Tožnik takse, katere plačilo mu je bilo naloženo s plačilnim nalogom, ki predstavlja izvršilni naslov, ni plačal. Zato je prvostopenjski organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijani sklep.
ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8, 8/1, 12, 12/1, 12/1-1, 12/1-10, 72. ZDIU12 člen 4, 4/1. ZDoh-2 člen 18, 26, 26/1, 26/1-1, 23, 37, 37/2, 37/2-8.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca - dodatek za pomoč in postrežbo - varstveni dodatek
V lastni dohodek prosilca se ne vštevata invalidnina ter dodatek za pomoč in postrežbo po ZPIZ-1, pa tudi ne varstveni dodatek k pokojnini, izplačan v obdobju, relevantnem za obravnavano zadevo (72. člen ZSVarPre). Organ, ki je kot lastni dohodek tožnika upošteval znesek 648,27 EUR (kot tožnikovo pokojnino), je v zadevi odločal na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, saj navedeni znesek poleg pokojnine vključuje tudi zgoraj navedene prejemke.
Upravičenka je kot darovalka s tožnico kot obdarjenko sklenila darilno pogodbo, iz katere prav tako nesporno izhaja, da si je darovalka po drugem odstavku 3. člena te pogodbe izgovorila zase dosmrtno brezplačno bivanje v podarjeni hiši, kot tudi kasneje adaptirani, kot tudi pomoč in nego v slučaju bolezni, kar se je zavezala izpolniti tožnica kot obdarjenka. Glede na takšno vsebino sklenjene darilne pogodbe je tožnica po določbi citiranega tretjega odstavka 18. člena Uredbe o merilih za odločanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev, ob upoštevanju njene plačilne sposobnosti, dolžna prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko.
Upravni organ je pri odločitvi o višji oprostitvi tožničinega prispevka upošteval, da ima kredit, da bo morala dodatno investirati v obnovo bivalnega objekta za reševanje stanovanjskega problema in da ima povečane življenjske stroške zaradi slabega zdravstvenega stanja, torej je upošteval okoliščine, ki jih določa zgoraj navedena Uredba v tretjem odstavku 31. člena.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - hrvaški državljan - načelo vzajemnosti
Dokazno breme je v primeru odkazovanja na uporabo tujega ali avtonomnega prava na stranki, ki uveljavlja denacionalizacijo, pri čemer tudi sama tožnica navaja, da državi glede tega vprašanja nista sklenili ustreznega sporazuma, svojih trditev o obstoju vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško pa ni dokazala, niti ni predložila nobenih dokazov, ne v postopku pred upravnim organom in tudi ne v upravnem sporu.
Po pravni ureditvi Republike Hrvaške za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost, temveč diplomatska vzajemnost. Po noveli hrvaškega Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine iz leta 2002 je namreč priznana tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnina za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti ni. Da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, tožnica ni izkazala.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi
V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi neobrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi, v zvezi s katero tožnik uveljavlja pravico do BPP, je razvidno, da v njej tožnik zgolj posplošeno nasprotuje ugotovitvi izvršilnega sodišča, da so v njegovem ugovoru navedena zgolj nerelavantna dejstva, ki ne predstavljajo nobenega od ugovornih razlogov. Tožena stranka je, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno svojo odločitev oprla na 1. in 3. odstavek 24. člena ZBPP.
Po določbi 64. člena ZDoh so predmet obdavčenja obresti, ki jih zavezanec prejme na podlagi sklenjene posojilne pogodbe, ne pa tudi obresti od obveznic kot dolžniških finančnih instrumentov. V obravnavanem primeru izčrpne ugotovitve inšpekcijskega pregleda dajejo dovolj podlage za zaključek, da je bil posel zgolj tehnično izpeljan kot izdaja obveznic, z namenom izogibanja davkom, dejansko pa je šlo za posojilna razmerja. Sklepanje pravnih poslov z namenom izigravanja prisilnih predpisov ni dopustno. Povedano drugače, poslu, ki je bil izpeljan navidezno oziroma le zaradi izmikanja plačevanju davkov, brez kakršnegakoli siceršnjega ekonomskega razloga, ni mogoče nuditi pravnega varstva.
Zastaralni rok iz 126. člena ZDavP-2 začne teči od dneva, ko je bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. ZDavP-2 pa ne določa, da bi morala biti odmerna odločba tudi dokončna oziroma pravnomočna. Dovolj je torej, da je izdana.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - obrazložitev odločbe
V obravnavanem primeru gre za ponovljen postopek pred prvostopenjskim organom po sodbi sodišča. Prvostopenjski organ tudi v ponovnem postopku ni pojasnil razlogov za neodobritev financiranja kulturnega projekta tožnika na področju knjige. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja le pojasnilo, koliko točk je tožnik prejel po posameznih kriterijih javnega razpisa, ki jih prvostopenjski organ ponavlja, tako kot so navedeni v besedilu razpisa, razlogov za doseženo število točk po posameznem kriteriju pa ne pojasni. Ker niso razvidni razlogi, ki na konkreten primer narekujejo takšno odločitev in so odločilni za presojo pravilnosti ocenjevanja konkretnega projekta glede na razpisne kriterije, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.
dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - pravnomočna obsodba za kazniva dejanja - pravica do družinskega življenja
Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj ter da zbrani dokazi potrjujejo sum, da bi njegovo prebivanje lahko pomenilo nevarnost za javni red in varnost in da je teža kaznivih dejanj takšna, da pomeni nevarnost za javni red.
Od zadnjega kaznivega dejanja ni minilo tako dolgo časovno obdobje, da bi moral organ zaradi časovne oddaljenosti sklepati na to, da prebivanje tožnika ne predstavlja nevarnost za javni red.
DDV - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Med strankama je sporno, kdaj je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010, dejansko prejel. Tožnik ugovarja, da je citirano odločbo prejel šele 31. 3. 2010 in ne 9. 3. 2010, kot to navaja davčni organ. Rok 15 dni za pritožbo bi po navedbah tožnika v tem primeru začel teči prvi naslednji dan, torej 1. 4. 2010 in bi se je iztekel 15. 4. 2010. V tem primeru bi bila pritožba tožnika zoper odločbo z dne 23. 2. 2010 vložena pravočasno. Prejem citirane odločbe šele 31. 3. 2010 tožnik dokazuje s kopijo potrdila, ki ga je izdala Pošta Republike Francije. Nasprotno pa davčni organ navaja, da je tožnik odločbo z dne 23. 2. 2010 prejel 9. 3. 2010, kar je razvidno iz podpisane poizvednice, ki se je vrnila na naslov davčnega organa. Rok 15 dni za pritožbo je tako potekel 24. 3. 2010, tožnik pa je po pošti vložil pritožbo šele 9. 4. 2010 in je razviden iz priporočeno poslane pošiljke. Davčni organ je tako ugotovil, da je tožnik vložil pritožbo po preteku 15 dnevnega roka, pritožba je vložena prepozno in jo je zato z izpodbijanim sklepom zavrgel.
Ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena in če je bila sporna odločba dejansko izvršena z vpisom v zemljiški knjigi, se tožnica na navedeni ničnostni razlog ne more z uspehom sklicevati. Tožnica bi morala konkretno izkazati, da se je nad uradnikom izvajal pritisk, ter da objektivne družbene okoliščine v času, ko je bila odločba izdana, ne morejo biti podlaga za zaključevanje, da je bila odločba izdana kot posledica nedovoljenih dejanj zoper uradnike. Po presoji sodišča tožnica obstoja ničnostnega razloga tudi ne bi mogla utemeljevati s sklicevanjem se na prisilo zoper prejšnjega lastnika, kajti ničnostni razlog po 5. točki je podan le, če je akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja usmerjen na organ, ki je v zadevi odločal.
Zakonski razlog za izrek ničnosti odločbe po 6. točki je podan le, če je (ugotovljena) nepravilnost z zakonom izrecno opredeljena kot razlog za ničnost. Take določbe pa ZNNZ nima.
denacionalizacija - zahteva za vrnitev nepremičnine v last in posest - odškodnina
Na podlagi določbe 31. člena ZDen ni možno vzpostaviti lastninske pravice na zemljišču v korist upravičencev, ki ob uveljavitvi ZDen niso bili lastniki vrnjenih poslovnih prostorov in niso imeli pravice uporabe na tem zemljišču. Tudi na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen vzpostavitev lastninske pravice ni možna, saj so upravičenci lastniki objekta postali šele na podlagi ZDen in to objekta, ki takšen v času podržavljenja ni obstajal, zato na zemljišču niso imeli pravice uporabe. Ker upravičencem ti objekti niso bili podržavljeni, jim v denacionalizacijskem postopku ne bi smeli biti vrnjeni.
V postopku denacionalizacije treba upoštevati, katero nacionalizirano premoženje je bilo upravičencem vrnjeno s predhodnimi (delnimi) denacionalizacijskimi odločbami, ne glede na to ali so bile le-te v zemljiški knjigi pravilno izvršene. Kolikor je namreč do napake prišlo pri vpisu v zemljiško knjigo, ima stranka možnost uveljaviti ustrezna pravna sredstva v tistem postopku, kolikor pa zatrjuje, da je delna odločba z dne 2. 2. 1995 delno nična, ker je ni mogoče izvršiti, pa to lahko uveljavlja v posebnem upravnem postopku in ne v obravnavanem.
davek od dobička pravnih oseb - davčno priznani odhodki - dobro ime - mednarodni računovodski standardi - mednarodni standardi računovodskega poročanja
Po SRS 2.5 je naložba v dobro ime presežek nabavne vrednosti prevzetega podjetja nad določljivo pošteno vrednostjo pridobljenih sredstev, zmanjšano za njegove dolgove, če takšno podjetje preneha obstojati kot samostojna pravna oseba. Če prevzeto podjetje ne preneha obstojati kot samostojna pravna oseba, se naložba izkaže le v skupinskih računovodskih izkazih.
RS je 1. 5. 2004 postala polnopravna članica EU in s tem prevzela tudi pravni red EU. Tako je šele takrat tudi pri nas začela veljati Uredba ES št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi MRS. Na podlagi te Uredbe so morale družbe, katerih vrednostni papirji kotirajo na organiziranem trgu držav članic in ki sestavljajo konsolidirane računovodske izkaze, te izkaze za leta, ki so se začela na prvi januar ali po prvem januarju 2005, popraviti v skladu z MSRP. Šele 1. januarja 2006 pa so morale, na podlagi sklepa Banke Slovenije, sestavljati računovodska poročila v skladu z MSRP tudi banke.
Sodišče se sicer strinja, da je v 3. točki izreka odločbe odrejeni ukrep določen široko. Ne predstavlja pa prepisa prvega odstavka 22. člena ZVMS, kot navaja tožeča stranka, saj se ji z njim nalaga, da za vse izdelke, ki jih proizvaja v svojem obratu, zagotovi ustrezno označitev. V čem je bila označitev neustrezna, je jasno razvidno iz obrazložitve odločbe, v kateri so konkretno navedene ugotovljene nepravilnosti. Da bi tožeča stranka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe navedene nepravilnosti odpravila, niti ne zatrjuje.
Tožeča stranka sicer upravičeno graja časovno odmaknjenost opravljene kontrole izvršitve obveznosti po poteku naknadnega roka za odpravo kršitve. Vendar pa to ne predstavlja podlage za ugotovitev, da je bila kršitev odpravljena. S kontrolo ugotovljene kršitve bi lahko predstavljale dejansko podlago za izdajo nove inšpekcijske odločbe le ob predhodni ugotovitvi, da je bila obveznost po odločbi, ki je predmet izvršbe, izpolnjena.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - ovire za vračilo v naravi - zazidano stavbno zemljišče
Ob nesporni ugotovitvi, da gre za zemljišče, ležeče pod nadomestnim gospodarskim objektom (pri čemer ni pomembno, ali je bil omenjeni objekt zgrajen s predpisanimi upravnimi dovoljenji ali ne), torej za zazidano stavbno zemljišče, ki se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vrača v naravi, razen če je na njem zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (kar nedvomno ni) ter glede na (vkljub pozivu organa) nespremenjenemu zahtevku za vračilo v naravi, je organ zahtevo za denacionalizacijo utemeljeno zavrnil.
Sodišče je tožbi ugodilo, ker je pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je prvostopenjski organ odločil o uvedbi postopka za razlastitev nepremičnine parc. št. 488/1, čeprav iz obrazložitve odločbe izhaja, da je javna korist za razlastitev izkazana le glede dela te parcele v izmeri 157 m2, ter bi tako ob pravilni uporabi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1 tudi v izreku odločbe mogel ugotoviti le enako.
V konkretnem primeru ne gre za nepravilno uporabo 105. člena ZICPES oz. za neuporabo 3. člena ZICPES. Med strankama ni sporno, da gre v predmetni zadevi za zahtevek tožnika za povračilo plačanega carinskega dolga v zvezi s carinsko deklaracijo št. K5-129 z dne 23. 5. 2002. Predmetni postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev pa je bil zaključen 23. 5. 2002, ko je tožnik vložil carinsko deklaracijo št. K3-127 za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Na podlagi 105. člena ZICPES pa se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Zato je tožena stranka pravilno uporabila določbe CZ in ne Zakona o davčnem postopku.
mednarodna zaščita - varna tretja država - uporaba materialnega prava - pogoj nezakonitega vstopa v RS - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Pogoj za pričetek postopka na podlagi uporabe koncepta varne tretje države je (poskus) nezakonit(ega) vstop(a) v Sloveniji in, če ta pogoj ni izpolnjen, potem tožena stranka ne more izdati sklepa o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito na podlagi koncepta varne tretje države. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožnika poskusila nezakonito vstopiti v Slovenijo, oziroma, da sta nezakonito vstopila v Slovenijo. Ta okoliščina ne izhaja niti iz nobenega drugega podatka v spisu, vključno s policijskim zapisnikom z dne 15. 3. 2012.
Upravni organ je zahtevo za denacionalizacijo premoženja zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 9. člena ZDen. Ugotavljanje državljanstva denacionalizacijskega upravičenca je v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje. Upravni organ je moral upoštevati državljanstvo kot pogoj za denacionalizacijsko upravičenje. Da tega pogoja ni izpolnjevala niti prejšnja lastnica, niti njeni hčeri, med strankama ni sporno.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - opozorilo o posledicah - domneva umika zahteve
Izpolnjevanje pogojev po določbah ZTuj-1 mora stranka izpolnjevati in tudi izkazati ob vložitvi prošnje, podatki iz leta 2008 pa bi se do vložitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, vložene v letu 2011, lahko bistveno spremenili. Zato je pravilno ravnanje organa prve stopnje, ko je tožnika pozval na predložitev dokazov (pogodba o zaposlitvi, potrdilo delodajalca o višini plače v neto znesku za zadnje tromesečje). Na posledice nesodelovanja je bil tožnik pravilno tudi opozorjen.