Toženka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala obstoja relevantnih elementov, na katere zakon veže pojem objekta. Prvostopenjski organ glede stalne povezanosti konstrukcije s tlemi svoj zaključek, da gre za objekt, izrecno opre na to, da iz statičnega izračuna izhaja, da je za postavitev nadstrešnice potreben AB temelj. V zvezi s tem sodišče navaja, da je za pravilno odločitev pomembna dejanska izvedba, ne pa izvedba, kakršna je potrebna po navedbah iz statičnega izračuna.
Sodišče ugotavlja, da tožnika v upravnem postopku nista zatrjevala niti predložila dokazila, da B. izpolnjuje pogoje za (zakonito) izvedbo predelave izrabljenih gum, niti tega dokaza nista navajala in predlagala v tožbi (in izkazala opravičljivih razlogov, zaradi katerih izvedbe dokaza nista predlagala že prej). Zato nadalje ugotavlja, da nista dokazala svoje trditve, da so izrabljene gume s tem, ko naj bi služile za zaščitne bariere, po izvedeni predelavi prenehale biti odpadek. Glede na navedeno so gume, kot je pravilno ugotovila toženka, odpadek, katerega pa je povzročitelj v skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe dolžan oddati zbiralcu.