Pogodba je nična, če je njena podlaga nedopustna, ker nasprotuje moralnim načelom (določba 39. člena OZ). Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ). Izjemo predstavljajo primeri, ko je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev za sklenitev pogodbe (drugi odstavek 40. člena OZ).
Pri imenovanju skrbnika sodišče upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil ter če je sposoben razumeti njihov pomen, posledice, in je to v njegovo korist. Upošteva tudi želje sorodnikov, če so te v varovančevo korist.
Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.
Po naši zakonodaji je otrok osrednji subjekt v zadevah, ki se nanašajo nanj, kar pomeni, kot to pravilno izpostavi pritožba, da ima pravico biti slišan, a kot dodaja pritožbeno sodišče, v skladu s svojo zrelostjo, čemur sledi tudi določba prvega odstavka 96. člena ZNP-1. Citirani člen ob predpostavki otrokove sposobnosti razumevanja pomena postopka in posledic odločitve v realizacijo ponuja tri alternativne možnosti podaje otrokovega mnenja, ki so enakovredne.
Sodišče prve stopnje je v skladu s 17. členom ZSReg A. A. pravilno priznalo status udeleženke v postopku. V tem kontekstu ni utemeljen pritožbeni očitek, da A. A. s sodelovanjem v tem postopku ne more doseči zase ugodnejšega položaja.
Sodišče si je med postopkom z ukrepi, ki jih ima na voljo po zakonu, več let zaman prizadevalo ponovno vzpostaviti porušeni odnos med sinom in očetom. Oče si je ustvaril novo družino v okolju, kjer sin nima socialne mreže. Ker bi zaupanje otroka v varstvo in vzgojo očetu zahtevalo, da se najstnik iz okolja, v katerem dobro funkcionira, preseli v zanj povsem novo okolje in to k staršu, ki ga kljub pomoči strokovnjakov vztrajno odklanja, bi bila taka odločitev v nasprotju z načelom sojenja v korist otroka.
Otrokova ogroženost in obstoj škode oziroma njen verjeten nastanek sta pravna standarda, ki ju je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Verjetnost, da bo otrok brez posredovanja sodišča ogrožen, je treba interpretirati v luči zavarovanja širše koristi otroka. Družinski postopki v primerih podrobnejšega ugotavljanja starševskih sposobnosti s postavitvijo izvedencev ali ob številnih predlogih strank za izdajo začasnih odredb praviloma trajajo daljši čas. Zato zgolj možnost zagotavljanja najnujnejših eksistencialnih potreb otroka s strani enega od staršev in hkrati nezmožnost zagotavljanja ostalih potreb, ki bi otroku omogočale zdrav intelektualni in socialni razvoj, predstavlja ogroženost, ki utemeljuje začasno ureditev preživnine.
Pri omejitvi stikov mora sodišče pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe, in ob tem upoštevati, da gre za grob poseg v pravico do stikov. Ta je upravičen le, kadar je to nujno potrebno, da se prepreči otrokova ogroženost, ter terja zadržan pristop. Dokazni postopek je pokazal, da sta oba starša sposobna zadovoljevati potrebe starejše hčerke, kar si medsebojno priznavata, in da je deklica na oba čustveno navezana. Po oceni pritožbenega sodišča zato posebni nadzor strokovnih delavcev nad izvajanjem stikov ni potreben in obstaja večja verjetnost, da bi bilo daljše izvajanje tako omejenih stikov deklici v škodo.
Ogroženost otroka je vezana na vprašanje, kaj predstavlja otrokova korist v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera.