Navedba dveh cen s prikaznim odstotkom razlike pri oglaševanju artikla na spletni strani tožnice pri potrošniku ustvarja vtis, da gre za cenovni popust, ki ga ponuja tožnica, torej za popust glede na ceno, po kateri tožnica sicer prodaja artikle v spletni trgovini. Ta predstava pa nesporno ne ustreza resničnemu stanju, saj gre v resnici za razliko do priporočene maloprodajne cene oziroma za razliko do cene, po kateri naj bi izdelke prodajali drugi trgovci in ne tožnica. Tožnica po tej višji ceni prodaja na svojem prevzemnem mestu zgolj manjše število artiklov, česar pa potrošniku ne pojasni ob oglaševalnem izdelku, temveč v splošnih pogojih poslovanja. Pri tem pa tožnica informacije, da gre pri prečrtani ceni za priporočeno maloprodajno ceno, po kateri naj bi prodajali drugi trgovci, potrošniku na svoji spletni strani ob artiklu ne razkrije, temveč z načinom oglaševanja ustvarja vtis, da gre za njen popust.
Na delu Parcele, kjer je postavljen Pano, ki je namenjen oglaševanju, kmetijsko zemljišče ni uporabljeno v skladu z namenom kmetijske dejavnosti, ampak z namenom oglaševanja.
Ugotovitev inšpektorja, da je trava pod Panojem pokošena, da je zemljišče pokošeno oz. obdelano, da se redno kosi, namreč ne vpliva na pravilnost ugotovitve in izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ki je posledica ugotovitve, da se del kmetijskega zemljišča uporablja za potrebe oglaševanja, na kar pa (nesporno) dejstvo, da je trava (tudi) pod Panojem pokošena, ne vpliva. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka ugotavljati obstoj morebitnega onesnaževanje ali drugačnega degradiranja ter morebitnega onesnaževanje ali drugačnega zaviranja rastlin.
Neutemeljen je tožbeni ugovor z navedbo, da se kmetijska zemljišča lahko uporabljajo tudi za lov, šport, nabiranje plodov in piknike.
Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.
Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave RS). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja.
Postavitev kovinske konstrukcije za namene oglaševanja - enako je mogoče ugotoviti za namestitev oglaševalskega panoja na kmetijski objekt, tj. kozolec, na kmetijskem zemljišču - pomeni, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, in ni pravno pomembno, ali oglasni pano kogarkoli moti, ali se košnja oziroma kakšna druga kmetijska dejavnost opravlja nemoteno ter ali se zemljišču in rastlinam škoduje.
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe na obravnavani enoredni kozolec postavila oglaševalski pano. Prav tako ni sporno, da je obravnavana nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, na njem pa stoji kmetijski objekt - (enoredni) kozolec. Ob tako ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju je pravilna presoja tožene stranke, da se tako kozolec kot kmetijsko zemljišče s tem, ko je na kozolcu postavljen oglaševalski pano, ne uporabljata v skladu s svojim namenom.
Pristojni organ mora dokaznemu predlogu načeloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna pomembnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena.
Tožena stranka je s tem, ko se ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z navedenim cenikom in tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, storila kršitev navedene ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP
Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.
Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), ki pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave). Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja. V predmetni zadevi gre torej po oceni sodišča za način uresničevanja gospodarske pobude v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave in ne za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.