Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zadevi temeljita na različni dejanski in pravni podlagi ter je pravilno zavrnilo ugovora tožene stranke.
ZPIZ-2 člen 2, 2/1, 27, 39a, 39a/4.. ZPIZ-2G člen 40a, 40a/3, 40a/7, 126, 126/2.. URS člen 33, 50, 50/1.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - sprememba zakona
V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico ne samo do 40 % starostne pokojnine, temveč pravico do starostne pokojnine v višini 100 %.
V 126. členu je ZPIZ-2G določil, da zavarovanec, ki prejema 20 % predčasne pokojnine, obdrži izplačilo tega dela predčasne pokojnine tudi po uveljavitvi tega zakona, razen če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovancu, ki prejema 20 % predčasne pokojnine in je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. 12. 2019, in zavarovancu, ki prejema 20 % starostne pokojnine, se izplačuje 40 % starostne pokojnine od uveljavitve tega zakona do prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni ali zavarovalni čas, vendar najdlje za tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Po poteku treh let se zavarovancu izplačuje 20 % starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka spremenjenega 39.a člena zakona. Zavod za zavarovance iz drugega odstavka 126. člena v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti odloči o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Upoštevaje navedeno določbo je torej tožena stranka po uradni dolžnosti izdala izpodbijano prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do izplačila 40 % starostne pokojnine od 1. 1. 2020 dalje.
pogodba o opravljanju računovodskih storitev - kršitev razpravnega načela - odpoved pogodbe - odpovedni rok - pobotni ugovor - načelo ekonomičnosti postopka - forenzična preiskava
Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in sicer, da naj bi tožeča stranka soglašala z odpovedjo pogodbe z dnem 30. 9. 2016. Niti tožeča stranka niti tožena stranka nista trdili, da je bila pogodba odpovedana sporazumno.
ZIZ člen 29b, 29b/2, 29b/5. ZST-1 člen 14a, 14a/3.
domneva umika pritožbe - neplačilo sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - rok za plačilo sodne takse
Ker sodišče prve stopnje o predlogu upnika za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo (še) ni odločilo, rok za plačilo predmetne sodne takse še sploh ni začel teči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00052946
ZPP člen 151, 154. ZOdv člen 20. OZ člen 12, 13.
predpravdni stroški - povračilo stroškov - odvetniški stroški - stroški zastopanja - stroški zdravstvenih storitev - samoplačniška storitev - denarna terajtev - spor majhne vrednosti - gospodarska pogodba - zavarovalna pogodba - obvezno zdravstveno zavarovanje - dopolnilno zdravstveno zavarovanje - zahtevek do zavarovalnice - akcesorna terjatev - izvensodni postopek
Podlaga za obveznost plačila odvetniških stroškov s strani zavarovalnice ni podana.
Pravilo, da sodišča ali drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, samo po sebi ne daje podlage za zavarovalničino obveznost plačila stroškov postopka, ki so nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine.
Ni pravno pomembno, kakšne poslovne prakse in pogoje za izplačilo odvetniških stroškov imajo v posameznih primerih druge zavarovalnice, ampak je odločilna vsebina razmerja med pravdnima strankama.
Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1).
Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.
Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša povprečni mesečni dohodek drugotoženca in njegove zakonske partnerice 3.410,00 EUR oziroma samo drugotoženca 1.705,00 EUR, kar je več kot je pogoj za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč.
zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - zadržanje brez privolitve - trajanje prisilnega ukrepa - plačilo stroškov iz proračuna - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
V primeru sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom je že ob prvem zadržanju določen maksimalen rok 6 mesecev (prvi odstavek 48. člena ZDZdr), prav tako je na 6 mesecev omejen tudi čas morebitnega podaljšanja takšnega zadržanja (tretji odstavek 70. člena ZDZdr). Pri podaljšanju zadržanja osebe v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda pa ni določen čas, za koliko se lahko zadržanje podaljša, zato je pravilna razlaga, da je maksimalen čas podaljšanja enak času prvega zadržanja iz prvega odstavka 77. člena ZDZdr, kar pomeni eno leto. In tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi izhajalo tudi iz predloga izvedenca psihiatra.
stroški zdravljenja v tujini - sprememba sodbe - zmotna uporaba materialnega prava
V takem primeru kot je predmetni, torej ni mogoče od zavarovanca zahtevati, da se takoj po operativnem posegu vrne v Slovenijo ter nadaljuje z obsevanjem in kemoterapijo, temveč je ključnega pomena, da se le-ta opravi takoj, torej po operativnem posegu. Zdravljenje v tujini je tako trajalo do 12. 1. 2016, ko tudi sodni izvedenec ugotavlja, da je bilo v Nemčiji zaključeno onkološko zdravljenje. Po navedenem datumu pa je zavarovanec zdravljenje nadaljeval v Sloveniji.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpolnjen dejanski stan, kot je določen v 44.a členu ZZVZZ tudi za odobritev oziroma plačilo stroškov zdravljenja v tujini in sicer tako za stroške radioterapije in pa stroške nabave zdravil (kemoterapije).
URS člen 22. ZIZ člen 57, 57/1, 58, 58/2, 270, 270/2. ZVKSES člen 15, 15/2, 19, 19/2, 20, 20/2, 20/3.
načelo kontradiktornost v postopku zavarovanja - zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba - ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi - vročanje odgovora na ugovor v izjavo dolžniku - pravočasno grajanje napak - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe
Začasna odredba predstavlja sredstvo zavarovanja, katerega namen je zavarovati še neizvršljiv zahtevek. Za njeno izdajo se primarno uporabljajo določila ZIZ, ki zaradi sumarnosti postopka ne predvidevajo nadaljnjega odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor. Sodišče prve stopnje toženki zato ni bilo dolžno dati dodatne možnosti, da se do te vloge opredeli, in je pritožbeni očitek kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS neutemeljen. V postopku odločanja o začasni odredbi je poudarjeno načelo hitrosti in predvsem nujnosti zavarovanja terjatve, zato sodišče odloča z nižjim dokaznim standardom, načelo kontradiktornosti pa se vzpostavi naknadno v ugovornem postopku. Pritožnica je odgovor na ugovor prejela, zato bi morala konkretizirano navesti, katere nove trditve iz omenjene vloge, do katerih se ni mogla opredeliti, je sodišče upoštevalo, in na njih odgovoriti v pritožbi ter zgolj s pavšalnim očitkom o neenaki možnosti navajanja dejstev in dokazov ne more biti uspešna.
Ob ugotovitvi, da sta družbenika 17. 4. 2018, torej po pogodbeno dogovorjenem roku za izročitev nepremičnine, ustanovila novo družbo z istovrstno dejavnostjo, ki posluje in pridobiva nove projekte, medtem ko se je poslovanje toženke zaustavilo, pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je z verjetnostjo izkazan tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.
zavrnitev obtožbe - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - prepovedana posledica - protipravno stanje - trajajoče kaznivo dejanje - olajševalne in obteževalne okoliščine - kazenski pregon - kršitev kazenskega zakona - dejanska zmota
Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana.
Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.
zastaranje izvršitve kazni zapora - pravnomočna sodba - pravilna uporaba materialnega prava - retroaktivna uporaba milejšega zakona - opravljanje dela v splošno korist - prekinitev zastaranja
V postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni pride v poštev tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, za obsojenca najugodnejši.
Izvršitev izrečene kazni zapora je mogoča vse do zastaranja njene izvršitve, ki je vezano na izrečeno kazen in čas obsodbe.
Pri opravljanju dela v splošno korist ne gre za samostojno vrsto kazenske sankcije, temveč le za drugačen način izvršitve kazni zapora, pa zato za pravno stališče sodišča prve stopnje, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen zapora ne sme izvršiti in ki posledično povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega alternativnega načina izvršitve kazni, v kazenskem zakonu ni podlage.
Če je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka brez logičnega zaključka, če je bilo o zadevi predhodno že odločeno, če je bil sklep materialnopravno napačen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka ter je sodišče storilo napako, kot navaja dolžnik v pritožbi, pa ne drži nadaljnja navedba, da ni dolžan plačati teh stroškov kot potrebnih za izvršbo.
Ustavno skladna je razlaga sodišča prve stopnje, da določba 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži pogojev za pridobitev Zoisove štipendije. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo, da je bil namen tega zakona v tem, da se pridobitev Zoisove štipendije omogoči tudi tistim dijakom oziroma študentom, ki zaradi nastalih posledic epidemije niso mogli izpolniti zakonsko določenih pogojev v ZŠtip-1, ne pa nasprotno, da se tistim, ki so kljub epidemiji dosegli izjemne dosežke, le-ti ne upoštevajo. Kot izhaja že iz naziva zakona je namen tega ravno v tem, da se zmanjšajo oziroma odpravijo posledice epidemije, ne pa da bi z njegovim sprejetjem določenim kategorijam dijakov oziroma študentov onemogočil uveljavljanje izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020.
Po 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšnega stanja pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti.
prenos pogodbe - posredniška pogodba - napačna pravna podlaga
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni dogovor med tožečo stranko in D. o prenosu posredniških poslov na tožečo stranko ne more imeti učinka proti tretjim, dokler tretji s tem niso seznanjeni in soglašajo, da posredništvo opravlja nov pogodbeni posrednik. Zgolj dejstvo, da je dela posrednika neposredno opravljala N. D. pri pogodbenem partnerju F. d.o.o. in da je potem kot posrednica -izvajalka del -delo posrednice pričela opravljati pri tožeči stranki, še ne more pomeniti, da je pogodbeno posredniško razmerje prešlo na tožečo stranko za vse posle, pri katerih je delovala D., vendar ne kot pogodbena partnerica tožene stranke, ampak zgolj kot izvajalka del pri pogodbenem partnerju tožene stranke, saj bi lahko takšen dogovor sklenili samo sedaj pravdni stranki, kar pa sta storili šele 15. 10. 2018.
Navkljub takšnemu očitku, pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe ni z ničemer pojasnilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov je takšno odločilno dejstvo sploh ugotavljalo, temveč je navedeno besedilo zgolj prepisalo iz izreka obtožnega akta.
postopek osebnega stečaja - prodaja dolžnikovega premoženja - ponovna prodaja nepremičnine - način prodaje - izhodiščna cena
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kot način prodaje izbralo enak način prodaje kot ga je odobrilo ob prvi, sicer neuspešni prodaji istega premoženja. Upnica bi torej lahko, v kolikor bi menila, da je ob drugi prodaji primernejši kakšen drug način prodaje, to tudi izrecno v pritožbi navedla, česar pa ni storila. Zmotno pa je njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti tudi za vsakega izmed zakonsko predvidenih načinov prodaje, zakaj se zanj ni odločilo. V kolikor bi upnica izrecno nasprotovala zavezujočemu zbiranju ponudb kot primernemu načinu prodaje dolžnikove nepremičnine, bi bilo na njej trditveno in dokazno breme o tem, zakaj bi bil primernejši način prodaje javna dražba ali nezavezujoče zbiranja ponudb. Pritožnica pa v zvezi z določenim načinom prodaje niti ne predlaga kakšnega drugega načina prodaje.
pogodba o odstopu terjatve v izterjavo - mandatna pogodba - oblika pogodbe - volja za sklenitev pogodbe - konkludentna dejanja - neuspešna izterjava - bistvene sestavine pogodbe - obligacija prizadevanja - plačilo za trud - plačilo glede na uspeh - nasprotna tožba - običajno plačilo - znižanje plačila - pravično plačilo - povračilo materialnih stroškov - nesklepčen zahtevek
Za sklenitev pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo, ki je po svoji pravni naravi pogodba o naročilu (mandatna pogodba) in katere del so tudi sporni Dodatki, se ne zahteva nikakršna oblika, prav tako ni potrebno, da bi se volja za sklenitev izjavila z besedami, temveč zadoščajo že konkludentna ravnanja, to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda je glede na okoliščine, v katerih so izvedena, mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji.
Tožena stranka dejansko ni ponudila nobenih trditev o običajnih višinah plačil (še manj o pravičnem plačilu), na podlagi česar bi sodišče prve stopnje sploh lahko presodilo, za koliko oziroma na koliko naj vtoževano plačilo zmanjša. Tega tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni storila zato, ker je v osnovi trdila, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je opravila kakšno delo in da v primeru neuspeha pri izterjavi do plačila sploh ni upravičena - torej da ni upravičena do nobenega plačila, ne le do zmanjšanega. Znesek, ki ga je v nasprotni tožbi ponudila tožena stranka, tako niti ni predstavljal zmanjšanega plačila za opravljeno delo tožeče stranke, temveč kot je to navedla sama, le povračilo materialnih stroškov.