Odločitev temelji na ugotovitvi, da soglasja med staršema o tem, v katero osnovno šolo naj se njuna hči vpiše, ni. Otrok je zaradi tega ogrožen in je soglasje starša treba nadomestiti. Ker pa so podane okoliščine, ki podpirajo vpis otroka v osnovno šolo, za katero se zavzema mati, je treba nadomestiti soglasje očeta.
Otroka sta formalno zaupana v varstvo in vzgojo materi, dejansko pa že dve leti živita z očetom. Z materjo stikov nimata. Mati dnevnega varstva in skrbi za otroka ne izvaja. Otroka stike z materjo zavračata, ponovna vzpostavitev stikov pod nadzorom CSD ni bila uspešna. Opisana (trenutna) družinska dinamika terja (že) začasno spremembo ureditve varstva in vzgoje otrok. Verjetnost, da sta otroka udeležencev postopka ogrožena, je brez dvoma verjetno izkazana.
Znižanje kakovosti življenja otrok je zanje ogrožujoče, glede na to, da je celotna skrb za otroka na predlagatelju, pa tudi nevzdržno, saj mati ni pridobitno nezmožna.
V postopku za izdajo začasne odredbe se odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ker narava urejanja razmerij zahteva hitro odločitev ter se razmerja med udeleženci urejajo le za določen čas. Skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnim otrokom, zakon nalaga sodišču v rednem postopku.
Sodišče je pravilno upoštevalo, da je CSD spremljal družino skozi daljše obdobje, opravljal razgovore z vsemi udeleženci, se tekoče seznanjal z očitki obeh staršev glede pomanjkljivosti starševskih kapacitet ter v mnenjih obravnaval vse dejanske ugotovitve ter se opredelil glede lastnosti in okoliščin, ki dajejo materi prednost pri odločitvi o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo.
Začasne odredbe spadajo med ukrepe za varstvo koristi otroka (159. člen Družinskega zakonika), postopki za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka pa so po zakonu nujni (100. člen Zakona o nepravdnem postopku).