Določilo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, ki določa desetletni zastaralni rok za odmero davka, po presoji sodišča pomeni, da mora znotraj desetletnega roka za zastaranje davčni organ izdati odločbo, s katero je bil davek odmerjen. Po preteku absolutnega zastaralnega roka desetih let davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti, ne glede na število pretrganj zastaranja odmere, ko so ti zastaralni roki po pretrganju oziroma pretrganjih začeli znova teči. Institut zadržanja zastaranja, predviden kot izjema v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, pri vprašanju odmere davka ne pride v poštev.
Z izpodbijano odločbo se ni odločalo o pravicah oz. obveznostih tožnice, temveč je šlo za odmero in naložitev davčne obveznosti plačniku davka, družbi A., d.o.o. Tožnica pa po presoji sodišča, kot obrazloženo, tudi ne more uveljavljati svoje pravne koristi s samostojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, temveč lahko svojo pravno korist ščiti kvečjemu v upravnem sporu pri plačniku davka.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča RS lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Davčni organ je torej glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Prav statičnost bagrov je tisti (in edini oziroma ključni) razlog, iz katerega se zahtevku za vračilo trošarine v tem delu ugodi in ne njihova uporaba. Statičnost je namreč po zgoraj citiranih določbah ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine.
Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.
Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil A., d.o.o. naložen davek v obliki davčnega odtegljaja od dohodka, ki se obdavči kot dividenda. V primeru tožnice in drugih davčnih zavezancev ter družbe plačnice davka gre za nujno enotno sosporništvo, saj je sodno odločitev o izpodbijani odločbi mogoče sprejeti le enotno za družbo plačnico davka in davčne zavezance.
Za obdavčitev v primeru daril, volil, izročilnih pogodb, pogodb o dosmrtnem preživljanju in o preužitku je v zakonu podana podlaga. Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka. Tudi določilo iz prvega odstavka 4. člena ZDDD, ki ga toženka citira, predstavlja, kot izhaja že iz njegovega naslova, posebno določbo v primeru razdelitve solastnine, zato po presoji sodišča na njegovi podlagi ni mogoče utemeljevati obdavčitve neodplačnih transakcij na splošno.
Za obdavčitev v tožnikovem primeru je bistveno, da davčni organ ugotovi, da je tožnik sporno vozilo pridobil, preden je imelo 6000 prevoženih kilometrov ali pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, okoliščine iz kasnejših časovnih obdobij pa te ugotovitve lahko še potrdijo.
Kot izhaja iz vsega navedenega gre pri davčnem nadzoru posameznega področja poslovanja za neko vmesno vrsto nadzora, med davčnim nadzorom davčnih obračunov ter davčnim inšpekcijskim nadzorom. Pri tem pa se beseda "poslovanje" po presoji sodišča ne nanaša zgolj na subjekte, ki opravljajo (gospodarsko) dejavnost (nanje se nesporno nanaša, kot izhaja iz vseh primerov, ko bo takšen postopek prišel v poštev in ki so našteti v noveli ZDavP-2I, kot predstavljeno zgoraj), temveč tudi na subjekte, ki sklepajo pravne posle. Tožnik pa je svoje vozilo od češkega prodajalca nesporno pridobil na pravnoposlovni podlagi.