Iz obrazložitev ne izhajajo konkretni razlogi, zaradi katerih davčna organa menita, da predlagan instrument zavarovanja v obravnavanem primeru ni ustrezen. Prvostopenjski organ v obrazložitvi glede predmetnih nepremičnin v lasti tožnika za katere tožnik predlaga vknjižbo zastavne pravice navaja: "da so nekatere nepremičnine zavezanca predhodno obremenjene s strani banke A., d.d., ter da so odprte terjatve zavezanca do banke v višini 248.077,81 EUR in 981.770,08 EUR, zato ugotavlja, da je zavarovanje neustrezno". Navedba davčnega organa, da ima zavezanec, torej tožnik, odprte terjatve do navedene banke, ni logična glede na zaključek davčnega organa.
Glede ugovora, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist, je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana.
Za tožnico je sporna odločitev glede statusa nerezidenta od 1. 6. 2013 do vključno 15. 7. 2015, ki je v izreku izpodbijane odločbe ni. To pomeni, da v tem upravnem sporu izpodbija tisto, o čemer tožena stranka sploh ni odločila. Izrek izpodbijane odločbe vsebuje le odločitev o ugotovitvi nerezidentskega statusa od 16. 7. 2015 dalje, ki pa je za tožnico ugodna in je tožnica ne izpodbija. Odprava te odločitve bi bila tožnici v škodo.
Izrek odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Samo izrek odločbe, ne pa njena obrazložitev, namreč postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje.
Tožnik ne oporeka navedbam toženke, da je odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju in sam zatrjuje, da ima TV sprejemnik, da pa sicer ne želi gledati programa RTV Slovenija. Tožnik v konkretni zadevi ne zatrjuje nobenih pravno relevantnih razlogov, na podlagi katerih bi bil razbremenjen obveznosti plačila RTV prispevka. Obveznosti plačila RTV prispevka je namreč razbremenjen, kdor poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave.