Ugotovitve sodišč ustrezajo opredelitvi dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku po prvem odstavku 163. člena ZUTD in ureditvi obveznosti delavca in uporabnika v smislu 62. in 63. člena ZDR‑1. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je tretja toženka v razmerju do tožnika nastopala kot (dejanski) uporabnik in da s strani prve oziroma druge toženke ni šlo za zagotavljanje storitev tretji toženki kot naročniku.
Tudi v primeru, da pravni subjekt dejavnost zagotavljanja dela delavcev opravlja izven zakonskih okvirov (in je posledično nezakonito tudi ravnanje subjekta, ki napotene delavce sprejme), je treba te delavce z vidika pravice do plačila za delo obravnavati enako kot delavce delodajalca, ki to dejavnost opravlja zakonito, vključno z možnostjo vzpostavitve subsidiarne odgovornosti dejanskega uporabnika za morebitna prikrajšanja. Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela po ZUTD, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab, ne pa obratno (da bi delavec zaradi neizpolnjevanja formalnih zahtev v zvezi z opravljanjem agencijskega dela ostal brez zaščite oziroma brez plačila prikrajšanj).
Bistvo plačila po dejanskem delu je v tem, da je delavec upravičen do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu, kot je delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta. Ta vrednost se v primeru plačila za dejansko delo, ki je po svoji naravi plačilo za že opravljeno višje vrednoteno delo, ne spreminja še z napredovanji. Upoštevanje plačnih razredov napredovanja, doseženih na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kot napredovanja na višje vrednotenem delovnem mestu, zato sega izven možnega plačila za dejansko opravljeno delo.
Pojem plačila za dejansko delo izhaja iz sodne prakse v primerih, ko delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, po navodilih delodajalca dejansko opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta, ki je vrednoteno višje, kot je vrednoteno delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta.