Iz spisov sledi, da so bili gotovinski dvigi denarja s TRR družbe nesporno opravljeni. Spora tudi ni o tem, da evidentiranje dvigov v poslovnih knjigah omenjene družbe ni izkazano, ne v postopku DIN in tudi ne v postopku obnove. Iz podatkov, zbranih v postopku DIN in v obnovljenem odmernem postopku, pa je razvidno, da je zadevna sredstva s TRR družbe dvigal tožnik, saj je bil v času od 27. 8. 20214 do konca leta 2014, in s tem v času, ko so bili dvigi opravljeni, edini pooblaščen za dvige denarja pri banki. To namreč sledi iz podatkov, pridobljenih od B., d.d., konkretno iz tam deponiranih podpisov za družbo A. in kar med strankama niti ni sporno. Zato tožnik z zanikanjem svoje aktivne vloge pri obravnavanih dvigih in pri prejemu denarja ne more biti uspešen.
Prvostopenjski organ in toženka sta zavzela nepravilno stališče, da gre pri odmeri akontacije davka od dohodka iz dejavnosti v postopku davčnega nadzora v razmerju do letne odmere dohodnine za odločitev o predhodnem vprašanju ter s tem za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je odmera akontacije dohodnine sicer samostojna pravna celota in je predmet drugega postopka, kar pa še ni zadosten razlog za opredelitev te odločitve kot odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bil davčni organ pri odmeri letne dohodnine vezan.
ZFU člen 37. Pravilnik o načinu izvrševanja pooblastil uradnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije in označitvi službenih vozil Finančne uprave Republike Slovenije (2015) člen 8, 37.
kršitev davčnih obveznosti - neizpolnitev naložene obveznosti - kršitev upravne zakonodaje - prepoved opravljanja dejavnosti - dostop do spletne strani - zapečatenje
Vloga tožeče stranke za odpečatenje spletnih strani je bila pravilno zavrnjena, ker ugotovljene nepravilnosti, ki so bile razlog za zapečatenje spletnih strani, še niso bile odpravljene in se kršitve nadaljujejo, dejavnost spletne prodaje pa se z namenom izogibanja davčnim obveznostim navidezno preusmerja na nove subjekte. Tako se le navzven ustvarja vtis, da je dejavnost zadevne spletne prodaje prenesena na nov subjekt (tožečo stranko), dejansko pa se ta izvaja tako kot prej, ne da bi bile pomanjkljivosti, zaradi katerih so bile zadevne spletne strani zapečatene, odpravljene.
Ker kršitve, zaradi katerih so bile spletne strani zapečatene, niso odpravljene. Pogoji za odpečatenje teh spletnih strani niso izpolnjeni.
Za tožnika je sporna odločitev glede statusa nerezidenta od 1. 6. 2013 do vključno 15. 7. 2015, ki je v izreku izpodbijane odločbe ni. To pomeni, da v tem upravnem sporu izpodbija tisto, o čemer toženka sploh ni odločila. Izrek izpodbijane odločbe vsebuje le odločitev o ugotovitvi nerezidentskega statusa od 16. 7. 2015 dalje, ki pa je tožnik ne izpodbija. Odprava te odločbe bi bila tožniku v škodo.
Izrek odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Samo izrek odločbe, ne pa njena obrazložitev, namreč postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje.
izterjava davčnih obveznosti - davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva - slabo finančno stanje dolžnika - izvršilni naslov - rubež - druge denarne nedavčne obveznosti
Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova. Davčni organ postopa po določbah, ki ureja davčno izvršbo, tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe.
V pritožbi zoper sklep o izvršbi pa izvršilnega naslova ni več mogoče izpodbijati, tožnica bi morala vse ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom uveljavljati pred njegovo izvršljivostjo pri organu, ki je ta akt izdal. Organ je tožnici pravilno pojasnil, da izvršilnega naslova v pritožbi ne more izpodbijati, tega pa zaradi navedenega posledično ne more storiti niti v upravnem sporu.
davčna izvršba - delna ustavitev izvršbe - skrajšani ugotovitveni postopek - zaslišanje stranke
V zvezi z navedbo tožnice, da je organ odločanja ni zaslišal, sodišče pojasnjuje, da zakon predvideva, da lahko organ odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, kot je bilo tudi v predmetni zadevi. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če "samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi" (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Sodišče sodi, da je organ utemeljeno odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi uradnih podatkov, saj je očitno, da z odločitvijo tj. da se postopek davčne izvršbe delno ustavi ni prišlo do posega v njene pravice in pravne koristi, zato posebna procesna dejanja niso bila potrebna za zavarovanje pravic in pravnih koristi tožnice, da bi ta morala imeti pravico izjaviti se.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti - izvršilni naslov - skrajšani ugotovitveni postopek - lex specialis - dejansko stanje - načelo materialne resnice
Davčni organ je ugotovil resnično dejansko stanje in je v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Svojo odločitev je tudi jasno obrazložil in utemeljil razloge za sprejeto odločitev. Akt, izdan v upravnem postopku, je ustrezno obrazložen, tako da ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega varstva.
Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP, ZDavP-2 in ZUP, so nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm. V pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako toženka kot sodišče obravnavalo.
davčna izvršba - izvršilni naslov - plačilni nalog - druge denarne nedavčne obveznosti - skrajšani ugotovitveni postopek - načelo zaslišanja - lex specialis
Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev globe ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.
davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - odbitek vstopnega DDV - sale and lease back - prodajna pogodba - finančni najem - zmanjšanje davčne osnove - mnenje organa - sprememba davčne prakse - pomanjkljiva obrazložitev
Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU "erga omnes" in "ex tunc".
Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle "sale and lease back", ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji sodišča pa takšna splošna utemeljitev odstopa od ustaljene prakse davčnih organov in drugačne davčne presoje poslov finančnega lizinga, kot je veljala v relevantnem obdobju, ki jo je podal davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni dovolj.
ZDoh-2 člen 90. ZDDPO-2 člen 74. ZDavP-2 člen 10, 138, 138/1. ZUP člen 238, 238/3.
davek od dohodka iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - sodelovalna dolžnost
Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke.
Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2.
Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala s svojo (delno) obveznostjo iz naslova plačila kupnine za stanovanje v ... Njene trditve o tem, da je za družbo iz svojih sredstev plačevala različne račune v obdobju, ko je imela družba blokiran bančni račun, so življenjsko verjetne in prepričljive, zato je v tem delu sodišče presodilo, da je davčni organ preuranjeno odločil, da celoten kompenzirani znesek iz naslova kupnine za stanovanje pomeni prikrito izplačilo dobička družbenici.
ZDoh-2 člen 38, 38/1, 41, 41/4, 44, 111. ZDavP-2 člen 4, 73, 100, 276, 289, 289/2. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3, 5.
dohodnina - odmera dohodnine - znesek splošne olajšave - dodatna davčna olajšava - sprememba zahtevka - uporaba materialnega prava - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - dejanski stroški - stroški prevoza - službena pot - civilno pravno razmerje - razlikovalni kriterij - vračilo dohodnine - prekoračitev roka - posledice - obresti - plačilo obresti - obresti za preveč plačano dohodnino
O pravnih vprašanjih organ odloča samostojno in je vezan zgolj na zakon, ne pa tudi na presojo, ki jo opravi sam davčni zavezanec. Zato organ pri priznanju višine kilometrine ni vezan na tožnikov zahtevek, temveč mora odločati skladno z zakonom, davčni zavezanec pa pravilno uporabo prava lahko zahteva v postopku izdaje odmerne odločbe oziroma v pritožbenem postopku in glede tega ni prekludiran z rokom iz drugega odstavka 289. člena ZDavP-2. Ker davčna organa te presoje nista opravila (saj sta sama pojasnila, da sta le sledila tožnikovemu zahtevku), je bila izpodbijana odločba v delu odločitve glede stroškov prevoza po četrtem odstavku 41. člena ZDavP-2 sprejeta s kršenjem pravil postopka.
V civilnopravnih razmerjih se podjetnik zaveže naročniku opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo) predmeta pogodbe (v tožnikovem primeru je to izvedba predavanja). V teh primerih že pojmovno ni mogoče govoriti o stroških prevoza na delo in iz dela, temveč ima tožnik prav v svoji razlagi, da te poti bolj ustrezajo karakteristikam "službene poti", zaradi česar se višina stroškov določi po znesku iz 5. člena Uredbe.
Veljavna davčna zakonodaja obrestovanja zneska vračila dohodnine, kadar odločba o odmeri letne dohodnine ni izdana v roku po 276. členu ZdavP-2, ne določa. Ugotovitveni postopek v zvezi z obračunom davka s strani davčnega organa se izvede pred izdajo odmerne odločbe in ne kasneje, primerljivo davkom, ki se plačujejo na podlagi davčnih obračunov, katere davčni organ lahko nadzira do izteka zastaralnih rokov po 125. členu ZDavP-2. In prav to je ključna okoliščina, zaradi katere sodišče ne sledi tožnikovemu stališču, da gre za dve primerljivi situaciji, za kateri bi ureditev glede obrestovanja zneska vračila morala biti primerljiva na način, ki "sili" davčni organ k odločanju v instrukcijskem roku.
ZDavP-2 člen 74, 74/3. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11.
dohodnina - davek od drugih dohodkov - akontacija dohodnine - posojilna pogodba - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - povečanje vrednosti premoženja - aktivno ravnanje
Tožnik utemeljeno izpostavlja, da toženka v dosedanjem postopku ni zadostno opredelila, kateri pravni posel naj bi bil prikrit in s tem relevanten za obdavčitev. Drugostopenjski organ je glede tega le nekonkretizirano navrgel, da naj bi šlo za izplačilo sredstev tožniku kot nekdanjemu direktorju družb B. in C. Kolikor navedeno drži, bi bilo treba to razmerje tožnika natančneje opredeliti. Kajti, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik v teh dveh družbah ni bil le poslovodja, temveč je bil tudi njun družbenik. Vse navedeno pomeni, da je bil s tema družbama lahko v razmerju na podlagi različnih pravnih podlag: morebiti delovnopravno, morebiti zgolj korporacijskopravno, morebiti le obligacijskopravno. V vsakem primeru bi bilo treba z gotovostjo opredeliti prikriti pravni posel oz. pravo ekonomsko vsebino, kdaj je do obdavčljivega dogodka prišlo, ter posledično identificirati, kdo je zavezanec za davek. Šele ko bi bil konkretno opredeljen prikriti pravni posel, ki naj bi bil relevanten za obdavčenje, pa bi bila možna preverba, tj. da naj se ugotovi, ali se sporni tožnikov dohodek lahko kvalificira pod katero izmed vrst dohodkov, ki jih ureja ZDoh-2
ZGD-1 člen 425, 426. ZDavP-2 člen 135, 135/3, 140, 140/2.
davek od dohodka pravnih oseb - pravni naslednik - singularni pravni naslednik
Tožeča stranka kot pravna naslednica družbe, izbrisane po skrajšanem postopku, torej v skladu 425. člen ZGD-11 odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe. Ker se odmerjena davčna obveznost nanaša na leto 2017, ko je bila izvedena oddelitev finančne naložbe, oziroma so bile knjižene dolgoročne finančne obveznosti do družb v skupini, gre torej za obveznosti, ki bi jih morala pred izbrisom izpolniti družba A., d. o. o.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča restriktivno razlaga pojem zamude pri predložitvi novih dokazov. Po stališču sodne prakse mora namreč stranka imeti realno možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. To pomeni, da mora biti davčni zavezanec seznanjen oceno davčnega organa, ali je do izdaje zapisnika uspel dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme oziroma mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude sploh ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov.
ZDavP-2 člen 145. ZGD-1 člen 425. ZFPPIPP člen 408.
davčna izvršba - osebni stečaj - odpust obveznosti - osebna odgovornost družbenika za obveznosti družbe
Ni bistveno, kdaj je za izbrisano družbo nastala obveznost plačila DDV in DDPO, temveč je treba upoštevati pravno podlago nastanka tožnikove obveznosti, torej kdaj je nastala terjatev iz naslova odgovornosti tožnika za obveznosti izbrisane družbe. Določilo 408. člena ZFPPIPP namreč posebej govori o terjatvah do (stečajnega) dolžnika, ki so nastale do trenutka postopka osebnega stečaja, zato ga je treba po presoji sodišča razlagati tako, da odpust učinkuje na terjatve, pri katerih je bil stečajni dolžnik do trenutka začetka postopka osebnega stečaja v položaju dolžnika. Sporne obveznosti so bile v premoženjski sferi izbrisane družbe vse do njenega prenehanja, do takrat pa tožnik kot njen družbenik v skladu z izrecnim določilom 472. člena ZGD-1 zanje ni bil odgovoren.
davek na dodano vrednost (DDV) - obračun DDV - tristranski posli - odbitek vstopnega DDV - utaja DDV - dobava blaga - nastanek obveznosti obračuna DDV - kraj obdavčitve
V zadevi tako ni sporno, da tožnik ni izkazal, da je bilo blago dostavljeno neposredno tožnikovemu kupcu oziroma dobavljeno prejemniku nadalje dobave, kot je to tožnik poročal, torej neposredno tretjemu v verigi. Tako sta bili znotraj enega prevoza, opravljeni več kot dve dobavi, dejanski pridobitelji blaga namreč niso bili tožnikovi kupci, temveč njihovi kupci (kupci kupcev oziroma četrti v verigi), zato tudi po presoji sodišča niso bile izpolnjene vsebinske zahteve za uporabo administrativne poenostavitve za tristranske posle in posledično za oprostitev obravnavanih transakcij tožnika na Danskem kot pridobitev blaga znotraj Unije.
odmera dohodnine - delo v tujini - javni uslužbenec
Tožena stranka je dokument ocenila kot zanjo ne zavezujoč, vendar Avstrija kot samostojna republika s svojo nacionalno zakonodajo sama določa pogoje in pravila kateri delodajalci na njenem ozemlju, se štejejo za državno, politično enoto, lokalno oblast ali organ lokalne uprave. Ostale države in njeni notranji organi pa so dolžni to upoštevati/temu slediti.
davčna izvršba - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe kot prepozne - fikcija vročitve - datum vročitve
Ker se osebna vročitev v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP ni dala opraviti, je vročevalec vložil v tožnikov hišni predalčnik sporočilo o poizkusu vročitve, v katerem je pritožniku v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestil, kje lahko v roku 15 dni zadevni sklep prevzame. Glede na to, da tožnik pošiljke v navedenem roku ni prevzel, se šteje, da je bil sklep tožniku osebno vročen s potekom 15-dnevnega roka za prevzem pisanja na pošti.
Davčni organ se sklicuje na odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo odločeno, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2014 dalje. Tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe, zato se ta odločba šteje za dokončno in pravnomočno. To pa tudi po presoji sodišča, pomeni, da je bilo vprašanje rezidentstva ugotovljeno v postopku, ki je dokončno oziroma pravnomočno končan, in je zato davčni organ pri odmeri dohodnine utemeljeno upošteval omenjeno odločitev. Gre namreč za vprašanje, ki je predhodno pri izdaji odmerne odločbe in je o njem že pravnomočno odločeno.
ZDavP-2 člen 111, 111/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - upravni spor - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da si tožnik ob dejstvu, da sporno začasno zavarovanje več ne velja in da v času, ko je veljalo, ni povzročilo drugih posledic za tožnika kot to, da je bila v sodnem registru vpisana zastavna pravica na lastnem deležu, tudi v primeru uspeha v tem postopku svojega pravnega položaja ne bo v ničemer izboljšal. Zgolj moralno zadoščenje ob odločitvi sodišča pa, po presoji sodišča, ne zadošča za potreben pravni interes, ki je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Prav tako pravni interes ne more biti izpolnjen zgolj zaradi pridobitve pravice zahtevati povračilo stroškov davčnega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj so stroški postopka stranska posledica odločanja o glavni stvari in kot takšni manj pomembni del odločitve, zato sami po sebi, po oceni sodišča, ne zadoščajo za obstoj pravnega interesa in s tem procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.
odlog plačila davčnega dolga - pogoji za odlog - instrumenti zavarovanja - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev
Iz obrazložitev ne izhajajo konkretni razlogi, zaradi katerih davčna organa menita, da predlagan instrument zavarovanja v obravnavanem primeru ni ustrezen. Prvostopenjski organ v obrazložitvi glede predmetnih nepremičnin v lasti tožnika za katere tožnik predlaga vknjižbo zastavne pravice navaja: "da so nekatere nepremičnine zavezanca predhodno obremenjene s strani banke A., d.d., ter da so odprte terjatve zavezanca do banke v višini 248.077,81 EUR in 981.770,08 EUR, zato ugotavlja, da je zavarovanje neustrezno". Navedba davčnega organa, da ima zavezanec, torej tožnik, odprte terjatve do navedene banke, ni logična glede na zaključek davčnega organa.