodišča glede na prvo navedeno sredstvo izvršbe za odločitev o predlogu za izvršbo.
Sodišče prve stopnje je na naroku za tretjo javno dražbo dopustilo skrčitev predmeta izvršbe na solastninski delež do 1/10 vl. št. X k.o. Y. S tem, ko je sledilo dispozitivnemu procesnemu dejanju upnice, so se spremenili tudi pogoji za prodajo na javni dražbi. V prvi vrsti velja, da vrednost nepremičnine, ki je predmet prodaje, ni več enaka tisti pred skrčitvijo predmeta izvršbe (23.624.813,90 SIT), ampak znaša le 1/10 ugotovljene vrednosti celotne nepremičnine, to je 4.724.962,79 SIT. Sorazmerno z znižanjem vrednosti nepremičnine, ki je predmet prodaje, se je znižala tudi višina varščine.
povrnitev stroškov postopka - uspeh v pravdi - krivda
Po načelu odgovornosti za uspeh je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov pravdnega postopka upoštevati tudi delni uspeh obeh strank. Če je tožnik imel uspeh glede polovice zahtevka, mu mora toženec povrniti polovico pravdnih stroškov. Ker pa je do polovice zmagal tudi toženec, mu mora tožnik povrniti polovico njegovih stroškov. Če so stroški obeh strank enaki po višini, se medsebojno pobotajo. V tem primeru sodišče izreče sodbo, da nosi vsaka stranka svoje stroške. Če pa stroški niso enaki, naloži sodiošče pribitek stranki, katere stroški so manjši. Določba drugega odstavka 156. člena ZPP (načelo krivde) je uporabna izjemoma. Zagotovo ni uporabljiva v primeru, ko gre za stroške, nastale v ponovljenem postopku zaradi delne razveljavitve nepravilne sodbe. Tožnik ni imel nobenega (krivdnega) vpliva na izdajo delno nepravilne sodbe, zato stroški, ki so nastali kasneje v zvezi s tem, ne morejo biti separatni.
ZIZ člen 38, 38/6, 65, 38, 38/6, 65. ZPP člen 154, 154/1, 154, 154/1.
sklep o izvršbi - ugovor tretjega - povrnitev izvršilnih stroškov - uspeh
Kadar tretji z ugovorom uspe, mu je upnik dolžan povrniti njegove stroške, četudi ni izpolnjen pogoj iz 38/6 člena ZIZ. Takšno rešitev namreč v tem primeru nalaga pravilo 154. člena ZPP.
ZGD člen 31, 31/2, 31, 31/2. ZPP člen 76, 76/3, 76, 76/3.
sposobnost biti stranka
Podružnice niso ne pravne osebe ne oblike združevanja, ki jim sodišče lahko prizna lastnost stranke z učinkom v konkretni zadevi. Iz poslov, ki jih opravlja podružnica, sme tožiti in je lahko tožena le družba.
Višina osnovne plače, dodatkov in ostalih nadomestil je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Do vseh navedenih dajatev je delavec upravičen najmanj v višini iz tarifnega dela kolektivne pogodbe, ki zagotavlja minimum pravic delavcev. V kolikor se delodajalec s pogodbo o zaposlitvi dogovori z delavcem za višjo plačo, to je za več pravic, kot jih določa kolektivna pogodba ali splošni akt podjetja, jih je delavcu dolžan v celoti zagotoviti. Tožena stranka bi se lahko že na začetku v pogodbi dogovorila s tožnikom za nižjo plačo do višine izhodiščne plače po SKPG ali po KP dejavnosti.
Izvršilni naslov v tej izvršbi predstavlja sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - upniku, izdan na podlagi 192. čl. ZIZ. V njem je odločeno, da se nepremičnina izroči upniku. O kakršnikoli pravici dolžnika ni odločeno. Po določilu 210. čl. ZIZ ima namreč dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši, pravico (razen v primerih iz 4. odst.) stanovati v tej hiši kot najemnik še tri leta od dneva prodaje dalje, vendar pa mora tak predlog dolžnik podati najkasneje do dražbenega naroka, o njem pa odloči sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu tako, da določi kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Dolžnik torej neutemeljeno trdi, da ima po ZIZ možnost ostati v stanovanju.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršljivost odločbe - paricijski rok
Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi obstoj vseh predpostavk za dovoljenost izvršbe in po ugotovitvi, da rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti ni določen, ta rok določiti in odrediti izvršbo ob pogoju, da dolžnica v roku, ki ga je določilo, ne bo izpolnila svoje obveznosti.
Varnostni ukrep odvzema predmetov je dovoljeno izreči le tedaj, kadar sodišče prve stopnje oceni, da bi se s takšnim izrekom odpravila nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Kakor ni dvoma, da za nekatere predmete že zakon narekuje obvezen odvzem (za tiste, ki so izključno namenjene za izvrševanje kaznivih dejanj), pa je v primeru drugih predmetov, ki niso tako tesno povezani s kaznivim dejanjem, potrebno upoštevati, kakšna je njihova primarna funkcija, ali je izkazana dovolj visoka stopnja verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj, kako močan poseg v premoženje obdolženca pomeni takšen odvzem in, ali je podana sorazmernost med izrečenim ukrepom in težo storjenega kaznivega dejanja.
Ni pritože proti sklepu, s katerim sodišče naloži podpis pritožbe tožencu, ki je vložil nepodpisano vlogo. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je po predhodnem obvestilu toženca uporabilo določbo 141. čl. ZPP in opravilo nadomestno vročitev.
Izdano gradbeno dovoljenje samo po sebi ne izključuje protipravnosti posegov v posest, če posestnik ni dal soglasja v postopku za njegovo izdajo, ker ne more biti udeleženec tega postopka.
Vdovcu, staremu 84 let, ki je dolga leta nazaj delal na zaščiteni kmetiji, v lasti pokojne zapustnice, njegove žene, samo zaradi njegove starosti ni posledično zmanjšane delovne zmožnosti za fizična dela, ni mogoče oporekati svojstva upravičenega dediča oz. nezmožnost gospodarjenja z zaščiteno kmetijo.
primernost - pridobitev stanovanjske pravice - odkup stanovanja
Zakonski okvir, v katerega je treba umestiti sporni življenski primer, predstavljajo določbe o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Izhodišče za odkup stanovanja vsebuje 117. čl. SZ. Na podlagi določila, da ima upravičeni kupec pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, je mogoče zaključiti, da pravica do odkupa stanovanja ni bila odvisna od stanovanjskih potreb imetnika stanovanjske pravice njegovih družinskih članov. Le ta je imel pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, pa če je bilo to primerno (5. čl. SZ) ali ne. Nasprotno pa je zakonodajalec želel upravičencem zagotoviti ustrezne stanovanjske razmere pri nakupu nadomestnih stanovanj v primerih iz 129. čl. SZ. Primernost se presoja po 5. čl. SZ. Ker je SZ predpisal dolžnost prodaje stanovanj za nizko ceno in pod ugodnimi pogoji, pa zavezancem tudi v primeru dolžnosti, da upravičencem omogočijo nakup nadomestnega stanovanja, v načelu ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec. Vsako stanovanje, ki ga zaseda imetnik stanovanjske pravice, ima določeno vrednost in samo v njenem okviru je mogoče poseči v premoženjsko pravico zavezanca. Opisani pozitivnopravni okvir, glede obveznosti zavezanca, da upravičencu omogoči nakup drugega primernega stanovanja, ni prisilnega značaja. Ni ovire, da se stranke pogodbeno ne bi mogle dogovoriti za režim, ki je za imetnika stanovanjske pravice še ugodnejši od tistega v 129. čl. SZ.
lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - superficies solo cedit - priposestvovanje - dobrovernost
Ne glede na (dano ali ne) dovoljenje za gradnjo je po pravnem pravilu bivšega ODZ veljalo tim. načelo "superficies solo cedit" - načelo, po katerem je lastnik zemljišča tudi lastnik zgradbe, ki na zemljišču stoji.
Predpostavka dobrovernosti posesti, ki lahko pripelje do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je izpolnjena, če je posestnik ves čas trajanja posesti prepričan, da je stvar, ki jo ima v posesti, njegova oziroma, če ne ve ali ni mogel vedeti, da ni njegova. Dobrovernost posesti se domneva vse do trenutka, dokler se ne dokaže nasprotno.
dolžnost izpolnitve obveznosti - dokazno breme - odpoved najemne pogodbe - rok - odpovedni rok
Tožena stranka, ki se sklicuje na dejstvo izgube lastninske pravice tožeče stranke na spornem poslovnem prostoru zaradi vrnitve le-tega denacionalizacijski upravičenki, bi to dejstvo morala tudi dokazati. Če namreč tožeča stranka trdi, da odločba o vrnitvi poslovnega prostora denacionalizacijskii upravičenki ni bila izdana, take neobstoječe odločbe ne more predložiti. Obstoj odločbe, na katero se tožena stranka sklicuje, bi torej morala dokazati tožena stranka sama. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (1. odst. 7. člena in 212. člen ZPP). Po 26. členu v zvezi s 1. odst. 24. člena ZPSPP se pogodba o najemu poslovnih prostorov, sklenjena za nedoločen čas, odpoveduje sodno. Najemodajalec mora skladno z 2. odst. 26. člena v odpovedi navesti, do katerega dne se mora najemnik izseliti iz poslovnega prostora in ga izročiti najemodajalcu. Upoštevaje predpisani minimalni enoletni odpovedni rok (primerjaj 2. odst. 24. člena ZPSPP), najemodajalec zahtevi iz 2. odst. 26. člena ZPSPP lahko zadosti le, če pri tem upošteva datum, ko je pri sodišču vložil odpoved najemne pogodbe, sicer bi bil tek enoletnega odpovednega roka odvisen od negotove okoliščine, kdaj bo sodišče odpoved najemne pogodbe uspelo vročiti najemniku - toženi stranki. Tožeča stranka tako ne bi mogla določno opredeliti datuma izpraznitve in izročitve poslovnega prostora in s tem njenega tožbenega zahtevka. Ob povedanem je zato nesprejemljivo pritožbeno stališče, da teče enoletni odpovedni rok šele od toženčinega prejema zahteve oziroma odpovedi najemne pogodbe.
Po določbi 1. odst. 67. člena ZIZ mora upnik na zahtevo dolžnika vrniti (le) tisto, kar je z izvršbo dobil. Dolžnik z nasprotno izvršbo tako od upnika ne more zahtevati tudi plačila zakonitih zamudnih obresti za čas od dneva, ko so bila v izvršbi odtegnjena sredstva na upnikovem računu. Materialno pravna določba 1. odst. 76. člena ZIZ obseg zahtevka izrecno omejuje na tisto, kar je upnik z izvršbo dobil.