OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00018516
URS člen 23. ZPP člen 286b, 286b/1, 337, 337/1, 495, 495/1. OZ člen 1012, 1019. SPZ člen 68, 115. ZPSPP člen 19.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - najemodajalec kot nelastnik - najemnik - plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - aktivna legitimacija upravnika za izterjavo obratovalnih stroškov - pasivna legitimacija najemnika - poroštvo - učinek erga omnes - inter partes učinek - upravljanje poslovne stavbe - kršitev pravice do sodnega varstva - poroštvena pogodba
ZPSPP v 19. členu ureja pravno razmerje med lastnikom poslovnega prostora in najemnikom le-tega ter ne določa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb - v konkretnem primeru do upravnika (tožeče stranke). Ker ne gre za zakonsko predpisano obveznost najemnika v razmerju do upravnika, upravnik nima aktivne legitimacije v razmerju do najemnika, zato navedenega določila ni mogoče uporabiti za utemeljitev aktivne legitimacije upravnika zahtevati plačilo stroškov obratovanja in upravljanja od najemnika.
spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - višina zahtevka - dokazni predlogi - sporna podlaga in višina zahtevka - dokazna sredstva v postopku v sporih majhne vrednosti - dokaz z zaslišanjem prič
Sodišče prve stopnje je glede na vsebinsko presojo navedb iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke spoštovalo določbi tretjega odstavka 452. in 453. člena ZPP in mu zato kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Tožeča stranka ni ostala preslišana. Sodišče prve stopnje je zadostilo svoji obveznosti, da se z navedbami stranke seznani in se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.
Kadar sodišče (npr. z nepravilno razlago zakona) zavzame stališče, da je določeno pravno pomembno dejstvo mogoče dokazovati samo z določenim dokazilom ali določeno vrsto dokazil, je sicer mogoče govoriti o kršitvi jamstev v dokaznem postopku, ki predstavlja eno od vrst onemogočanja izjavljanja v postopku, vendar v obravnavanem primeru do tega ni prišlo.
Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni bilo dolžno slediti dokaznemu predlogu z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke, ker je pravilno ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov na odločitev v zadevi ne bo mogla vplivati. Takšni dokazi namreč kljub uspehu ne bi pomenili uspeha v sporu.
spor majhne vrednosti - dokazna ocena - nedovoljen pritožbeni razlog - zastopanje pred okrožnim sodiščem - pooblaščenec pred okrožnim sodiščem - opravljen pravniški državni izpit - učinek dejanj, ki jih opravi pooblaščenec - oprava naroka za glavno obravnavo v nenavzočnosti stranke in pooblaščenca
Kljub opozorilu je na narok za glavno obravnavo 6. 4. 2018 pristopil R. B. ki je imel sicer pooblastilo tožene stranke, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nima pravne izobrazbe in tudi ne opravljenega pravniškega državnega izpita. Glede na navedeno R. B. ni izpolnjeval pogojev, ki jih zakon zahteva za pooblaščenca pred okrožnim sodiščem in mu sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo, da opravlja pravdna dejanja za toženo stranko. Tudi sicer bi se v nasprotnem primeru štelo, da ta pravdna dejanja niso bila opravljena.
nagrada in stroški izvedenca - izvedensko mnenje - predujem za izvedbo dokaza z izvedencem - nepravdni postopek - pravdni postopek
Stroški, ki so nastali zaradi odločitve v nepravdni zadevi, niso stroški tega postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP) in bi moralo sodišče prve stopnje izvedenki odmeriti stroške ločeno za vsak postopek. Zato je višje sodišče odločilo, da se iz predujma, založenega v tej zadevi, glede na to, da gre za dve zadevi, izplača le polovica izvedenki odmerjene nagrade. Preostalih 579,60 EUR nagrade izvedenki pa bo moralo sodišče izplačati iz predujma, založenega v nepravdni zadevi.
prisilna hospitalizacija - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - poslabšanje paranoidne oblike shizofrenije
Brez nadzora bi nasprotna udeleženka v sedanjem stanju zdravljenje prekinila in ne bi jemala zdravil, kot je bilo že ob prejšnjem zdravljenju takoj po premestitvi na odprti oddelek, pri tem pa bi ponovno prišlo do navedenih oblik ogrožanja zdravja in življenja, kot izhajajo iz zdravstvene dokumentacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019204
OZ člen 190, 191. ZPP člen 337, 337/1, 453.
gospodarski spor majhne vrednosti - prodaja nepremičnine - plačilo davka - neupravičena pridobitev - plačilo tujega dolga - plačilo dobavljene vode - pravila vračanja - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - privolitev v prikrajšanje - nedovoljene pritožbene novote
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da so bila sporna plačila s strani tožeče stranke opravljena brez pravnega temelja. Odločba FURS in račun V. sta sicer bila podlaga za opravljena plačila tožeče stranke, a le v razmerju do prejemnika (FURS in V.). Glede na zgoraj navedeni pogodbeni dogovor o prevzemu izpolnitve plačila davka in drugih javnih dajatev ter nespornega dejstva, da je storitve V. koristila tožena stranka, pa v razmerju med pravdnima strankama pravnega temelja za plačilo davka in storitev V. s strani tožeče stranke (v korist tožene stranke) ni bilo.
Pojem védenja iz 191. člena OZ ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo. Zato za prenehanje pravice zahtevati vrnitev plačanega ni vselej dovolj, če plačnik ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli (prim. sodba VS RS III Ips 18/2007 z dne 18.2.2009). Slednje v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, ker je tožeča stranka trdila, da bi ji, če ne bi opravila spornih plačil, lahko nastale negativne posledice in sicer nepotrebni dodatni stroški. Tožeča stranka je torej plačila izvedla, ker je šlo v razmerju do prejemnikov plačila za njen dolg, saj sta se odločba in račun glasila nanjo, z vlaganjem pravnih sredstev pa bi ji nastali nepotrebni dodatni stroški. Glede na to tožeča stranka v razmerju do tožene stranke v prikrajšanje ni prosto privolila.
stroški ugovora - umik predloga za izvršbo - ugovor zoper sklep o izvršbi - neutemeljeno povzročeni stroški - poplačilo upnika v izvršbi - izvršitev sklepa o izvršbi pred pravnomočnostjo - sodna praksa - drugačno dejansko stanje zadeve
Ob dejstvu, da je potrebo po izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova povzročil dolžnik s svojim neplačilom izterjevane terjatve, in upoštevaje dejstvo, da je z ugovorom uspel zgolj zaradi sklicevanja na prisilno poplačilo terjatve, se okoliščina, da upnik v tem postopku (nikoli) ni umaknil predloga za izvršbo v celoti, pri presoji dolžnikove (ne)upravičenosti do povrnitve stroškov ugovora izkaže za okoliščino postranskega pomena.
preživnina otrok - tožba za zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - akontacija dohodnine - spremenjene potrebe preživninskega upravičenca - spremenjene zmožnosti zavezanca
Po mnenju pritožbenega sodišča okoliščina, da mati tožnic ne uveljavlja dohodninske olajšave, kar pogojuje njen nižji neto dohodek, ne predstavlja bistvene oziroma pravno relevantne spremembe njene preživninske zmožnosti. V nasprotnem primeru bi bila pravnomočno določena preživnina vsako leto lahko izpostavljena tožbi za njeno spremembo, v odvisnosti od tega, kateri od preživninskih zavezancev je oziroma bo uveljavljal dohodninsko olajšavo. To bi povsem izvotlilo pomen pravnomočne odločitve, saj bi bilo treba vseskozi znova določati preživnino. Poleg tega je v Zakonu o dohodnini (Zdoh-2) določeno, da se v primeru, ko se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave (enajsti odstavek 114. člena ZDoh-2). Zgolj iz navedenega razloga se torej razmere na strani matere tožnic niso spremenile na način, ki bi sam po sebi utemeljeval večjo preživninsko obremenitev toženca. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo določbo 132. člena ZZZDR, ko je štelo navedeno okoliščino za bistveno. Preživninske zmožnosti staršev se torej niso spremenile.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00018973
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. ZS člen 103, 103/3.
krajevna pristojnost - ugovor krajevne pristojnosti - odškodninska odgovornost - pravne napake - know how - obligacijsko pravo - kršitev pogodbe o poslovnem sodelovanju - spor o pravici iz intelektualne lastnine - izključna krajevna pristojnost - predhodno vprašanje
Tožeča stranka tožbeni zahtevek opira na trditve o pravnih napakah in odškodninski odgovornosti za poslovno škodo, torej na institute obligacijskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik. Le v primeru, če bi tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek oprla na tista določila Zakona o industrijski lastnini ali Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ki sicer v primeru kršitve materialno pravnih določil teh zakonov napotujejo na OZ, bi držalo pritožbeno stališče, da je za odločitev o tem sporu izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.
Okoliščina, da gre pri predhodnem vprašanju za spor o pravici intelektualne lastnine, ne pomeni, da (tudi) predmetni spor predstavlja spor o pravicah intelektualne lastnine. Tožbeni zahtevek in navedbe v zvezi s tožbenim zahtevkom iz konkretne pravde so po zakonu podlaga za določitev stvarne in krajevne pristojnosti posameznega sodišča, ne pa navedbe, povezane z odločitvijo o o predhodnem vprašanju.
plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo razlike plače
Nalog, ki jih je kot vodja izmene opravljal tožnik, ni mogoče uvrstiti med naloge vodje patrulje, ki sicer spadajo v opis delovnega mesta starejšega policista. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožnik v spornem obdobju dejansko izvrševal večino nalog delovnega mesta policist - vodja izmene in na tej podlagi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00021468
ZPP člen 254.. ZDR-1 člen 13, 15.
ničnost pogodbe o zaposlitvi - duševna bolezen - bolniški stalež - razsodnost - procesna predpostavka - izvedensko mnenje
Kot bistveno je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje, ali je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sposoben za razsojanje, glede na to, da je sposobnost za razsojanje, enako kot poslovna sposobnost, predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe. Pogodba, ki jo je sklenila oseba brez dejanske sposobnosti razsojanja, je namreč nična. Pravilno je presodilo, da tožnik neutemeljeno uveljavlja ničnost pogodbe o zaposlitvi in da je bila nova pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, ker ob podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi tožnikova sposobnost razsojanja ni bila okrnjena, ker je nedvomno razumel pomen svojega ravnanja in bil sposoben izraziti svojo voljo, potrebno za veljavno sklenitev pogodbe. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki ga je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot popolno, strokovno, nepristransko, jasno in konsistentno.
OZ člen 171, 179. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3, 3/5. ZOZP člen 20a.
odmera višine premoženjske in nepremoženjske škode - odškodnina za telesne bolečine - postkomocijski sindrom - duševne bolečine zaradi strahu - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - deljena odgovornost - odklanjanje zdravljenja - stroški prevoza - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti
Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da z ustreznim zdravljenjem zmanjšuje obseg škode.
Primerno povračilo za prevoze k zdravnikom predstavlja znesek, ki je v petem odstavku 3. člena Uredbe določen kot znesek neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od doma do podjetja (v primeru, ko ni na razpolago primernega javnega prevoza), ki znaša 0,18 EUR/km. Ta znesek po eni strani preprečuje prikrajšanje tožnice, ki ni le v porabi goriva, temveč tudi v obrabi vozila, po drugi strani pa preprečuje njeno neupravičeno obogatitev, saj upošteva, da je bila uporaba vozila zaradi prevozov na zdravniške preglede občasna, kratkotrajna in začasna, s čimer je tudi obraba vozila manj intenzivna kot pri njegovi redni oziroma dolgotrajni uporabi v službene namene.
ZZZDR člen 4, 4/2, 6, 113. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12, 13, 14. ZNP člen 37.
razmerja med starši in otroki - roditeljska pravica - izvrševanje roditeljske pravice - sporazumno odločanje staršev o izvrševanju roditeljske pravice - mladoleten otrok - otrokova korist - mnenje otroka - otrokova želja - osnovna šola - izbira osnovne šole - kraj bivanja - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - konfliktnost med starši - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - prešolanje učenca na drugo šolo - prešolanje učenca osnovne šole
Odločitev za prešolanje je v korist otrokovega razvoja, spodbujanja njegove samostojnosti in večje možnosti za počitek in prosti čas, kljub njegovemu odklanjanju prešolanja. Tega je psihologinja CSD ocenila za pristnega, hkrati pa navedla, da ni mogoče izključiti manipulativnega vedenja očeta in odtujevanja. Slednja ugotovitev pa relativizira pomen otrokovega nasprotovanja prešolanju.
Upoštevajoč okoliščine, v katerih je bilo otrokovo mnenje podano in okoliščine, ki se nanašajo na njegov razvoj, vzpodbujanje njegove samostojnosti, večje možnosti za počitek in prosti čas, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je prešolanje otroka v šolo v kraj njegovega prebivališča, v njegovo korist.
ZPP člen 153, 153/1, 242, 242/3, 249, 249/1, 249/2. ZNP člen 46. ZZZDR člen 196, 212.
stroški nepravdnega postopka - stroški priče - izvršljivost sklepa - založitev stroškov za izvedbo dokaza - nagrada in stroški izvedenca - plačilo predujma za izvedenca - postopek za odvzem poslovne sposobnosti - udeleženec postopka - skrbnik za poseben primer - stroški skrbnika - plačilo stroškov iz proračuna
Položaj skrbnice osebe, kateri naj se odvzame poslovna sposobnost, je primerljiv s položajem izvedenca, ki opravi določeno delo po naročilu sodišča. Zato pride v poštev tudi smiselna uporaba tretjega odstavka 242. člena v zvezi z drugim odstavkom 249. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00020040
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 272, 272/2, 273.. ZDR-1 člen 208, 208/1, 208/3, 208/4, 209.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - neznatna škoda - mandat - začasno delo v tujini
Tožnica je delo opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom mandata prenehala. V kolikor ne pride do ponovnega imenovanja na delovno mesto vodje in sklenitve nove pogodbe, ima toženka vso pravico, da je tožnico o izteku mandata obvestila in ji na podlagi četrtega odstavka 208. člena ZDR-1 zagotovila vrnitev v Slovenijo ter temu ustrezno v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto področni podsekretar.
povrnitev premoženjske škode - razžalitev dobrega imena in časti - odškodnina - pravica do svobode izražanja - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - kolizija ustavnih pravic - vrednostna sodba
Toženčeva vrednostna sodba je temeljila na časopisnem članku, iz katerega je izhajalo, da gre za zapis tožnikovih izjav, ter na izreku suspenza in uvedbi disciplinskega postopka. Okoliščine, ki so nastopile po sporni objavi za presojo toženčeve vere v resničnost tistega, kar je navedel v objavi na spletu, niso relevantne. Toženec objave na spletu ni podal z namenom zaničevanja ampak kot odgovor na tožnikove izjave v medijih. Njegova izjava v teh okoliščinah pomeni dopustno izvrševanje svobode izpražanja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - duševna bolezen - krivda - zmožnost razsojanja
Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je vsaka oblika krivde, ki pa ni podana, kadar je pri delavcu ugotovljena huda telesna in duševna bolezen.
Pravila v postopku v gospodarskih sporih veljajo v sporih, v katerih je vsaka od strank gospodarska družba, pri čemer citirana določba ne izključuje odškodninskih sporov, sodišče druge stopnje zaključuje, da gre v danem primeru za gospodarski spor, za odločanje v katerem je stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Murski Soboti.
Toženec je tožniku v spornem obdobju plačal le dejansko opravljene ure, to je plačo (po urni postavki, ki je bila ustno dogovorjena) ter stroške prehrane na delu, ne pa tudi regresov za letni dopust, razen polovice regresa za letni dopust za leto 2014. Delodajalec bi moral poskrbeti, da je delavec ustrezno in pregledno seznanjen s plačilom regresa ločeno od ostalih izplačil (plače in podobno) in da regres za letni dopust ne more biti "skrit" v postavki za plačo. Tožnik ni prejemal plačilnih list, plačo pa je prejemal glede na dejansko opravljene ure, na podlagi evidence, ki jo je - enako kot njegovi sodelavci - vodil sam in jo konec meseca predložil tožencu, s katerim sta evidence uskladila. Plača je - glede na ustni dogovor med tožnikom in tožencem - znašala 8,00 EUR na uro, dogovorjeno pa je bilo tudi povračilo stroškov prehrane na delu in sicer 6,00 EUR na dan za malico. Toženec tudi evidence ur za tožnika, ki bi jo moral kot delodajalec voditi v skladu z ZEPDSV, ni predložil. Zato je pravilen zaključek, da so bile plačilne liste za tožnika prirejene, v posledici česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo in ni verjelo izpovedi toženca, da je bil regres za letni dopust tožniku za sporna leta dejansko tudi izplačan, kot to prikazujejo plačilne liste, saj toženec dejanskih izplačil regresa ni dokazal. Zgolj dejstvo, da so bila v posameznih mesecih izplačila oziroma nakazila na tožnikov račun večja, kar toženec kot bistveno izpostavlja tudi v pritožbi, pa ne more biti odločilnega pomena, če ni podatkov o dejansko opravljenih delovnih urah v spornem obdobju (ko so delavci mesečno opravili 180, 190 ali celo po 220 ur, kot je izpovedal tožnik), ki bi omogočali izračun izplačane plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (npr. prehrane).
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 93, 94, 94/2, 200, 200/1, 200/2.. OZ člen 62, 62/3.. ZPP člen 181, 181/1.. ZDavP-2 člen 352.
obstoj delovnega razmerja - plačilo razlike plače - študentsko delo - sodno varstvo - elementi delovnega razmerja - prikrito delovno razmerje - stroški prevoza na delo in z dela - davki in prispevki - izrek sodbe
Opravljanje kratkotrajnega oziroma priložnostnega dela za druge naročnike ne izključuje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tudi redno zaposleni delavci lahko občasno opravljajo delo, ki jim omogoča dodaten zaslužek.
Ker je tožena stranka v okviru organiziranega delovnega procesa dajala tožniku navodila glede osebnega opravljanja dela in ga nadzorovala, je šlo v tožnikovem primeru dejansko za prikrito delovno razmerje. Za prikrito delovno razmerje gre namreč v primeru, če se razmerje med delavcem in delodajalcem navzven prikazuje drugače, kot je v resnici, z namenom izničenja ali zmanjšanja zaščite, ki se zagotavlja delavcem oziroma zaradi izogibanja plačila davkov in prispevkov. ZDR v drugem odstavku 11. člena oziroma ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena v takšnem primeru ne glede na formalno obliko razmerja celo vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.
Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje točno določen neto znesek oziroma kapico kot najvišjo neto osnovo, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Zaradi tega je nepravilno, da sodba sodišča prve stopnje nalaga toženi stranki obračun in plačilo davkov in prispevkov od posameznih mesečnih neto dohodkov.