ZPP-UPB3 člen 431,437. OZ-UPB1 člen 131, 153, 240, 729, 731.
plačilni nalog - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - shranjevalna pogodba - višja sila
1. Po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka, katere osnovna izpolnitvena obveznost je bila hramba stvari, prevzeti v okviru te svoje obveznosti vsa tveganja, ki izvirajo iz njene dejavnosti. In vsa ta notranja tveganja bi morala tožena stranka obvladovati. V ta tveganja sodijo vse napake, ki se lahko pojavijo v zvezi z opravljanjem varovanja blaga, tako tehničnega varovanja kot tudi napake, ki so posledica dejanj ali opustitev shranjevalca. Mednje zagotovo sodi tudi okvara videonadzora, pa tudi vsako ravnanje, ki izvira iz njene sfere, in ki prepreči izpolnitev njene obveznosti.
ZP-1 člen 11a, 11a/2, 11a/3, 42, 106, 106/4, 106/4, 106/4-3. KZ-1 člen 324, 324/1. ZKP člen 358, 358-1. ZPrCP člen 30, 30/20.
prekršek in kaznivo dejanje - zastaranje postopka o prekršku
Ker je bila zoper obdolženko vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ni mogel začeti; kazenski postopek pa je bil nato pravnomočno ustavljen, zato skladno s tretjim odstavkom 11.a člena ZP-1 v tem času zastaranje pregona zaradi prekrška ni teklo.
pravne posledice začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov
Vendar pa se je ta nedenarna terjatev na dan začetka stečaja po sili zakona pretvorila v denarno terjatev po tržni vrednosti blaga ob začetku stečaja (253. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Ta terjatev v višini 757.951,04 EUR pa je po svoji vsebini ista denarna terjatev, ki bi nastala s tem, da bi tožeča stranka (ker tožena stranka v spornem obdobju 430.654 kg mesa ohlajenih svinjskih polovic ni zmogla izročiti, kar med strankama ni bilo sporno dejstvo) na račun tožene stranke izdala račun za njeno plačilo.
plačilo v rezervni sklad - spor o pristojnosti - gospodarski spor - civilni spor - subjektivni in objektivni kriterij - fizične osebe
Tožnice, ki so fizične osebe, zahtevajo plačilo za rezervni sklad večstanovanjske zgradbe v Ljubljani. To ni takšne vrste spor, o katerem bi se odločalo v gospodarskem sporu.
ZDDV-1 člen 63.. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (2007) člen 13.
dokazovanje z izvedencem - konkretiziranost in substanciranost dokaznega predloga - informativni dokaz z izvedencem - odškodnina - davek na dodano vrednost
Pravilno pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki na dosojeno odškodnino priznalo še DDV. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka davčni zavezanec, prav tako je davčni zavezanec revizijska hiša, kateri je storitev plačala. S plačilom DDV po izstavljenem računu revizijske hiše, pa tožeča stranka ni bila prikrajšana, saj si je slednjega v skladu s 63. členom Zakona o davku na dodatno vrednost - v nadaljevanju ZDDV-1) odbila in s plačilom slednjega ni oškodovana (načelo nevtralnosti davka), saj je DDV davek, ki pripada državi, ne pa davčnemu zavezancu ali davčnemu plačniku. Nenazadnje pa se od odškodnin davek na dodano vrednost ne obračunava (13. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost). Za navedeni znesek (22% DDV) je sodišče druge stopnje tudi spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP) in posledično tudi odločitev o stroških postopka, kot sledi v nadaljevanju.
PREBIVALIŠČE - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00010591
ZP-1 člen 11a, 11a/1, 136, 136/1, 136/1-10. ZPPreb člen 23, 23/1, 23/1-1, 23/1-7, 23/2. KZ-1 člen 251, 251/1, 251/3.
prekršek in kaznivo dejanje - postopek o prekršku - tujec - prijava začasnega prebivališča - nastanitveni objekt - ponarejanje listin
Ker zakonski znaki storilcu očitanih prekrškov po drugem odstavku 23. člena ZPPreb v zvezi s 1. oziroma 7. točko prvega odstavka 23. člena ZPPreb niso vsebovani v kaznivem dejanju ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 251. člena KZ-1, je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek o prekršku zoper storilca po prvem odstavku 11.a člena ZP-1 ne vodi in se mu tudi ne izrekajo sankcije.
Lastnik nepremičnin uživa varstvo zaradi čezmernih vplivov, ki na njegovo nepremičnino učinkujejo s tujih nepremičnin. Varstvo mu nudijo stvarnopravni predpisi in ne pravila upravnega prava. Zato z zatrjevanjem, da toženec za posege v svoje nepremičnine ni imel ustreznih upravnih dovoljenj, v tej pravdi ne more uspeti. Dokazati bi moral, da so imisije, ki izvirajo iz nepremičnine toženca, prekomerne in da je zaradi njih tožniku nastala škoda.
Tožnik ni uspel dokazati, da bi toženčevo ravnanje povzročalo hrup, smrad ali skažen izgled okolice preko krajevno običajnih meja. Kmetijska dejavnost v vaškem oziroma podeželskem okolju je krajevno običajna, kar pomeni, da je imisije v takem okolju treba trpeti, četudi so morda lahko moteče. Ker prekomernost zatrjevanih imisij v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena, sta pravilno zavrnjena tako zahtevek za negatorno kot za odškodninsko varstvo.
dokazi in dokazovanje - dokazovanje z izvedencem - kršitev načela kontradiktornosti postopka
Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, sodišče praviloma izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). Takšno pravno pomembno dejstvo seveda lahko sodišče ugotavlja tudi z drugimi dokazi, denimo z zaslišanjem prič, vendar pa mora imeti ob tem pred očmi, da je izvedenec tisti, ki praviloma sodniku posreduje manjkajoče strokovno znanje in izkušnje, upoštevaje ob tem tudi izvedenčevo neodvisnost in nepristranost (244. in 247. člen ZPP).
Tožnica je kot razlog za razvezo pogodbe z vnukinjo navedla dejstvo, da se je ta preselila v G. in pogodbe ni mogla več izvrševati. Tožnica pa je sama trdila, da je bil njun pogodbeni namen (torej njen in njenega moža), da ju prevzemnica oskrbi do smrti, v zameno pa ji izročita hišo. Tožničine trditve o teh dejstvih so po presoji pritožbenega sodišča pravno upoštevne pri presoji ali je bil J. Š. ob sklepanju, oziroma podpisu sporne pogodbe, sposoben razumeti njen pomen in posledice, zato sprejema kot utemeljene pritožbene trditve o preuranjenem zaključku sodišča prve stopnje, da je v času sklenitve sporne pogodbe bil J. Š. z veliko verjetnostjo nesposoben razumeti pomen sklenitve pogodbe in njene posledice.
Sodišče prve stopnje pa pri dokazni oceni izpovedb zaslišanih prič tudi ni dovolj upoštevalo dejstva, da notarja zaradi javnega pomena njegove funkcije in narave njegovega dela ni mogoče glede usposobljenosti prepoznati zmožnost pogodbenih strank razumeti pomen in posledice sklenjenega pravnega posla enačiti z drugimi osebami, ki so tudi laiki s področja medicine - psihiatrije (sosedi).
Čeprav je upnik neposredno že posegel na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, to ni ovira, da ne bi zaradi poplačila celotne terjatve posegel še na preostalo premoženje dolžnika v izvršbi.
Opombe pod 24. členom aneksa št. 3, in ki posega v sklenjene pogodbe med pravdnima strankama, ni mogoče šteti za zavezujočo, saj pomeni kršitev 155. člena Ustave RS. Po tem določilu niti zakoni niti drugi splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, če ne gre za izredne razmere. Te pa v predmetni zadevi niso podane.
Ker so se sredstva, potrebna za opravljanje storitev tožeče stranke stekala na račun tožene stranke, sklep Vlade RS ne pomeni, da tožena stranka s storitvami izvajalcev (konkretno tožeče stranke) ni neupravičeno obogatena zgolj zato, ker ji sporazum socialnih partnerjev, temelječ na tem sklepu, preprečuje plačilo opravljenega dela. Avtoritarni posegi države na presojo določil o neupravičeni obogatitvi nimajo vpliva.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM00010162
ZBan-1 člen 66, 66/1, 177, 177/4. ZGD-1-UPB3 člen 263. ZPP-UPB3 člen 315, 315/1.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - bančni kredit - skrbnost kreditodajalca - zavarovanje obveznosti - vmesna sodba - nastanek škode
Toženci, ki so komitentu z boniteto C podaljševali rok odplačila kredita (ne le za en, ampak za dvanajst mesecev), hkrati pa od njega niso zahtevali dodatnih zavarovanj, brez dvoma niso ravnali v skladu s pravili poslovne - finančne in bančne stroke (prvi odstavek 66. in četrti odstavek 177. člena Zban-1). Še toliko bolj zato, ker komitent (tako vsaj izhaja iz neprerekanih ugotovitev dokaznega postopka) projekta ni uspel realizirati, njegov ekonomski položaj pa se je slabšal.
ZFPPIPP člen 383, 383/6, 383/6-1,5, 408, 408/2, 408/2-2.
osebni stečaji - prijava in preizkus terjatev - nadaljevanje pravdnega postopka, prekinjenega zaradi uvedbe stečajnega postopka - materialna škoda zaradi plačila zdravstvenih storitev
Tožnik je sicer res svojo terjatev priglasil v okviru stečajnega postopka, vendar pa stečajno sodišče po izdaji sklepa iz 1. točke šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP, z dne 29. 3. 2016, s katerim je sklenilo, da se preizkus terjatev ne opravi, ni spremenilo tega sklepa iz razloga po 2. točki šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP, ker so se med stečajnim postopkom izpolnili pogoji za razdelitev, kar bi v skladu s 5. točko šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP narekovalo, da se predmetni pravdni postopek znova prekine.
prepoved vznemirjanja lastninske pravice - odškodnina za premoženjsko škodo - odstranitev dreves - odprava posledic žleda - neobstoj protipravnega ravnanja - enkratno dejanje - nasprotja med razlogi - uporabnina za nepremičnino
Tožnikov opustitveni zahtevek, to je zahtevek za prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, bi moral torej temeljiti na predpostavkah, da vznemirjanja trajajo določen čas oziroma se ponavljajo, in da obstoji tudi nevarnost nadaljnjega ponavljanja.
URS člen 23, 23/1.. ZKP-UPB8 člen 39, 39/1-6, 371, 371/2.
dvom v nepristranskost odločanja pristojnega sodišča - pravice obrambe - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga
Pritožbeno sodišče po pregledu in primerjavi izpodbijane sodbe in sodbe opr. št. I K 52442/2013 z dne 25. 9. 2014 ugotavlja, da je večji del obrazložitve izpodbijane sodbe res prepis predhodne sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se večji del obrazložitve sodbe, ki se prekriva s predhodno sodbo, nanaša na povzemanje vsebine materialnih in personalnih dokazov, ki so skupni obema postopkoma. Kar je po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno je to, da je sodišče ločeno in s tem tudi na ravni objektivnega videza povsem neobremenjeno preverjalo obtoženčev zagovor ter v zvezi s tem izvajalo dokazni postopek. Predvsem pa se izpodbijana sodba na sebi lasten način opredeli do zagovora obtoženca, do vprašanja njegovega alibija ter poda svojo dokazno oceno glede izvedenih dokazov. Sodišče se je z obtoženčevimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter jih ni enostavno prezrlo. Obrazložitev sodbe je v bistvenih delih samostojna in avtonomna ter obtožencu omogoča jasen uvid v razloge za odločitev. S tem je sodišče prve stopnje ustrezno zagotavljalo in ohranjalo svojo nepristranskost.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - postopek po ZVEtL - določitev pripadajočega zemljišča
Ker pripadajoče zemljišče ni last zemljiškoknjižnega lastnika, to je tožeče stranke, ampak lastnikov posameznih delov stavbe, je vprašanje ali so obravnavana zemljišča pripadajoče zemljišče v predmetni pravdi, predhodno vprašanje. Šele če se bo izkazalo, da je tožeča stranka, ki je zemljiškoknjižni lastnik navedenih zemljišč tudi dejanski lastnik teh zemljišč, bo upravičena do razpolaganja z navedenimi zemljišči in do morebitnega plačila uporabnine za ta zemljišča.
odstop od pogodbe - zamuda s plačilom obrokov - nasprotje med dejstvi in dokazi - nasprotje dokazov - zamudna sodba
Sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne izvaja dokazov, pač pa samo preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Z vprašanjem, kako ravnati, če sta glede trditve o istem dejstvu predložena dva dokaza, od katerih eden to dejstvo potrjuje, drugi pa ga izključuje, se je ukvarjalo VS RS in prišlo do zaključka, da so v tem primeru zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam. Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem teorije, da to stališče ni prepričljivo: "Kadar en dokaz zatrjevano dejstvo potrjuje, drug dokaz pa ga izključuje, gre za položaj, ko je en dokaz ovržen z drugim. Zato je težko reči, da je zatrjevano dejstvo v nasprotju s predloženimi dokazi. Bolj kot nasprotje med dejstvom in dokazom gre tu za nasprotje med samima dokazoma. V trditvi, da dokaz ovrže zatrjevano dejstvo, je samo pol resnice. Druga polovica je v trditvi, da (drug) dokaz zatrjevano dejstvo potrjuje. "Obe polovici" pa povesta, da se dokaza med seboj nevtralizirata, kar pomeni, da gre za nasprotje med samima dokaznima sredstva, ne pa z nasprotje med zatrjevanim dejstvom in dokaznim sredstvom. Predložene dokaze je treba upoštevati v celoti, torej ne samo tistih, ki določenemu dejstvu nasprotujejo, ampak tudi tiste, ki ga potrjujejo. Iz tega sledi, da pogoj iz 4. točke drugega odstavka 318. člena ZPP ne bo izpolnjen takrat, kadar bo eden od predloženih dokazov zatrjevanemu dejstvu nasprotoval, drug predložen dokaz pa sam zase tega dejstva ne bo potrjeval. V tem primeru bo odločilen dokaz, ki zatrjevanemu dejstvu nasprotuje. Če je sam tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi navedb očitno ni moč dokazati, bi bilo nesmiselno tožencu pripisovati voljo, da s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih navedb v tožbi."
Tudi te navedbe so po oceni sodišča druge stopnje preohlapne, da bi bilo moč nanje konkretneje odgovoriti. Sodišče druge stopnje namreč sodbo preizkuša v okviru pritožbenih navedb in mora zato pritožnik točno navesti s katerimi odločitvami sodišča se ne strinja in iz katerih razlogov. Pritožbeno sodišče ne more samo ugibati, kaj ima pritožba v mislih, ko navaja določeno trditev, če tega jasno in razumno ne pove.