Določba 100. člena ZDoh-2 je glede vprašanja, v katerih primerih je mogoče priznati odlog ugotavljanja davčne obveznosti, tudi jasna in določna in sicer gre za primere odsvojitve na podlagi darilne pogodbe ali neodplačen izročilne pogodbe zavezančevemu zakoncu ali otroku. Gre za taksativno določeno pravico, ki jo tudi po presoji sodišča ni mogoče širiti na drug krog upravičencev. Glede na povedano sodišče tudi ne sledi stališču tožbe, da je dopustno razlagati določbo 100. člena ZDoh-2 na način, da se lahko uveljavi odlog tudi v primeru, ko gre za dvojno podaritev kapitala, ki se izvede v enem koraku, in sicer direktno z zavezanca otrokovemu zakoncu (tožnikovem zetu).
Postopek izterjave v tujini izrečene upravne sankcije se po ZČmIS začne na podlagi prošnje, ki jo tuji organ države prosilke pošlje ministrstvu, pristojnemu za delo, ki po seznanitvi kršitelja pri pristojnem davčnem organu (FURS) predlaga začetek izvršbe.
Sklep o davčni izvršbi tožnik nasprotuje tudi zato, ker meni, da izvršba ni dovoljena, ker mu odločba, ki se izvršuje, ni bila vročena. Podatek o tem kdaj, če sploh, oz. na kakšen način, je bila navedena odločba tožniku vročena, iz prošnje avstrijskih organov za izterjavo naložene globe ne izhaja. Datum in način vročitve odločbe, ki se izvršuje, je dolžan organ države prosilke jasno in nedvoumno navesti v prošnji za izterjavo. Ker tega avstrijski organ ni storil, je prošnja nepopolna, kar pomeni, da pogoji za izvršbo niso izpolnjeni in da pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pravila, predpisana za obravnavo prošenj za izvršitev v tujini izdanih odločb, niso bila pravilno uporabljena.
Pri navedbi osebe dolžnika kot s.p. v sklepu o izvršbi ni šlo za tehnično napako, temveč za izrecno izraženo voljo tako predlagateljice kot organa, da v sklepu o izvršbi kot dolžnika navede tožnika kot s.p., kar je v nadaljevanju postopka kot napako v izjavi volje potem s sklepom o popravi toženka nepravilno popravila.
Razlogovanje tožnika v zvezi z obračunom prispevkov za socialno varnost in davčnega odtegljaja za leto 2018 iz naslova neupravičeno izplačanih povračil stroškov in detašmaja, ker da davčni organ zanemarja dejstvo, da so delavci, kljub temu, da niso bili zavarovani na podlagi 002, delali v tujini, kar po stališču tožbe pomeni, da so delavcem v tem primeru, kolikor jim ni priznan detašma, pripadale dnevnice ter povračila stroškov prevoza na službeni poti, ni utemeljeno. Ti delavci niso bili na službeni poti, ampak so opravljali delo po pogodbah o zaposlitvi. Službena pot pa je le tista pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi, zato tudi povračila stroškov službenih poti tožnikovim zaposlenim v tem primeru ne pripadajo.
Ključna je izjava zakonitega zastopnika družbe B., ki jo je dal v davčnem postopku in iz katere izhaja, da tožnika kot podjetnika ne pozna ter da z njim nikoli ni posloval in tudi sicer ne sodeluje. Omenjeno izjavo nadgrajujejo okoliščine, ki se tičejo domnevno prejetih računov omenjene družbe in pogodb o asignaciji, za katere davčni organ ugotavlja, da so kot listine neverodostojne, ter okoliščine v zvezi s plačili računov, ki niso bila opravljena na poslovni TRR omenjene družbe, temveč so bila opravljena C. C. kot fizični osebi na njegov osebni bančni račun, ne da bi bila po ugotovitvah davčnih organov izkazana njegova povezava z omenjeno družbo. Vse to pa po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje pravice do odbitka vstopnega DDV po zadevnih računih.
Besedilo izpodbijane odločbe jasno pokaže, da je davčni organ prikrita izplačila dobičkov ugotovil na podlagi dokumentov, ki jih je zaradi zasledovanja nižanja davčne osnove predložil sam tožnik. Tožnikovo edino preostalo pojasnilo glede starodobnikov je, da "niso tako dragi", s čimer pa ne izpodbije nosilnega očitka davčnega organa, da je tožnikova družbenica sporne starodobnike odkupila po nižji ceni od tiste, ki jo je zanje plačal tožnik.
Prekluzijo iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da če torej davčni zavezanec poda nova dejstva in dokaze šele k pripombam k zapisniku, mora (v tem smislu) opravičiti, zakaj tega ni storil že pred tem, pri čemer je treba ugotoviti, ali davčni zavezanec novih dejstev in dokazov upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika. Če torej davčni zavezanec do izdaje zapisnika ni bil seznanjen s s strani davčnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi.
Pomanjkljive obrazložitve akta toženka ne more nadomestiti z navedbami v upravnem sporu. Odločilne pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev mora namreč organ navesti v obrazložitvi svoje odločbe.