Kljub temu, da je že 31.5.2013 vedela, da bo od pogodbe odstopila, tega ni sporočila tožeči stranki, da bi se tudi ona lahko na odstop pripravila, temveč je, nasprotno, s svojim ravnanjem zbujala vtis, da namerava s poslovnim sodelovanjem nadaljevati. Pranje in najem perila sta ves čas potekala nemoteno. S takim ravnanjem je postavila tožečo stranko v neenakopraven položaj, saj ta na možnost odpovedi pogodbe ni mogla pravočasno odreagirati. Po mnenju pritožbenega sodišča je ravnanje tožene stranke v nasprotju najmanj z dobrimi poslovnimi običaji (stranki sta že tudi pred podpisom Pogodbe poslovno sodelovali), pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.
Za upoštevanje dohodka partnerja kot lastnega dohodka matere mladoletne tožnice ni materialno pravne podlage. To bi namreč pomenilo, da bi sodišče v nasprotju z zakonom materinemu partnerju "de facto" podelilo položaj preživninskega zavezanca.