Iz obrazložitev ne izhajajo konkretni razlogi, zaradi katerih davčna organa menita, da predlagan instrument zavarovanja v obravnavanem primeru ni ustrezen. Prvostopenjski organ v obrazložitvi glede predmetnih nepremičnin v lasti tožnika za katere tožnik predlaga vknjižbo zastavne pravice navaja: "da so nekatere nepremičnine zavezanca predhodno obremenjene s strani banke A., d.d., ter da so odprte terjatve zavezanca do banke v višini 248.077,81 EUR in 981.770,08 EUR, zato ugotavlja, da je zavarovanje neustrezno". Navedba davčnega organa, da ima zavezanec, torej tožnik, odprte terjatve do navedene banke, ni logična glede na zaključek davčnega organa.
V obravnavanem primeru tožnik izpraševalcu na ustnem delu PDI očita ravnanje v nasprotju z določbo 37. člena ZIntPK, ker gre za sodnika, predsednika višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu. Po presoji sodišča razlogi, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomenijo okoliščin, ki bi bile v nasprotju s standardi nepristranskosti in bi vzbujale dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost člana izpitne komisije. Zatrjevane odklonitvene razloge je namreč treba ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o nepristranskosti (objektivno merilo), teh okoliščin pa tožnik zgolj z zatrjevanjem, da jih je zaznal zaradi nekorektne obravnave na izpitu in posledično negativne ocene na izpitu, ni izkazal.
Zapisnik o opravljenem ustnem delu izpita PDI ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak o dejanju strokovnega organa, pri delu komisije pa ne gre za procesno dejanje, ampak za strokovno delo, ocenitev strokovnega znanja kandidata.
O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega organa. Ker tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo zavrglo.