Tretji odstavek 173. člena KZ-1 kaznuje v svojem bistvu ravnanje storilca, ki svojo vlogo, ki mu prinaša določeno avtoriteto in mu omogoča, da se žrtvi intimno približa, izkoristi (zlorabi) za izvrševanje spolnih dejanj. Za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja osebe, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča opis odnosa med starejšim in mlajšim članom (razširjene) družine.

Po merilih za presojo nepristranskosti, kot so se vzpostavila v judikaturi ESČP, zgolj določeno osebno vedenje o priči samo po sebi še ne vzbuja (objektivno upravičenega) dvoma v nepristranskost, temveč je za presojo relevantno, kakšna sta narava in obseg poznavanja konkretne zadeve.

Okoliščina, da je sodna izvedenka pred podajo izvedenskega mnenja v predmetni kazenski zadevi izdelala tudi izvedensko mnenje v nepravdni zadevi glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom, ni razlog, ki bi sam po sebi narekoval postavitev drugega sodnega izvedenca.

Drugi odstavek 14. člena ZBPP odkazuje le na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, in sicer le za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. ZBPP tako ne odkazuje na uporabo drugih določb ZSVarPre, ki se ne nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ter ki niso relevantne za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. Med slednje pa po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, v skladu s katerimi do denarne socialne pomoči niso upravičene osebe, ki so se v takšnem (slabem) materialnem položaju znašle zaradi razlogov, ki so jih zakrivile same (t. i. krivdni razlogi).