V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati, da je oče krajši delovni čas zaposlen zaradi svoje invalidnosti, medtem ko mati zaposlitev za krajši delovni čas utemeljuje z nezmožnostjo se kot učiteljica zaposliti za polni delovni čas. Ker so nujne potrebe mladoletnih otrok udeležencev nezadovoljene, je sodišče v okviru delovne zmožnosti matere oziroma v okviru presojanja spremembe njene preživninske zmožnosti pravilno upoštevala, da bi lahko oziroma se bo morala zaposliti za polni delovni čas.
Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.
Pregled ocene potreb dekleta pokaže, da je sodišče prve stopnje analitično presojalo posamezne potrebe danes 9-letnega dekleta s splošno znanimi dejstvi o okvirnih cenah posameznih dobrin in storitev ter kritično ocenilo, da dekle ob skromnih preživninskih sposobnostih njenih staršev kaj več kot pokritje osnovnih potreb ne more realno pričakovati.
Pri oceni preživninskih zmožnosti matere prvostopenjsko sodišče pravilno ni moglo prezreti, da je delovno zmožna, da bi kljub temu, da ima samo osnovnošolsko izobrazbo, vendarle lahko zaslužila vsaj minimalno plačo približno 930,00 EUR neto in prejela tudi regres.
Čeprav ni verjetno, da bi bila dečka ob prisotnosti strokovnega delavca CSD deležna fizičnega in/ali psihičnega nasilja, je treba presoditi še, ali lahko stiki povzročili škodo na njunem duševnem zdravju in razvoju. Če bi držalo, da prisotnost strokovnega delavca CSD to prepreči, ker bo moral ukrepati oziroma v skrajnem primeru stik tudi prekiniti, praktično ne bi bilo primerov, ki bi narekovali začasno ukinitev stikov. Pojasniti je treba razloge, zakaj je v konkretnem primeru kljub strahu otrok, ki izvira iz očetovega ravnanja, in temu, da otroka zavračata osebne stike z očetom, treba te uvesti.
Strahu in stiske pred morebitnimi ponovnimi stiki z nasprotnim udeležencem - še posebej pri mladoletnih otrocih - ni mogoče odpravljati s podaljševanjem ukrepov po ZPND, temveč z odločitvijo o izvajanju stikov, v kateri bo sodišče celovito presodilo ogroženost otrok, njihovo korist ter tehtalo pravice in interese vseh udeležencev.
Ker zaključka sodišča prve stopnje, na podlagi katerega se je sodišče odločilo, da stikov začasno ne bi popolnoma ukinilo, ni mogoče preveriti in o predlogu za ukinitev stikov v izreku odločbe, ni odločeno, je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
Prijava začasnega bivališča na naslovu najemnega stanovanja v kraju, kjer se je mati z otrokoma ustalila, kjer otroka obiskujeta osnovno šolo in ki - glede na bližino prejšnjega domovanja - za otroka ne predstavlja bistvene spremembe okolja, ni vprašanje, ki bi terjalo soglasje staršev. Ker tudi po ureditvi v področnem zakonu, ki ureja prijavo prebivališča, lahko mati sama uredi tako stalno kot začasno prebivališče otrok (5. točka petega odstavka 5. člena in šestega odstavka 10. člena Zakona o prijavi prebivališča), ni izkazana potreba po ureditvi tega vprašanja.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo številne razloge, ki zaradi koristi otroka terjajo, da se obstoječemu priimku otroka doda tudi predlagateljev priimek. Glede na že navedeno neprimerno/škodljivo indoktrinacijo nasprotne udeleženke do otroka, kot jo opisuje in ugotavlja izvedenka, je nasprotna udeleženka po mnenju izvedenke s spremembo otrokovega priimka leta 2018 tudi na simbolni ravni izločila otrokovega očeta.
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti ali so stiki med predlagateljico in otrokom možni na način, da se izvajajo samostojno ali pa gre za takšno situacijo, da je potrebno uvesti stike pod nadzorom CSD (in ne nasprotnega udeleženca). Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo pridobiti tudi mnenje CSD, ki do sedaj poročila ni podal, saj iz njegovih obvestil sodišču izhajajo zgolj povzetki navedb nasprotnega udeleženca, oz. telefonski razgovor z vzgojiteljico ml. otroka.
Pritožnik ni navedel nobenih konkretnih oziroma utemeljenih razlogov, zakaj bi moral otrok biti dodeljen izključno njemu v varstvo in vzgojo.
Oba starša imata primerne in primerljive starševske kapacitete in sta oba primerna za izvajanje varstva in vzgoje ml. sina ter da ni nobenih okoliščin ali razlogov, da kateri od staršev ne bi pri bil primeren za izvajanje varstva in vzgoje otroka.
Že samo sprememba v izvajanju starševske skrbi narekuje, da sodišče prve stopnje ponovno odloča o preživninski obveznosti obeh udeležencev postopka (139. člen DZ v zvezi s četrtim odstavkom 138. člena DZ).
Posvojitelji nimajo pravice sodelovati kot udeleženci v postopku odvzema starševske skrbi staršem.
Pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 lahko pritožbeno sodišče upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa.
Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov.
Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo.
Ukrep "stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD" je praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka CSD o stikih ne bo pisala poročil, ni odločilna.
Dejstvo, da oče ovira delo strokovnjakinje, katere naloga je povezana z ugotavljanjem koristi njegovega otroka, je lahko indic, da ima oče resne starševske pomanjkljivosti in da lahko ogroža otroka, saj takšna neiskrenost lahko implicitno kaže, da oče morda nekaj pomembnega (in zanj neugodnega) prikriva.
Sodišče za dovolitev poravnave ali odreditev drugih ukrepov ne potrebuje nikakršne "odobritve" CSD, temveč mora odločiti samo.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zato mora sodišče dokazne predloge strank pretehtati in morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, pri čemer ta obrazložitev ne sme biti vsebinsko prazna.
V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS navedene kršitve ni mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji, ker bi pritožbeno sodišče s tem, če bi samo navedlo manjkajoče razloge za neizvedbo dokaza, nesorazmerno poseglo v strankino pravico do pritožbe. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se to stališče Vrhovnega sodišča RS nanaša na postopke o glavni stvari. V obravnavani zadevi pa gre za postopek za izdajo začasne odredbe, v katerem velja nižji dokazni standard (verjetnost), prav tako pa ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le takšne, ki sodišču omogočajo, da se na razumno hiter način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe (t.i. nezamudni dokazi), ostali dokazi pa se izvedejo v postopku o glavni stvari. Ne gre torej za primerljiva položaja, zato je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče od navedenega stališča Vrhovnega sodišča odstopiti (distingiushing). Posledično lahko v postopku izdaje začasne odredbe sodišče druge stopnje v skladu s 347. členom ZPP odpravi uveljavljano procesno kršitev na način, da samo navede razloge za neizvedbo dokaza.
Upoštevaje opisane posebnosti postopka je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo tiste dokaze, na podlagi katerih se je lahko na hiter in primeren način prepričalo, ali je podana ogroženost mld. A. A. . Pri tem se je ustrezno oprlo na mnenje CSD, poročilo Vzgojnega zavoda V. in razrednika Osnovne šole R. ter poročilo SIJ, Centra za svetovalno-terapevtsko pomoč (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ti dokazi zadoščajo za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ostale dokaze, vključno z zaslišanjem predlagateljice, pa bo sodišče prve stopnje lahko izvedlo v postopku o glavni stvari (če bo predlagateljica predlagala njegovo izvedbo), zlasti z ozirom na to, da je sporni dokaz indične narave (predlagateljica ni bila neposredno prisotna, ko je nasprotni udeleženec izvajal stike z mld. hčerko A. A. ) in torej ne gre za neposreden dokaz.
Skladno s stališči sodne prakse se praviloma breme prevozov na stike deli med oba starša, saj okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otroka od enega starša do drugega, pokaže otroku, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otroka enakopravna. Od tega načelnega stališča je mogoče odstopiti le v primeru obstoja tehtnih okoliščin.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z načelom najmilejšega ukrepa (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju: DZ) sodišče izreče tisti ukrep, ki najmanj poseže v starševsko skrb, obenem pa je odraz tega načela tudi pravilo, da čim se spremenijo okoliščine, zaradi katerih strožji ukrep ni več potreben, je treba izreči milejši ukrep. Temu ustrezno po določbi 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj. To je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo, ko je ugotovilo, da bi mld. otroku nastajala škoda, če bi se stiki še naprej izvajali v tako ozkem obsegu, zato je obseg stikov razširilo in spremenilo kraj prevzema otroka (17. točka obrazložitve).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da ima takšna strokovna znanja CSD. Zato je utemeljen pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da postavitev izvedenca v tej fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ), ni potrebna in zadošča mnenje CSD o izvajanja stikov z več nočitvami tudi v času počitnic.
Ker se zoper odločitev o zavrnitvi predloga glede predlaganih ukrepov iz 19. člena ZPND predlagateljica ne pritožuje, s pritožbo ne more biti uspešna samo glede napotitve v programe iz 19.a člena, ki se lahko določi le v primeru izreka ukrepov iz 19. člena ZPND.
Sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 206. člena ZPP odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Ker je bil z uveljavitvijo DZ institut delnega ali popolnega odvzema poslovne sposobnosti nadomeščen z institutom delne ali popolne postavitve odrasle osebe pod skrbništvo (295. člen DZ), se določba uporablja tudi v primeru, ko je začet postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Prekinitev je obvezna.
Sprememba s sodno odločbo izrečenega ukrepa za varstvo koristi otroka je skladno s prvim odstavkom 160. člena DZ mogoča le takrat, ko se med izvajanjem ukrepa izkaže, da bo slabo vplival na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje.
Za izdajo začasne odredbe o prepovedi približevanja staršev otrokom po 162. členu DZ ni odločilno, če je prišlo do nasilja v družini, kot ga opredeljuje 3. člen ZPND, pač pa, če je otrok zaradi ravnanja staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju ali na premoženju (157. člen DZ).
Postopek spremembe s pravnomočno odločbo določene preživnine poteka v dveh korakih. V prvem koraku mora sodišče ugotavljati, ali so se v času od zadnje določitve preživnine potrebe preživninskega upravičenca in/ali zmožnosti zavezancev bistveno spremenile. Šele če na to vprašanje odgovori pritrdilno, pa mora nato v drugem koraku znova celovito presoditi potrebe otroka in pridobitne zmožnosti obeh staršev ter določiti novo preživnino.
Sodišče je opravilo primerjave dejanskih okoliščin iz časa prvotne določitve preživnine s tistimi, ki so aktualne ob odločanju o njeni spremembi.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se z ureditvijo premoženjskih razmerij glede skupnega premoženja premoženjsko stanje udeležencev ni bistveno spremenilo, temveč se je spremenila le struktura oziroma oblika njunega premoženja. Res je, da je predlagatelj postal edini zavezanec za poplačilo skupnih dolgov in da ima zaradi izplačila nasprotni udeleženki 100.000 EUR manj denarnih sredstev, vendar je hkrati postal izključni lastnik prej skupnih nepremičnin. Nasprotna udeleženka je po drugi strani prejela 100.000 EUR denarnih sredstev in ni več zavezanka za skupne dolgove, vendar je zaradi tega izgubila lastninsko pravico na teh nepremičninah. Pri oceni preživninskih zmožnosti staršev se ne upoštevajo le razpoložljiva denarna sredstva, temveč njuno celotno premoženje in vsi dohodki ter njune pridobitne zmožnosti.
Predlagateljevo pričakovanje, da ga bosta komaj polnoletni hčeri ob rednem šolanju z dohodki iz priložnostnega dela razbremenjevali določene preživninske obveznosti, je neutemeljeno. Dohodke, ki jih bosta na ta način ustvarili, bosta upravičeno porabili za priboljške.
V okoliščinah konkretnega primera in glede na izhodišča sodne prakse glede odločanja o začasnih odredbah v družinskih postopkih, posebej ko gre za uresničevanje pravice do stikov otroka s starši ter glede na dolgoročnost posledic odločitve o začasni odredbi za končno odločitev, je v obravnavanem primeru obstajala raziskovalna dolžnost sodišča, da v večji meri preizkusi trditve udeležencev in kljub načelu hitrosti razpiše narok in na njem izvede nezamudne dokaze (zaslišanje udeležencev, tudi oprava neformalnega razgovora z otrokom) in nato upravičenost ukrepa utemelji z zadostnimi razlogi.