Ne drži pritožbena trditev, da se določilo čl. 133 ZIZ v dani situaciji, ko je delovno razmerje dolžniku prenehalo že pred izdajo sklepa o izvršbi z dne 13.02.2004 ne more uporabiti, ko pa iz dikcije II. in III. odst. 133. čl. v zv. s čl. 124 ZIZ jasno sledi, da so ta določila namenjena ravno situaciji, ko dolžnik ni več v delovnem razmerju pri delodajalcu, na katerega glasi sklep, kateremu je bilo s sklepom o izvršbi naloženo plačilo z izvršbo dovoljenega denarnega zneska upniku (čl. 129 ZIZ).
prodajna pogodba - jamčevanje za pravne napake - vrnitev kupnine - izguba pravice
Četudi bi bil toženec seznanjen s policijskim postopkom v zvezi s tožnikovo ovadbo zoper toženca zaradi kaznivega dejanja goljufije, to dejstvo ne more nadomestiti tožnikove aktivnosti, ki jo mora izkazati za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka iz pravnih napak. Gre za obveznost iz dol. 509. čl. ZOR, torej za obvestitev in določno zahtevo. Takšna aktivnost, razen šele v letu 2005 (po preteku enoletnega roka), vložena tožba, ni izkazana, zato tožnik kljub dejstvu, da je bil toženec s strani organov odkrivanja kaznivih dejanj lahko seznanjen tudi z dejstvom, da je motorno kolo obremenjeno s pravno napako, pri uveljavljanju zahtevka na vrnitev kupnine ne more biti uspešen.
nujni delež - razpoložljivi del - prikrajšanje nujnega deleža - darilo - vračanje darila - odsvojitev darila med zapuščinskim postopkom - denarni zahtevek - pravda
Nujni dedič ima pravico zahtevati vrnitev darila (34. člen ZD), to je vrnitev darila v naravi (idealna kolacija se spremeni v realno). Ker zaradi prodaje stanovanja med postopkom vrnitev predmeta darila v zapuščino ni več možna, prvostopno sodišče pravilno ni ugodilo zahtevku nujnih dedičev za vrnitev darila.
učinek sklepa o dedovanju - stranke zapuščinskega postopka
Sklep o dedovanju veže le udeležence zapuščinskega postopka, ne pa tudi drugih oseb. Zapustničin vnuk, za katerega pritožba zatrjuje, da mu je zapustnica podarila stanovanje v letu 2000, v obravnavanem primeru ni udeleženec zapuščinskega postopka, saj je po zapustnici kot zakonita dedinja dedovala njegova mati.
primarni in podrejeni zahtevek – nasprotje med izrekom in obrazložitvijo – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V izpodbijani sodbi je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, torej je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz izreka namreč izhaja, da je sodišče odločalo zgolj o podrejenem tožbenem zahtevku, iz obrazložitve pa je razvidno, da je presojalo tudi utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka in ugotovilo, da le-ta ni utemeljen. Iz tega po oceni pritožbenega sodišča nedvomno izhaja, da bi moralo sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrniti, pri čemer tudi ne drži stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za vsebinsko enaka zahtevka, saj izhajata iz popolnoma različne pravne podlage. Poleg tega je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju tudi z določbo 3. odstavka 182. člena ZPP, ki dopušča uveljavljanje več tožbenih zahtevkov tako, da je eden postavljen kot primarni, drugi pa kot podrejeni, o podrejenem zahtevku pa lahko sodišče odloča zgolj takrat, ko spozna, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen.
ZPIZ člen 23, 23/1, 189, 189-1, 23, 23/1, 189, 189-1.
vštevanje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti v zavarovalno dobo - obvezno zavarovanje staršev, prejemnikov starševskega dodatka - enako obravnavanje
Tako določba 1. odstavka 23. člena kot tudi določba 1. alinee 189. člena ZPIZ-1 urejata pogoje za vštevanje obdobja, ko je eden izmed staršev, ki ni zavarovan na drugi podlagi, skrbel za otroka v prvem letu njegovega življenja. Določba 1. odstavka 23. člena ZPIZ-1 to materijo ureja za obdobje od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, določba 1. alinee 189. člena ZPIZ-1 pa za obdobje pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Zato ju je potrebno interpretirati in uporabljati v povezavi ter na enak način.
Ker je bil institut iz 1. alinee 189. člena ZPIZ-1 uveden zato, da osebe, ki so starši postali pred uveljavitvijo ZPIZ-1, ne bi bile neenako obravnavane v primerjavi z osebami, ki so starši postali po uveljavitvi ZPIZ-1, za prve iz enakih razlogov ne morejo, ob bistveno enakem dejanskem in pravnem stanju, veljati drugačni, v konkretnem primeru blažji pogoji za vštetje obdobja skrbi za otroka v prvem letu starosti v zavarovalno dobo.
ZPOMZO člen 2, 3, 3/1. OZ člen 371. ZPOMZO-1 člen 2.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - valorizacija plačanega dela odškodnine - načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča - tek zakonskih zamudnih obresti - uveljavitev OZ - uveljavitev ZPOMZO-1
V sodni praksi je bilo ustaljeno stališče o valorizaciji akontacij oziroma plačanih zneskov s strani zavarovalnic oškodovancem na račun odškodnine. Stališče izvira iz časa nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vrednostna razmerja. Te razmere so bile razlog, da so bile predpisane visoke zamudne obresti, zaradi česar je prevladalo stališče, da se zamudne obresti (ki so tedaj v veliki meri opravljale funkcijo valorizacije glavnice) prisojajo šele od izdaje sodbe, s katero je bila odškodnina določena. Enako obravnavanje obeh strank in enako varstvo pravic sta zahtevala, da se je na isti dan (torej dan izdaje sodbe) upoštevala tudi realna vrednost že plačane akontacije. Uveljavitev OZ in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A) sta narekovala spremembo take sodne prakse, in sicer tako, da se zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo priznavajo oškodovancem od zamude dalje (oziroma, če je ta nastala pred uveljavitvijo OZ, od uveljavitve OZ dalje), in sicer v tistem delu, ko predpisane zakonske zamudne obresti predstavljajo prave zamudne obresti oziroma v tistem delu, v katerem ne predstavljajo valorizacijskih obresti. Obenem je sodna praksa zavzela stališče, da se plačila na račun odškodnine (akontacije) valorizirajo z obrestmi po temeljni obrestni meri ali po dogovoru (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 26.6.2002, Pravna mnenja, I/2002). ZPOMZO-A je namreč številčno ločil prave zamudne obresti (po 13,5 odstotni obrestni meri - 2. člen ZPOMZO-A) in valorizacijske obresti po temeljni obrestni meri (TOM - 1. odstavek 3. člena ZPOMZO-A). Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003, ZPOMZO-1) pa je odpravil temeljno obrestno mero, ki je predstavljala letno mero za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju (2. člen), s čimer je odpravil valorizacijo kot del obrestne mere zamudnih obresti. Zato za čas po 28.9.2003 (uveljavitev ZPOMZO-1) po presoji pritožbenega sodišča ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij, saj v 371. členu OZ ohranja načelo monetarnega nominalizma (sicer kot dispozitivno pravno pravilo, a dogovor v konkretnem primeru ni bil zatrjevan).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK02829
ZIZ člen 38, 38/5, 38, 38/5. ZPP člen 155, 155/1, 155, 155/1. ZZK-1 člen 86, 86/1, 88, 86, 86/1, 88.
zaznamba izvršbe - vknjižba hipoteke v korist upnika - odgovor na pritožbo - stroški pritožbenega postopka - potrebni stroški
1. Zemljiškoknjižni postopek je izvedbeni postopek. V njem zemljiškoknjižno sodišče ne odloča o dopustnosti izvršbe na nove predmete izvršbe. Razlogi, ki jih navaja nasprotni udeleženec v tem postopku niso pravno relevantni, ugovor zoper nove predmete izvršbe ima le v izvršilnem postopku.
2. Odločilo je tudi, da nosi udeleženec sam svoje stroške odgovora na pritožbo. Zaznamba sklepa o izvršbi je le eno izmed izvršilnih dejanj, opravljenih v postopku izvršbe, zato je pritožbeno sodišče pri odločanju o stroških upoštevalo tudi določbe 38.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Ocenilo je, da udeleženec s svojim odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi in ne gre za stroške, potrebne za izvršbo.
zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine – zavezovalni pravni posel – trditveno in dokazno breme
Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval, da izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah, ne da bi zatrjeval, da je bil med njima sklenjen pravni posel za prenos lastninske pravice (zavezovalni pravni posel). Takšen zahtevek ima stranka le takrat, kadar je na podlagi zavezovalnega pravnega posla, pogodbe obigacijskega prava pridobila pravico zahtevati, da ji ta izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.
Pri ugotovitvi potrebnega obsega razlastitve za dosego javne koristi je potrebno pretehtati tudi možnost (le) omejitve lastninske pravice po čl. 28 ZSZ.
ZOR člen 376, 388, 376, 388. URS člen 26, 26. ZVPSBNO člen 15, 25.
odškodnina zaradi protipravnega ravnanja državnega organa - sojenje v nerazumnem roku - pretrganje zastaranja
V primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, je pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen URS in ne določbe ZOR ali OZ, saj jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo. Vendar mora tožeča stranka za obstoj odškodninske odgovornosti po 26. členu URS poleg protipravnosti izkazati tudi obstoj pravno priznane škode in vzročno zvezo med njima.
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS.
Reorganizacija sodstva ni objektivna okoliščina, ki bi bila izven sfere tožene stranke in za katero tožena stranka ne bi odgovarjala. Država mora kljub prenavljanju sodnega sistema zagotoviti, da izvrševanje sodne oblasti nemoteno poteka. Zagotavljanje sojenja v razumnem roku in s tem skladnost postopkov s 23. členom URS in 6. členom Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ni le odgovornost sodišča, pač pa vseh vej državne oblasti, tudi izvršilne in zakonodajne.
Po oceni višjega sodišča pa je tudi pravilna odločitev, da je bil skoraj petletni rok, ki ga je sodišče potrebovalo za odločitev nerazumen. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je tožnica sama prispevala k zavlačevanju postopka. Po sodni praksi ESČP se šteje stranki v breme, če opravlja procesna dejanja z namenom zavlačevanja. Res je mogoče stranki šteti v breme, če ne predlaga nadaljevanja postopka, vendar praviloma pri daljših prekinitvah postopka. V tem primeru pa ni šlo za daljšo prekinitev postopka. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka ali izključne povzročitve zastoja v postopku zato, ker ni vložila nadzorstvene pritožbe. Za sporno razmerje namreč glede tega vprašanja ni mogoče smiselno uporabiti določb Zakona o o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur.l. RS, št. 49/06, v nadaljevanju ZVPSBNO), ki je začel veljati 27.5.2006 in se je začel uporabljati 1.1.2007, torej šele po izdaji odločbe sodišča prve stopnje. Ta zakon namreč daje stranki pravico zahtevati pravično zadoščenje zaradi sojenja v nerazumnem roku le, če je predhodno vložila nadzorstveno pritožbo ali rokovni predlog.
ZSZ člen 13, 64, 13, 64. ZOR člen 46, 111, 46, 111.
ničnost in izpodbojnost - napake volje - nemogoč predmet pogodbe- družbena lastnina - pravica uporabe
Za napake volje je kot sankcija predvidena izpodbojnost, tožnica pa takšnega zahtevka nima.
Prejšnji lastnik je na podlagi določbe 7. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev lahko uporabljal zemljišče do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča občini. V letu 1984 sprejeti Zakon o stavbnih zemljiščih pa je v 13. v zvezi s 64. členom določil, da so prejšnji lastniki na zemljišču, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi prej navedenega Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, pridobili pravico uporabe.
Na obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja nima vpliva okoliščina, da oškodovanec obtožencema po lastni izpovedbi denarja v nobenem primeru ne bi izročil.
pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - ugotovitveni zahtevek - nesklepčnost tožbenega zahtevka
Glede na navedbe tožeče stranke naj bi se torej tožnica s kupoprodajno pogodbo zavezala za prenos samo dela parcele in ne cele, kar bi pomenilo, da za del parcele (v naravi pot) kupoprodajna pogodba sploh ni bila sklenjena. Ob takih dejanskih navedbah pa tožeča stranka nima zahtevka na ugotovitev, da je lastnica nepremičnine, saj je ugotovitveni zahtevek možen samo pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona.
Nepravdni postopek (enako kot pravdni) predpostavlja aktivno udeležbo strank. Načelo pravice do izjave od sodišča zahteva samo to, da stranki omogoči obravnavanje pred sodiščem, od tu dalje pa je stvar strank, ali bodo to možnost uporabile. Razlaga nasprotnega udeleženca, da ji že s tem, ko je en narok zapustila pred koncem, sodišče ni omogočilo obravnavanja, bi dejansko pomenila, da napak v postopku nikoli ni mogoče odpraviti, kar pa ne drži. Ker je nasprotni udeleženec kasneje še imel možnost sodelovanja v postopku (ki jo je tudi izkoristil s pripravljalno vlogo z dne 10.8.2005), določba 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila kršena.
svoboda urejanja obligacijskih razmerij - načelo enake vrednosti dajatev - pogodba o posredovanju - plačilo za posredovanje
Tudi za posredništvo velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, niso izključeni dogovori o udeležbi pri dobičku, npr., če se doseže posebej visoka cena, dogovori o kombiniranju dveh načinov, npr. provizija in dogovor o udeležbi pri dobičku, ali dogovori o neenotno dogovorjeni proviziji, ki raste ali pada glede na uspeh posrednika. Brez naročiteljevega zahtevka pa sodišče ne sme po lastni iniciativi znižati plačila, tudi če ugotovi, da je pretirano visoko, razen v primeru oderuške pogodbe.
V tem primeru so odločilnega pomena lahko okoliščine, da se ne ve, kako je prišel toženec do vozila, katerega je nato krivdno poškodoval. Če je prišel do vozila kot sozavarovana oseba po 31. členu Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, tedaj zavarovalnica lastniku vozila ne bi smela izplačati zavarovalnine, saj je v primeru vinjenosti zavarovanca, to rizična izključitev. Če pa je prišel do vozila kot voznik na službeni vožnji ali kot voznik izposojenega vozila, tedaj pa gre za regres proti vozniku iz 10. točke pogojev. Če ima voznik položaj zavarovanca, tedaj proti njemu ni mogoče uveljavljati subrogacijskih zahtevkov.