Drži sicer, kot je pojasnilo drugostopenjsko sodišče, da ni odločalo o pritožbi v postopku izdaje začasne odredbe, temveč o glavni stvari, in da je odločanje o (tretjem) predlogu za začasni odredbi, za katerega je sicer ugotovilo, da ga prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo, po izdaji sklepa drugostopenjskega sodišča o glavni stvari, brezpredmetno. To pa ne spreminja dejstva, da je odločanje o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe pred prvostopenjskim sodiščem del istega postopka, kot je postopek o glavni stvari, in da so vse trditve strank o dejstvih, tudi če so podane v predlogu za začasno odredbo, del enotnega procesnega gradiva, ki tvori podlago za odločanje. Prvostopenjsko sodišče zato v svoji dokazni oceni v okviru odločanja o glavni stvari ne bi smelo prezreti predlagateljevih trditev iz tretjega predloga za začasno odredbo.

Ker se drugostopenjsko sodišče v pritožbenem postopku ni opredelilo o pomanjkljivosti obrazložitve prvostopenjskega sodišča oziroma teh pomanjkljivosti ni odpravilo samo, je zagrešilo enako kršitev kot sodišče prve stopnje. Ker predlagatelj ni dobil odgovora na svoje konkretizirane trditve, pri čemer te niso bile očitno neutemeljene, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izraz »uveljavljajo pod enakimi pogoji« ne dopušča omejevalnega tolmačenja, temveč pomeni ohranitev vseh pravic, ki jih je imel upnik do prvotnega dolžnika – ne le v postopkovnem, temveč tudi v materialnopravnem smislu. Takšno razumevanje zakonskega besedila vodi k zaključku, da mora imeti upnik možnost uveljavljati svojo terjatev zoper novega dolžnika tako, kot bi jo imel zoper prvotnega: obseg njegove terjatve se ne sme omejiti, njegov pravni položaj ne poslabšati.