Pritožba je utemeljena tudi glede nadaljnje postavke, in sicer priznanega dodatka plačila za delo v okviru deficitarnega področja, podpodročja ali jezika iz 47.a člena Pravilnika v zvezi s Sklepom o deficitarnih področjih in podpodročjih sodnega izvedenstva in deficitarnih jezikih sodnega tolmačenja. Ker strokovnjakinji nista izvedenki, do tega dodatka nista upravičeni.
Pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka sodišče upošteva otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Diskrecijska pravica CSD, da staršema zavrne vpogled v izjavo otroka, ne sme biti vzrok, da se izjava otroka enostavno prezre. Sodišče mora presoditi, ali obstajajo utemeljeni razlogi za to, da se otrokova izjava ne upošteva.
Skladno z določili 108. člena ZNP-1 ima mnenje CSD izvedeniškemu mnenju primerljivo dokazno moč in je enako kot vsa mnenja strokovnjakov podvrženo dokazni presoji sodišča. Pri sprejemu odločitve mora sodišče dejstva, ki izhajajo iz mnenja CSD, obravnavati v povezavi z drugimi dokazi in podatki spisa.
Odločitev, da stiki mladoletnih otrok z očetom potekajo dvakrat tedensko po tri ure v materini prisotnosti, ni ustrezna. Od sklenitve začasne poravnave so se okoliščine spremenile. Nerazrešeni odnosi med staršema in neustrezna komunikacija povečujejo možnosti nastajanja konfliktov in za otroke predstavljajo dodatno obremenitev. Takšni stiki otrokom ne morejo biti v korist.
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-65/21-12 odločilo, da je ZSVI v neskladju z Ustavo. Nadalje je odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po ZSVI zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Drugi odstavek 123. člena ZZZDR pa je določal: Če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadosti sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnosti in ob pomoči družbene skupnosti.
Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno zmotna in sta obe stranki (glede na njegovo prizadetost in predhodno ugotovljene potrebe) dolžni preživljati A. A. tudi po 1. 1. 2019, torej po datumu, s katerim je sodišče prve stopnje preživninsko obveznost tožnika do A. A. ukinilo.
Namen skrbništva je v varstvu osebnosti odrasle osebe z motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje.
S tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlagateljica postavljena pod skrbništvo, je tudi pravilno razrešilo dosedanjo skrbnico - mati predlagateljice, ki je imela nad predlagateljico podaljšano roditeljsko pravico, saj slednja več ne želi biti skrbnica.
Ker je sodišče prve stopnje mati predlagateljice razrešilo funkcije skrbnice, je slednja, v skladu z 251. členom DZ, dolžna podati letno poročilo o svojem delu in račun o upravljanju premoženja ter izročiti premoženje varovanke v upravljanje novo imenovanemu skrbniku.
Interes osebe, ki v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo prijavi udeležbo zaradi nudenja podpore osebi z invalidnostjo, je lahko le pravni interes.
Skladno z drugim odstavkom 18. člena ZNP-1 lahko sodišče, ki vodi postopek, s sklepom odstopi zadevo drugemu sodišču le, če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira krajevna pristojnost in če je očitno, da se bo postopek lažje izvedel pred drugim sodiščem, ali če je to v interesu oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1, to je otrok in oseb, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težave v duševnem zdravju ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese.