ZDR-1 člen 33, 34, 34/1, 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4. ZPP člen 142.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - hujša kršitev delovne obveznosti
Glede na to, da se pri toženi stranki elektronski sistem za prijavo in odobritev dopusta uporablja že od februarja 2017 dalje, je zaključek sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da je bil tožnici ta sistem dobro poznan, pravilen. Tako bi tožnica morala vedeti, da prijave dopusta ni podala pravilno, ker ni prejela obvestila o odobritvi odsotnosti z dela na svoj elektronski naslov in v svojo pisarno. To bi lahko preverila tudi od doma, saj je imela urejen oddaljen dostop do svoje službene pošte. Poleg tega pa se od vsakega povprečno skrbnega delavca pričakuje, da pred koriščenjem dopusta preveri, ali mu je odsotnost iz tega naslova odobrena.
Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila temeljno obveznost iz določbe 33. člena ZDR-1, da opravlja delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, saj za izostanek z dela ni imela opravičenega razloga, kršila pa je tudi določbo prvega odstavka 34. člena ZDR-1, ker ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve delovnih obveznosti je storila najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica v obdobju od 29. 6. 2020 do 6. 7. 2020 najmanj pet dni ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.
ZFPPIPP člen 389, 389/1-1, 389/2-2, 389/3. ZIZ člen 101, 101-2, 102.
postopek osebnega stečaja - stečajna masa v postopku osebnega stečaja - izvzem in omejitev premoženja iz stečajne mase - zahtevek na vrnitev - dohodnina - letni dodatek
Iz izvršbe in s tem iz stečajne mase so (med drugim) izvzeti prejemki iz naslova odškodnine zaradi telesne poškodbe po predpisih o invalidskem zavarovanju (2. točka 101. člena ZIZ). Tu gre le za prejemke, ki jih izplačuje ZPIZ ali tuja primerljiva zavarovalnica. Dolžnikova renta pa takega dohodka ne predstavlja, saj gre že po dolžnikovih navedbah za rento, ki jo tuja zavarovalnica plačuje za svojega zavarovanca – povzročitelja škode
Prav tako letni dodatek, ki ga izplačuje ZPIZ, glede na določila 101. člena ZIZ v zvezi z 2. točko drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP iz stečajne mase ni izvzet.
Višje sodišče sicer razume težak položaj, v katerem se je znašel dolžnik, ko ima za vsakodnevno preživljanje na voljo le del svojih prihodkov, vendar je tak položaj v postopku osebnega stečaja pričakovan. Z osebnimi okoliščinami pa zakonskih določb ni mogoče spreminjati, iz njih pa izhaja, kateri prejemki so lahko izvzeti iz stečajne mase. Sodišče tako ne glede na dejstvo, da dolžnik po svojem zatrjevanju potrebuje še dodatne zneske za preživljanje, dolžniku ne sme dovoliti razpolaganja z ničemer, kar iz stečajne mase ni izvzeto po zakonu in kar presega v 102. členu ZIZ določen znesek.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so delodajalci oziroma zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi bila za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Tožena stranka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženi stranki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve. Tako se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek glede neizvedenega dokaza s postavitvijo izvedenca za varnost in zdravje pri delu.
Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da del terjatev iz naslova plačila posameznih prispevkov ni zastaral in posledično zmotno zavrnilo ugovor zastaranja. Ker v konkretnem primeru delavec od delodajalca uveljavlja plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, gre torej za denarno terjatev iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je relevantna določba 202. člena ZDR‑1 oziroma določba 206. člena ZDR , ki je veljal do 11. 4. 2013. Obe določbi sta zastaranje uredili tako, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00049616
OZ člen 340, 341, 342, 364.
pisna pripoznava zastarane obveznosti - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem
Dokazovanje je dolžno sodišče izvesti le glede odločilnih dejstev (213. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), kar pa glede predlaganega zaslišanja upnice ni bil primer. Upnica je naveden dokaz podala v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom o odpovedi zastaranju, ki pa kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni pravno odločilno dejstvo.
Vpis v zemljiško knjigo je dopusten samo proti tistemu, ki je v zemljiški knjigi v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga (v trenutku začetka postopka) vpisan kot lastnik ali imetnik druge knjižne pravice, na katero se vpis nanaša. Gre za načelo (knjižnega) pravnega prednika, ki je opredeljeno v 9. in dodatno konkretizirano v 150. členu ZZK-1.
ZPP člen 190, 190/2, 205, 205/1-3. ZGD-1 člen 580, 580/6, 591, 591/3-2.
prekinitev postopka po samem zakonu - pripojitev - sklep o nadaljevanju postopka - univerzalno pravno nasledstvo - odstop terjatve med pravdo - privolitev tožene stranke - vstop stranskega interevenienta v pravdo
Z vpisom pripojitve v sodni register prevzeta družba preneha, zato so v postopku nastopile okoliščine, zaradi katerih je postopek prekinjen. Postopek se prekine po samem zakonu in zato izdaja sklepa ni potrebna.
Odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne konča o istem predmetu spora. Ker pa pridobitelj terjatve kot tožeča stranka lahko nastopi samo, če v to privolita obe stranki in tožena stranka v pritožbi ne trdi, da bi tako privolitev dala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da družba C., d. o. o., vstopi v pravdo kot stranski intervenient na strani tožeče stranke.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98, 100, 100/1, 100/3, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavec - kolektivni odpust
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v odseku izvršb na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2019 na delovnem mestu "referent" za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka ji je 6. 12. 2019 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odpovedi izhaja, da je v odseku izvršb zaradi uvedbe novega informacijskega sistema E. 1. 9. 2019 prišlo do zmanjšanja potreb po delu treh delavcev, tožnica pa je bila na podlagi kriterijev za izbiro presežnih delavcev na prvem mestu med presežnimi delavci.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00051414
URS člen 22, 23. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 56, 56/1, 56/2, 226. OZ člen 116. Pravilnik o delovni knjižici (1990) člen 14, 21.
ugovor po izteku roka - nov ugovor po izteku roka - relevantni ugovorni razlogi - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - dovoljenost ugovora - naknadna nezmožnost izpolnitve - prekluzije - izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - nedenarna nenadomestna obveznost - izrek denarne kazni dolžniku - dolžnikova pravica do izjave - pravica do sodnega varstva - zavrženje pravnega sredstva - vsebinska obravnava vloge - ugovorni razlog prenehanja obveznosti - nezmožnost izpolnitve
Iz prvega odstavka 56. člena ZIZ najprej izhaja, da je prvi ugovor po roku v vsakem primeru omejen na razloge, ki so nastopili po trenutku izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave. Navedeno pomeni, da se razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati v prvem ugovoru po roku, lahko prekrivajo z razlogi, ki bi jih bilo glede na čas njihovega nastanka mogoče uveljavljati že v rednem ugovoru (objektivni vidik). Vendar to velja le ob dodatnem pogoju, da takih razlogov dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v rednem ugovoru (subjektivni vidik). Če pa je razlog v zvezi s samo terjatvijo nastopil po poteku roka za vložitev rednega ugovora, ga dolžnik niti objektivno ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in je pogoj nekrivde izpolnjen že iz tega razloga. Le ob izpolnitvi vseh v 56. členu ZIZ predpisanih predpostavk je ugovor po roku dovoljen in ga sodišče lahko obravnava po vsebini, sicer pa ga mora zavreči.
Ugovorno uveljavljanje nezmožnosti izpolnitve obveznosti vpisa delovne dobe v delovno knjižico zaradi ukinitve le-teh z dnem 1. 1. 2009 oziroma, kar dolžnik ponovno izpostavlja v pritožbi, pravna nezmožnost izpolnitve, ker naj bi po takrat veljavnih predpisih vpis v delovno knjižico lahko veljavno opravil le ZPIZ, sta okoliščini, ki sta obe obstajali že v času vložitve rednega ugovora. Da naj ne bi bil veljaven vpis, ki bi ga opravil dolžnik kot zasebni delodajalec, naj bi po navedbah dolžnika izhajalo iz Pravilnika o delovni knjižici, veljavnega do 1. 1. 2009. Ugovor zoper sklep o izvršbi je dolžnik v obravnavani zadevi vložil dne 26. 11. 2009, torej po ukinitvi delovnih knjižic in po posledičnem prenehanju veljavnosti Pravilnika o delovni knjižici. Oba argumenta v zvezi z zatrjevano nezmožnostjo izpolnitve vpisa delovne dobe v delovno knjižico bi torej dolžnik objektivno lahko uveljavljal že v rednem ugovoru. Glede na določilo prvega odstavka 56. člena ZIZ bi bilo zato uveljavljanje tega razloga v tem ugovoru po roku dovoljeno le, če bi dolžnik izkazal, da se nanj brez svoje krivde ni mogel sklicevati že v rednem ugovoru.
Namen kogentne določbe prvega odstavka 56. člena ZIZ, ki s pravilom o prekluzijah omejuje dolžnikovo možnost vlaganja ugovora po roku, je jasen: zagotovitev hitrega in učinkovitega poplačila upnika, ki je sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva. Stališče, za katerega se zavzema dolžnik, določbo prvega odstavka 56. člena ZIZ povsem izvotli. Res je sicer namen izvršilnega postopka prisilna izvršitev terjatve in če neke obveznosti objektivno ni mogoče prostovoljno izpolniti, tega ni mogoče doseči niti z izvršbo. To pa ne spremeni dejstva, da so bile delovne knjižice ukinjene že v času, ko je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi in tako ne gre za neko novo okoliščino, ki bi nastopila šele po poteku roka za redni ugovor. V slednjem se dolžnik na ta razlog ni skliceval in je zato sklep o izvršbi glede te obveznosti postal pravnomočen. Glede na to in ker dolžnik v ugovoru po roku (in niti sedaj v pritožbi) ne zatrjuje nobenega tehtnega razloga, zaradi katerega ne bi mogel uveljavljane nezmožnosti izpolnitve uveljavljati že v rednem ugovoru, sodišče prve stopnje v tem delu ugovora po izteku roka pravilno ni štelo kot dovoljenega.
dosega nadomestnega dejanja - nadomestno dejanje po izvršilnem naslovu - način izpolnitve obveznosti - odgovor na odgovor - stroški dolžnika
Dolžnik je sam prostovoljno izpolnil tisto, za kar je bil upnik v sklepu o izvršbi pooblaščen, da stori. V zvezi z odvodnjavanjem je v izvršilnem naslovu in nato v sklepu o izvršbi namreč določen način ureditve odvodnjavanja (izpolnitveni način), t. j. le odstranitev cevi z upnikovega zemljišča.
ZIZ sicer res izrecno ne določa, da je upnikov odgovor na ugovor dolžniku treba poslati v izjavo, navedeno mora sodišče storiti le, kadar je to potrebno zaradi zagotavljanja dolžnikove pravice do izjave. Upnikovo vztrajanje pri izvršbi ni bilo neutemeljeno že na prvi pogled. V odgovoru na ugovor je namreč navajal dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, sodišče pa je dolžnika nato pozvalo, da se o vlogi upnika izjavi. Da dolžnikova izjava glede na upnikov odgovor na ugovor niti ni bila nujna, se je izkazalo šele naknadno, ob vsebinski obravnavi ugovora. Obveznost je prostovoljno izpolnil dolžnik ter upnik niti ne zatrjuje, da jo je izpolnil on sam na podlagi pooblastila v sklepu o izvršbi. Dolžniku je zato neutemeljeno povzročil stroške odgovora na njegov odgovor na ugovor.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, toženka ne more biti uspešna pri dokazovanju, da je prenehala potreba po zaposlitvi tožnika na delovnem mestu ''elektrikar - monter - serviser'', če je obstajala potreba po zaposlitvi drugega delavca na tem istem delovnem mestu.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 361, 361/1.
pripor - podaljšanje pripora po razglasitvi sodbe - begosumnost - ponovitvena nevarnost - izgon tujca iz države - izvršitev stranske sankcije
Pritožnica je spregledala, da je sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 31. 3. 2020, opr. št. III K 12189/2020, izgubila svojo samostojnost s tem, ko je bila inkorporirana v aktualno sodbo z dne 6. 10. 2021, opr. št. III K 24662/2020. Obtožencu je bila upoštevaje prejšnjo pravnomočno sodbo in kazni iz nje kot določene, izrečena nova enotna kazen zapora in nova stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije, tokrat za dobo petih let. Gre seveda za stransko kazen, ki ne more biti izvršena pred izvršitvijo glavne kazni, saj bi potem izvrševanje glave kazni izgubilo ves pomen.
ZPP člen 7, 8, 214, 214/2, 337, 337/1. OZ člen 191, 271.
izpolnitev tretjega - dejansko stanje - dokazna ocena - zmota - prekluzija dejstev - manjkajoča trditvena podlaga - priznano dejstvo
Pritožnica se sklicuje na to, da naj bi sodišče prve stopnje poklonilo vero le zakonitemu zastopniku tožene stranke. Vendar iz obrazložitve izhaja, da ugotovitve o obstoju dogovora ne potrjuje zgolj njegova izpovedba, kar neutemeljeno trdi pritožnica, temveč je povezana z vsemi ostalimi dokazi – tako izjavo računovodkinje kot izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in tudi z listinskimi dokazi. Dokazna ocena je zato skladna z 8. členom ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razveljavitev sodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 namreč poslovni razlog odpovedi veže na prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožba pravilno poudarja, da sodišče te norme ni uporabilo pravilno, ko je namesto iz dejstva, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec modulov A., izhajalo iz ugotovitve, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta pomožne naloge. To je na koncu privedlo celo do zaključka sodišča prve stopnje, da potreba po opravljanju pomožnih del s strani tožnice ni prenehala, kar pa za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na delovno mesto sestavljalec modulov A., niti ni pomembno.
enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - spolna zloraba - vezanost civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - deljena vzročnost - kršitev dostojanstva
Kljub temu, da je praviloma treba posamezne oblike škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno denarno odškodnino, pa po stališču naslovnega sodišča izjemnost obravnavanega primera, kjer v tem prihaja do prepletanja tožničinega trpljenja ter do pogojevanja enega trpljenja z drugim, kot je nazorno razvidno že iz zgornje obrazložitve, narekuje odmero enotne odškodnine.
volja opustiti posest - motenje posesti - dejanska oblast nad stvarjo
Na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje (točka 11. obrazložitve), ni mogoče prepričljivo pritrditi, da je tožnica nedvoumno izrazila voljo po opustitvi posesti niti, da je posest dejansko opustila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00050532
ZOPNI člen 5, 5/2, 17a, 26, 34, 34/1. ZMZPP člen 18, 49.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - pasivna legitimacija - premoženje v tujini - izvor premoženja - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - atrakcija pristojnosti - obrnjeno dokazno breme - prenos premoženja - ožje povezane osebe - materialno procesno vodstvo - skrbnost odvetnika kot pooblaščenca - nedovoljena pritožbena novota
Zaradi ugotovitvenega dela zahtevka je pravilno, da je s tožbo zajeta tudi oseba, ki je primarni pridobitelj premoženja, tudi če je premoženje pred tem že odsvojila na ožje povezano osebo. Prvi toženec je namreč imel status osumljenca v predkazenskem postopku in zoper njega se je začela finančna preiskava. Kot tak je oseba, najtesneje povezana z vprašanjem nezakonitosti izvora premoženja in je pasivno legitimirana zaradi tega, ker mora sodba vsebovati tudi ugotovitveni del, da je premoženje nezakonitega izvora.
V skladu s sodno prakso pristojnost sodišča Republike Slovenije ni izključena samo zaradi tega, ker se stvar nahaja na ozemlju druge države. V postopku po ZOPNI ne gre za klasičen civilnopravni spor glede lastninske pravice na stvari, ampak po vsebini za oblastveni akt, s katerim se odvzame premoženje nezakonitega izvora. Zaradi podane pasivne legitimacije prvega toženca, ki je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je pristojnost slovenskega sodišča podana.
Tožeča stranka je toženo konkretno opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago. Zato je treba šteti, da sta bila na pomanjkljivost trditev toženca opozorjena že na podlagi teh navedb, zaradi česar ni mogoče slediti očitkom o kršitvi materialnega procesnega vodstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00051942
ZZZDR člen 105, 105/1, 105/3. DZ člen 290. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
spor iz družinskih razmerij - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - veljavnost zzzdr - Družinski zakonik (DZ) - skrb za varstvo in vzgojo - obseg in način izvajanja stikov - ureditev razmerij med starši in otroki - razporeditev iz kraja v kraj - korist mladoletnega otroka - kriteriji za presojo otrokovih koristi - določitev stikov med počitnicami - preživljanje otroka - potrebe otroka in zmožnosti staršev - stroški življenjskih potreb otroka - preživninske obveznosti obeh roditeljev - medsebojni dogovor strank - prispevek staršev - načelo enakovrednosti - visoke preživninske zmožnosti staršev - porazdelitev bremena preživljanja - otroški dodatek - posebna davčna olajšava za otroka - začasna ureditev spornega razmerja - ogroženost otroka - določitev vrtca - kršitev obveznosti - denarna kazen - spremenjene okoliščine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - celovita in prosta presoja dokazov
Sodna praksa ni enotna o vprašanju, ali se 290. člen DZ, po katerem se postopki, začeti pred uveljavitvijo DZ, dokončajo po določbah ZZZDR, nanaša le na procesne določbe v prej veljavnem zakonu ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave.
Jezikovna razlaga določb prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Že pred sprejetjem DZ so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se tičejo otroka. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je navedeno vodilo vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z ZZZDR-C je bilo vneseno tudi v ZZZDR. V 5.a členu je zakonodajalec k skrbi za otrokovo korist zavezal tako starše kot oblastne organe. Pojem koristi otroka je tudi vsebinsko opredelil. V drugem odstavku navedenega člena je tako določeno, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Ker gre za temeljno vodilo v vseh postopkih, ki se tičejo otroka, ga je treba upoštevati tudi pri razlagi 105. člena ZZZDR. Navedena določba tako le navidezno ureja primer, ko je nestrinjanje enega od staršev (ali obeh), da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo, v nasprotju z otrokovo koristjo. Ob upoštevanju nedvoumnega namena določbe, da se tudi v primeru ločenega življenja staršev poskrbi za otroka, kot terja njegova korist, se lahko določba nanaša le na situacije, ko je za otroka najbolje, da se zaupa enemu od staršev.
Oče in mati sta sposobna za starševsko sodelovanje ali vsaj za uspešno paralelno starševsko skrb.
Vsak od staršev je zmožen vsaj dogovarjanja, potrebnega za uspešno paralelno starševsko skrb, morda pa tudi za še več sodelovanja v skrbi za hčer. Ali bosta to zmožnost udejanjila in prenesla v njun odnos s hčerjo, na kakšen način, v kakšnem obsegu in v kakšni časovni dinamiki, je seveda odvisno od njiju. Ob upoštevanju tega, da sta uspela podpreti hčer na tak način, da se je prilagodila novi situaciji in ohranila povezanost z obema, je utemeljeno pričakovati, da bosta tako ravnala še naprej. Pričakovati je, da se bosta pomirila s prenehanjem partnerske zveze, uvidela, da lahko vsak od njiju doprinese k hčerinemu odraščanju, in zaupala, da tudi drugega od staršev v njegovih ravnanjih vodi hčerina dobrobit ter mu v tej luči (tako kot sebi) dopustila tudi morebitne napake.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050290
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-5, 91, 91/3, 196, 196/1.. ZKP člen 367, 386, 391.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - kolektivno kaznivo dejanje - zadržanje zastaranja kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - materialni rok - dokazna ocena - direktni naklep - pritožba oškodovanca
Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti, in sicer ali je bil obdolženki kršen kazenski zakon v vprašanju, ali ni kazenski pregon zastaral. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 šest let, saj je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do enega leta. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo 18. 9. 2021. Vendar pa je v zvezi z zastaranjem potrebno upoštevati Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Ur. l. RS št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020); z veljavnostjo od 29. 3. 2020 dalje; v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah, pri čemer je v drugem odstavku 3. člena predpisal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po večinski, zaenkrat dostopni sodni praksi, se kot pravilnejša nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona; situacijo v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala v nujnih zadevah, je mogoče razumno navezati na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje, da zastaranje ne teče v času, ko se pregon po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ZZUSUDJZ začel veljati 29. 3. 2020 in je veljal do 31. 5. 2020 (64 dni, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-1, ki je začel veljati 1. 6. 2020). Upoštevaje razlago, da zastaranje kazenskega pregona zoper obdolženo A. A. zaradi očitanega kaznivega dejanja ni teklo v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (zadržanje zastaranja kazenskega pregona), bi torej šestletni zastaralni rok, glede na opis kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi, potekel šele 20. 10. 2021.