Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog sam po sebi ne spreminja pravnega položaja tožnice, niti z njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev. Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava. Torej odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt in ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.
Dovoljenost gradnje je potrebno presojati po materialnih predpisih, veljavnih v času gradnje (posega), kot tudi po predpisih, veljavnih v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa (če bi bili ti milejši). Če je gradnja skladna s predpisi, veljavnimi v času gradnje, kasnejše spremembe predpisov ne smejo vplivati na dopustnost gradnje.
Pridobitev drugega mnenja in prosta izbira zdravnika in izvajalca zdravstvene storitve nista dolžnost pacienat, temveč sta pravici, ki jih ZPacP uzakonja zaradi varovanja in uresničevanja pravic pacientov.
Tožena stranka je oblikovala vnaprejšnjo dokazno oceno, ko je vnaprej predvidela, kakšen bi bil rezultat izvedbe dokaza z zaslišanjem priče. O (ne)relevantnosti izpovedbe priče, če se ta zadeve zaradi časovne distance ne bi spomnila, bi organ lahko odločal šele po tem, ko bi dokaz dejansko izvedel. Ker svoje dokazne ocene organ ni utemeljil na ustrezen način, prav tako pa ni navedel kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršil pravico stranke do izjave oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov. Trajanje postopka in (opravičen) izostanek priče nista dopustna razloga za opustitev izvede dokaza in prav tako pomenita kršitev pravice do izvajanja dokazov oziroma do izjave stranke.