dohodnina - odmera dohodnine - davčna olajšava - prispevki za socialno varnost - zmanjšanje osnove za odmero - delo v tujini - napačna uporaba materialnega prava
Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, uporabi v konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz nje ne izhaja, kako je davčni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru uporabil relevantno materialno pravo (pravna subsumpcija).
dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost ob pridobitvi - vrednost ob odsvojitvi - davčna osnova - stroški investicij - znižanje davčne osnove - objektivno neto obdavčenje
V obravnavanem primeru iz prodajne pogodbe (3. člen) izhaja, da je v končnem rezultatu stroške investicij in vzdrževanja v smislu povečanja vrednosti nepremičnine ekonomsko gledano nosila tožnica in ne investitorka (kasnejša kupka). Objektivno neto načelo obdavčenja, zato terja, da se od dohodka, ki ga je davčni zavezanec prejel, odštejejo za njegovo pridobitev nastali stroški, saj je le (pozitivna) razlika tista, ki dejansko pomeni povečanje premoženja (ekonomske moči) davčnega zavezanca. V okoliščinah obravnavnega primera je zato treba izhajati iz dejstva, da je tožnica naknadno prevzela nase stroške adaptacije oziroma investicij v nepremičnino in da gre torej za stroške, ki jih je plačala davčna zavezanka v smislu 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2.
davek od dohodka iz dejavnosti - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - nakup nepremičnin - prodaja nepremičnin - darilna pogodba - navidezen pravni posel - subjektivni element - pripombe na zapisnik - objektivne okoliščine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku - napačna uporaba materialnega prava - kršitev pravil postopka - procesne kršitve - pravica do izjave v postopku
Dejstvo, da je v prodajni pogodbi naveden napačen TRR ne dokazuje, da gre za navidezno pogodbo. Za pravilno kvalifikacijo predmetne Prodajne pogodbe kot navidezne bi bila potrebna dejanska ugotovitev, da prodajalka (v času sklepanja te pogodbe) ni imela namena odsvojiti predmetne nepremičnine oziroma prenesti lastninske pravice na kupca. Poleg navedenega bi bila potrebna tudi ugotovitev, da v času sklenitve predmetne Prodajne pogodbe tudi kupec ni imel namena pridobiti lastninske pravice na obravnavani nepremičnini. V konkretnem primeru pa iz dejanskega stanja izhaja, je bila predmetna Prodajna pogodba izvršena in prenos lastninske pravice na obravnavani nepremičnini iz prodajalke na kupca vpisan v zemljiško knjigo. Nadaljnje razpolaganje s predmetno nepremičnino ne predstavlja objektivne okoliščine oziroma indica, ki bi kazal na navideznost posla.
Zapisnik je procesni akt, izdan v davčnem postopku, v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami davčnega organa. Davčni zavezanec je v dokazni zamudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov po izdanem zapisniku le v primeru posebnih okoliščin in sicer, če podani razlogi kažejo na zlorabo pravice, ki bi lahko privedla do izgube davčnih prihodkov. Davčni organ pa ne presoja podrobne vsebinske (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni pa so tisti razlogi, pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank).
davčna izvršba - odmerna odločba - izvršilni naslov - poroštvo - prenos dejavnosti - pogoji
Prenos poslovne dejavnosti pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti. Pri tem je bistveno, da se mora ugotoviti, da je bil tak prenos izveden brez ustreznega tržnega nadomestila (kot velja pri prenosu premoženja na podlagi prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2) med pridobiteljem in prenositeljem. To pa tudi pomeni, da porok jamči za poplačilo tujega davčnega dolga le do ocenjene vrednosti tako prenesene poslovne dejavnosti.
V obravnannem primeru se ugotavlja prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij z dobavitelji, pa tudi z najemodajalcem, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), z isto delovno silo (pri čemer pravna podlaga zaposlitve oziroma pomanjkanje le-te za odločitev ni bistveno), pod istim imenom oziroma znakom gostilne (goodwill), tudi oprema je bila delno ista (last tožničinega prokurista), kar potrjuje sama tožnica. V tem smislu gre po presoji sodišča za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčna dolžnica te dejavnost ne opravlja več in je zoper njo celo uveden stečajni postopek.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev kapitala - darilna pogodba - dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - neodplačna odsvojitev - dohodek - dohodek iz kapitala - dobiček iz kapitala
Gre torej za zakonsko rešitev, uvedeno že z določbami ZDoh-1 in ohranjeno v določbah ZDoh-2, po kateri se ugotavljanje dobička širi na vsakršno, torej tudi neodplačno odsvojitev kapitala in torej tudi na položaje, v katerih dobiček v ožjem pomenu besede z odsvojitvijo kapitala že pojmovno ne more biti realiziran.
Sodišče sklepno pritrjuje toženki tudi glede neutemeljenosti tožnikovega sklicevanja na (ne)obdavčitev iz predmetnega pravnega posla po ZDDD.
trošarine - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - gradbeništvo - delovni stroj
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Davčni organ je torej, glede na značilnosti delovnih strojev, pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Prav statičnost bagrov je tisti (in edini oziroma ključni) razlog, iz katerega je organ zahtevkom za vračilo trošarine v tem delu ugodil, in ne njihova uporaba. Statičnost je namreč po zgoraj citirani določbi ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
Davčni organ mora biti zmožen ugotoviti, ali so poslovni dogodki, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja nastanek stroškov (odhodkov), dejansko nastali ali ne. Davčni zavezanec je glede tovrstnih odhodkov edini, ki ima dokaze, na katerih so zabeležene bodisi njegove izjave bodisi izjave subjektov, s katerimi vstopa v poslovne odnose. Predložitev dokazov, kot so npr. potni nalogi, računi za hotel, letalske karte ipd., torej omogoča davčnemu organu, da ob upoštevanju načela materialne resnice ugotavlja posamezno dejstvo, pomembno za obdavčitev, in nadalje vzpostavlja možnost presoje vsebinske pravilnosti takšne listine, ki je predložena v postopku DIN. Po povedanem je bil davčni organ upravičen od tožnice zahtevati vso dokumentacijo, na kateri temeljijo odhodki, izkazani v izkazu poslovnega izida oziroma davčnem obračunu za leto 2016.
Davčni organ je pred izdajo zapisnika o DIN imel možnost seznanitve s podatki o tožničinih odhodkih in da pri tožničinem vztrajanju pri pregledu na sedežu podjetja ni šlo za namen prikrivanja podatkov, ampak je sporen sam način dajanja podatkov. V takih okoliščinah po presoji sodišča tožničinega vztrajanja pri opravi nadzora v njenih prostorih, kar je skladno s prvim odstavkom 137. člena ZDavP-2, po katerem se DIN primarno opravlja v poslovnih prostorih zavezanca za davek, ni mogoče opredeliti kot zlorabe postopka, ki bi bila po stališču prej citirane sodne prakse sankcionirana z nastopom prekluzije v fazi podajanja pripomb na zapisnik.
Davčni organ v zvezi z upoštevanimi prilivi dejansko ni ocenjeval davčne osnove, ampak je v tem delu izhajal iz splošne določbe 12. člena ZDDPO-2. Prilive je upošteval kot prihodke, kar bi potencialno lahko bilo pravilno, vendar pa ob tem na odhodkovnih strani ni izvedel ustreznega oziroma primerljivega ugotovitvenega postopka, v posledici česar je dejansko stanje ostalo v pomembnem delu nepopolno ugotovljeno.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek, dosežen pri specializirani agenciji Organizacije združenih narodov (OZN) - pokojninska renta - dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje - nepravilna uporaba predpisov
Tožnikov dohodek, prejet od OZN, ustreza slovenski dodatni starostni pokojnini, ki se izplačuje v obliki mesečne pokojninske rente. Zato je pri obdavčitvi tega dohodka treba upoštevati pravila o posebni davčni osnovi po tretjem odstavku 42. člena ZDoh-2, ki določa, da se v davčno osnovo od pokojninske rente, kot je odmerjena skladno s pravili o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja šteje le 50 % dohodka, kar po izrecni določbi zakona velja tudi za primerljive pokojninske rente, prejete iz tujine.
ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/1-4, 45. ZUP člen 238, 238/3. ZDavP-2 člen 5, 73, 76.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - stroški v zvezi z delom - dohodek iz delovnega razmerja - službeno potovanje - napoteni delavec - nova dejstva in novi dokazi - stroški prehrane med delom - stroški prevoza - načelo materialne resnice
Stroški tistih davčnih zavezancev, ki so prejeti od tujega delodajalca v zvezi z delom, morajo biti obravnavani enako kot vsebinsko primerljivi stroški davčnih zavezancev, prejeti od slovenskega delodajalca po splošni določbi 44. člena ZDoh-2.
Če je glede na okoliščine posameznega primera ugotovljeno, da delavec ni bil le na službenem potovanju v tujini, pač pa je po pogodbi o zaposlitvi njegovo delovno mesto dejansko v tujini (npr. v poslovni enoti njegovega delodajalca ali pri njegovih pogodbenih partnerjih v drugi državi), delavec do dnevnic ni upravičen. Navedeno pomeni, da se navedena izplačila (ne glede na svoje poimenovanje) ne morejo obravnavati kot neobdavčen del dohodka, ki se ne všteva v davčno osnovo, ampak se morajo obravnavati kot del dohodka iz naslova zaposlitve, ki ga je treba všteti v osnovo za odmero dohodnine.
Na predložitev pogodbe o zaposlitvi, ki je ključna za to, da se v obravnavani zadevi ugotovi narava oziroma vsebina tožnikovega dela v tujini, od česar je odvisna tudi davčna obravnava stroškov, prejetih v zvezi s tem delom, davčni organ na prvi stopnji tožnika ni pozval. Pritožbi priložena pogodba o zaposlitvi zato po presoji sodišča ne predstavlja nedovoljenega dokaza, ki ga pritožbeni organ v postopku odločanja glede na določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP ne bi smel upoštevati.
Davčni organ je po prvem odstavku 5. člena ZDavP-2 dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Dokazno breme v davčnem postopku je sicer res porazdeljeno med davčnim organom in zavezancem za davek (76. člen ZDvaP-2), vendar pa bi moral davčni organ tožnika pred odločitvijo v obravnavani zadevi v skladu z načelom materialne resnice v davčnih postopkih pozvati na predložitev pogodbe o zaposlitvi in tožnika o naravi njegovega dela pri tujem delodajalcu po potrebi tudi zaslišati, saj bi se lahko le na tak način ugotovilo pravilno dejansko stanje, ki je ključno za pravilno davčno obravnavo stroškov, ki so bili tožniku izplačani v zvezi z delom pri tujem delodajalcu.
davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - načelo nevtralnosti - dobava blaga - prevoz blaga - zmotna uporaba materialnega prava
Po ustaljeni sodni praksi SEU je davčni organ tisti, ki mora pravno zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec storil goljufijo na področju DDV ali da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, navedena v utemeljitev pravice do oprostitve, povezana s takšno goljufijo.
dohodnina - odmera dohodnine - obdavčitev prejemkov iz tujine - zastaranje odmere - rok za izdajo odločbe - začetek teka zastaranja
Tožniku je bila z izpodbijano odločbo za leto 2010 odmerjena letna dohodnina. Letna dohodnina je napovedni in odmerni davek, pri čemer veljajo določene posebnosti, tj. informativni izračun dohodnine po tretjem odstavku 267. člena ZDavP-2 velja za napoved, če pa davčnemu zavezancu informativni izračun ni bil vročen do predpisanega roka, mora davčni zavezanec rezident do 31. julija tekočega leta za preteklo leto vložiti napoved za odmero dohodnine po šestem odstavku istega člena. Tožniku informativni izračun dohodnine do 15. 6. 2011 ni bil vročen, zato bi bil moral, do 31. 7. 2011 vložiti napoved za odmero dohodnine, česar ni storil. Po presoji sodišča je s tem jasno izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 125. člena v zvezi s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2: dan, ko bi bilo treba dohodnino v tožnikovem primeru napovedati, je 31. 7. 2011, to pa je hkrati dan, ko je zastaranje odmere prvič začelo teči.
pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest - zavrženje vloge - odpis davka - kriterij obrazloženosti
Če je organ mnenja, da pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest po petem odstavku 101. člena ZDavP-2 more biti predmet odpisa, ker dolgovana obveznost ne izpolnjuje pogojev za predlagani odpis, bi mora organ vlogo kot neutemeljeno iz vsebinskih razlogov zavrniti, svojo odločitev pa mora tudi ustrezno pojasniti, torej navesti razloge, zaradi katerih po navedeni zakonski določbi odpis davčne obveznosti ni mogoč.
dobiček iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - čas pridobitve kapitala - tiha družba - vpis v sodni register
Dohodnina se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 15 letih imetništva (prvi odstavek 96. člena ZDoh-2). Tožnik zatrjuje, da je kapital v družbi pridobil v letih 1998 in 2001 ter da je torej do njegove odsvojitve v letu 2017 minilo več kot 15 let, medtem ko tožena stranka trdi, da je tožnik kapital v družbi pridobil v letu 2006, ko se je vpisal v sodni register kot družbenik družbe ter da mu je zato treba od dobička od odsvojitve kapitala obračunati dohodnino, saj je do odsvojitve prišlo v času od 10 do 15 let po pridobitvi kapitala.
Tožnik je kapital, torej delež v tihi družbi, pridobil dne 30. 11. 2006 z vpisom v sodni register. Šele takrat je namreč pridobil vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova tega lastniškega deleža in jih prej kot tihi družbenik ni imel.
dohodnina - odpis dolga - odlog plačila davčnega dolga
Ugotavljanje dejanskega stanja je podvrženo načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2, kar pomeni, da je tudi na strani davčnega organa, da si aktivno prizadeva za njegovo popolno in pravilno ugotovitev.
davek od dohodka pravnih oseb - davčna olajšava - vlaganje v raziskave in razvoj - neopredmeteno osnovno sredstvo
Na podlagi dokazne ocene listin po dokaznem sklepu, dokumentov na USB ključku, Projekta z dne 17. 10. 2013, primopredajnega zapisnika ter računov v povezavi s tožbenimi navedbami tudi sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala povezave med predmetom Pogodbe z dne 9. 12. 2012, Projektom z dne 17. 10. 2013 ter računi za RR storitve.
ZDoh-2 člen 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-5, 6/1-6. ZPPreb-1 člen 2, 2/3, 18, 21, 21/3. ZUP člen 214.
dohodnina - rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - nerezident - stalno prebivališče - odjava stalnega prebivališča - središče osebnih in ekonomskih interesov - običajno prebivališče - obrazložitev odločbe
Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno.
Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji obstoja zakonsko določenih pogojev rezidentsva po 5. točki 6. člena ZDoh-2 potrebno pretehtati in povsem konkretno presoditi težo, ki se priznava posameznemu dejstvu glede na konkreten primer oz. v odvisnosti od konkretnih okoliščin.
ZDoh-2 člen 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - dohodki iz zaposlitve - zaposlitev pri tujem delodajalcu - davčna osnova - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo in z dela
Po presoji Vrhovnega sodišče je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 takšen davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma "običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je, kot je presodilo Vrhovno sodišče, v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
ZUS-1 člen 39, 39/3, 41. ZPP člen 185, 185/1, 185/3. ZDavP-2 člen 92, 93, 93/1, 97.
dohodnina - vrednost poslovnega deleža - razveljavitev pogodbe - sprememba tožbe - tožba zaradi molka organa - izpodbojna tožba
Tožnica je tožbo vložila zaradi molka organa, tekom upravne spora pa je sporočila, da je toženka odločbo izdala in tožnica je tožbo razširila na navedeno odločbo toženke, tožbo pa je spremenila tako, da je namesto izdaje navedene odločbe zahtevala, naj se navedena odločba odpravi. Sodišče je glede na tretji odstavek 39. člena ZUS-1 tako postopek nadaljevalo in je spremembo tožbe dopustilo.
Davčni organ je ugotovil sklenitev Sporazuma o razveljavitvi notarskega zapisa Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi, iz katerega je razvidno, da je namen pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali pri njegovem sklepanju, v celoti sporazumno razveljaviti sklenjen notarski zapis Pogodbe o odplačnem (prvem) prenosu poslovnega deleža v družbi. Sodišče se strinja z razlogi upravnih organov, da sporazum na veljavnost (prve) prodajne pogodbe ne učinkuje ex tunc, na način, da bi povratno razveljavljal učinke, ki so nastali na temelju te prodajne pogodbe, torej tako, kot da ti učinki sploh ne bi nastali. Učinke, kot jih želi doseči tožnica, povzroči le razglasitev pogodbe za nično, saj le ničnost učinkuje ab initio, torej ex tunc. To, kar stranki razumeta kot "razveljavitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža", ima vse značilnosti novega pravnega posla, nove prodajne pogodbe, ki pa je povzročil sebi lastne in nove pravne učinke, ki veljajo ex nunc, torej od trenutka sklenitve sporazuma, nikakor pa ni povzročil, da prodajne pogodbe sploh ne bi bilo.
podaritev kapitala - zakonec - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - rok za vložitev vloge - prepozna vloga - zavrženje vloge - prekluzivni rok
Iz ureditve v materialni zakonodaji izhaja, da ob podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride zgolj pod pogojem, da zavezanec opcijo odloga ugotavljanja davčne obveznosti izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organu po pravilih davčnega postopka, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Četudi je rok za priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti določen v zakonu, ki ureja davčni postopek (331. člen ZDavP-2), pa glede na tretji odstavek 100. člena ZDoh-2 predstavlja materialnopravni rok, ki časovno omejuje zavezančevo zakonsko pravico do izbire opcije odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Glede na navedeno je zakonski rok iz 331. člena ZDavP-2 materialonopraven prekluzivni rok.
davčna izvršba - osebni stečaj - prednostne terjatve - sklep o izvršbi
Tudi okoliščina, da je bil tožnik v osebnem stečaju, kjer je bilo odločeno o odpustu obveznosti, na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, saj na terjatve, ki se izterjujejo v predmetni zadevi, odpust ne učinkuje.