Obtoženi se je zavedal, da bo, v kolikor bo hotel doseči spolni fizični stik z oškodovanko, moral to storiti na silo, ki jo je kritičnega dne tudi uporabil. Da se oškodovanka pri tem hipnem ravnanju obtoženca, ki je vsebovalo tako silo (močno stisnil, da jo je zabolelo in je zakričala: "Au!") kot spolno dejanje (dotikanje njene dojke), ni upirala, za obstoj sile ni odločilno. Obtoženčeva sila je bila tokrat absolutna (vis absoluta) in je oškodovanki onemogočila sprejemanje lastne odločitve. Z uporabo absolutne sile oškodovanka ni mogla usmerjati ali uveljaviti svoje volje in ravnanja. Obtoženčeva sila je obenem povzročila, da je utrpela spolno dejanje. Oškodovanka je utrpela nekaj, čemur bi se, v kolikor obtoženi zoper njo ne bi uporabil sile, uprla. Ni namreč sprejemljivo, da bi bilo kaznivo dejanje podano le, če bi npr. obtoženi oškodovanko močno držal npr. za roko, ji držal roko čez usta, jo porinil ali udaril in se nato dotikal njenih prsi. Obtoženčeva sila je bila finalno obenem usmerjena v spolno ravnanje. To pomeni, da je bila sila s spolnim ravnanjem v kavzalnem razmerju.
varnostni ukrep odvzema predmetov - osebno vozilo - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožba državnega tožilstva - ugoditev pritožbi - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - organizirana kriminaliteta
1. Ne le nacionalna zakonodaja, temveč tudi Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. 4. 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem v Evropski uniji (Ur. l. EU, L 127/39 z dne 29. 4. 2017), ki prav v določitvi strogih pravnih posledic takšnega kaznivega dejanja, kot je učinkovit odvzem predmetov, prepozna eno najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu. Odvzem predmetov ni kazen, marveč varnostni ukrep, katerega temelj je storilčeva nevarnost (in ne krivda), katero pa je treba presojati širše, predvsem v luči begunske krize, s katero se človeštvo spopada na svetovni ravni. Višja državna tožilka v skladu z novelirano kazensko zakonodajo utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za odvzem predmetov v primeru zaseženih mobilnih telefonov in zaseženega osebnega vozila s kontaktnimi ključi uporabiti ista merila.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 336, 343, 343/4, 392.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - obvezno zastopanje po odvetniku - procesna dejanja - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Tožba za razveljavitev sodne poravnave skladno s 392. členom ZPP predstavlja izredno pravno sredstvo. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je obvezno zastopanje po odvetniku (tretji odstavek 86. člena ZPP). Ta zahteva velja za vsa procesna dejanja v okviru postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, ne le za vložitev izrednega pravnega sredstva.
Presoja kreditne sposobnosti je lahko pomemben podatek v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank.
Sodišče EU je sprejelo stališče, da je banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila. To pomeni tudi posredovati informacijo o tem, kako bi na obrok za odplačilo posojila vplivala večja depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer.
Pojasnilna dolžnost banke o valutnem tveganju ni izčrpana že s podpisom izjave o prevzemu valutnega tveganja, ampak morajo biti informacije potrošniku posredovane tako, da razume ekonomske učinke, spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSC00053985
OZ člen 33, 190, 198, 344, 347, 346. Zakon o dedovanju (1955) člen 132, 142. SPZ člen 96. ZPP člen 339.
neupravičena pridobitev - uporaba tuje nepremičnine - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - uporabnina - zastaranje zahtevka na plačilo uporabnine - zastaranje obresti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - predpogodba - ničnost predpogodbe
Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je predpogodba bila sklenjena v nasprotju z določili ZKZ in da je zato nična. S predpogodbo dogovorjen pogoj, da bo glavna pogodba sklenjena, ko bo zemljišče, ki bo predmet glavne pogodbe, odmerjeno in izvzeto iz zaščitene kmetije, dokazuje, da sta pravdni stranki spoštovali določbe ZKZ. Predpogodba pa je brez pravnih učinkov iz razloga, ker ni bila realizirana obveznost iz predpogodbe, to je, ker ni bila sklenjena glavna pogodba najkasneje v zakonsko določenem roku šest mesecev po poteku roka, določenega v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe.
Zatrjevan dolg pokojnika iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine in povzročene škode z neupravičenim odvzemom in odvozom zemljine je lahko nastal le v času, ko je pokojni imel toženčevo zemljišče v posesti in ga je uporabljal, torej do njegove smrti.
Pritožbeno sodišče se strinja s tožničino pritožbeno trditvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je tožnica dolžna plačati uporabnino za čas od 13. 3. 2010 (pokojnikove smrti) do 14. 12. 2016, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Zahtevek iz naslova uporabnine ima podlago v neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika v zvezi s 198. členom in 190. členom OZ), zato zanj velja splošni zastaralni rok 5 let in tožničina pritožba zmotno meni, da gre za občasno terjatev, ki zastara v zastaralnem roku 3 leta.
Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zastaranje zahtevka iz naslova uporabnine začne teči z dnem, ko so se popolnoma izjalovila pričakovanja, da bo sklenjena glavna pogodba.
Za zavrnitev izvedbe dokaza s prečitanjem navedenih dokaznih listin ne zadošča zgolj navedba, da so predložene prepozno (torej po prvem naroku za glavno obravnavo), sodišče prve stopnje pa ni navedlo razlogov o tem, ali bi in zakaj bi izvedba dokaza z vpogledom oziroma prečitanjem predloženih listin zavlekla postopek.
Pogodbene obresti so stranska terjatev in tečejo do njenega plačila ter nimajo narave občasne terjatve. Zanje ne velja prvi odstavek 347. člena OZ, zanje velja enak zastaralni rok kot za glavno terjatev.
Zamudne obresti so po svoji naravi stranske terjatve in občasne terjatve, dospevajo dnevno, za vsak dan zamude. Teči začnejo ob dospelosti glavne terjatve, v obravnavanem primeru so začele teči 24. 10. 2011, ker je 23. 10. 2011 dospelo v plačilo posojilo, zamudne obresti pa tečejo vse do plačila glavne terjatve. Ko je plačana glavna terjatev, zamudne obresti nehajo teči. Rok za zastaranje zamudnih obresti začne teči od dospelosti vsake posamezne terjatve za zamudne obresti (za vsak dan zamude), za zastaranje zamudnih obresti je treba upoštevati pravilo o zastaranju stranskih terjatev in pravilo o zastaranju občasnih terjatev tj. 3-letni zastaralni rok.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pomanjkljiva obrazložitev - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - parkirišče - dovozna pot
Sodišče prve stopnje bi se moralo do uporabe kriterijev za določitev obsega pripadajočega zemljišče konkretneje opredeliti, še posebej zato, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da uporaba posameznega kriterija v konkretnem primeru ne privede do istega rezultata.
Sodišče veže načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, zato morajo obstajati ustavno sprejemljivi razlogi za zavrnitev njihove izvedbe. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Ker sodišče prve stopnje teh razlogov ni navedlo, je kršilo pritožničino pravico do izjave in sodelovanja v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053015
OZ člen 165, 179, 243, 243/1, 299, 299/2, 850, 965, 965/1. ZNPosr člen 3, 6. ZPP člen 337, 337/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
škodni dogodek - odškodninska odgovornost nepremičninskega posrednika - nepremoženjska škoda - pogodbena obveznost - kršitev pogodbe - odškodninski spor - zavarovalni primer - obvezno zavarovanje - zavarovanje odgovornosti - vmesna sodba - opustitev dolžne skrbnosti - plaz za hišo - vrednost nepremičnin - stroški kredita - vezanost sodišča na trditve strank - provizija za nepremičninsko posredovanje - primarni in sekundarni strah - priznani stroški postopka - dokaz s sodnim izvedencem - nedopustna pritožbena novota
Sodišče je vezano na trditve strank in zato brez določene trditve ne sme upoštevati nekega dejstva, ki je razvidno iz posameznega dokaza.
Z omejevanjem kritja le na določene vrste škode je izničen pomen obveznega zavarovanja, zato takšne omejitve napram oškodovancu ni mogoče upoštevati. Enako velja za odbitno franšizo.
Ne gre tožnici odškodnina za sekundarni strah, za katerega je sodišče prve stopnje tožnici prav tako priznalo odškodnino. Če se je tožnica odločila še naprej bivati v hiši, ki je poškodovana zaradi plazu, je s tem privolila tudi v posledice takšnega bivanja. Gotovo morebiten strah ob tem ne more biti strah za življenje, saj sicer tožnica v takšni hiši ne bi živela.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3.. ZDCOPMD člen 37, 37/1, 37/7, 37.b, 37.b/1.
odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - ekskulpacija odgovornosti - trditveno in dokazno breme
Določba tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je izjema od splošnega pravila, zato ni na sodišču, da išče razloge za oprostitev odgovornosti in samo ugotavlja, kakšen je način dela v pravni osebi in na kakšen način je pravna oseba ukrepala v konkretnem primeru. Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo navsezadnje ni preiskovalni organ, temveč je njegova naloga preverjati pravilnost in zakonitost odločbe prekrškovnega organa. Kršiteljica je zato tista, ki mora razloge za ekskulpacijo navesti. Šele potem pride v poštev dolžnost sodišča, da v primeru dvoma glede obstoja teh razlogov tudi po uradni dolžnosti izvaja dokaze in raziskuje dejstva, na podlagi katerih se pravna oseba lahko oprosti odgovornosti.
ZPP člen 213, 213/2, 287, 287/2.. ZDR-1 člen 36, 36/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 115, 115/1, 115/3.
izredna odpoved delodajalca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - varstvo pred odpovedjo - nezakonita odpoved
Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bila tožnica od 17. 3. 2020 dalje neprekinjeno na bolniškem staležu, potrdilo o bolniškem staležu za mesec april 2020 (do 30. 4. 2020) ne dopušča sklepanja, da tožnica tožene stranke ni ustrezno (s prvim dnem nastopa bolniškega staleža 17. 3. 2020) obvestila o svoji nadaljnji odsotnosti, kar izključuje odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa izključuje tudi kršitev obvestilne dolžnosti po 36. členu ZDR-1 ter s tem povezan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnica uživa posebno varstvo pred odpovedjo, zato ji kljub zakoniti redni odpovedi iz poslovnega razloga delovno razmerje ni moglo prenehati s potekom odpovednega roka, temveč ji bo prenehalo z iztekom za starše določenega posebnega varstva pred odpovedjo. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kdaj konkretno se tožnici navedeno varstvo izteče, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta datum še ni znan, je pa določljiv, in sicer ga je mogoče ugotoviti v povezavi z zadnjo odločbo centra za socialno delo, upoštevaje določbo prvega odstavka 115. člena ZDR-1, po kateri varovano obdobje staršev traja ves čas starševskega dopusta (v obliki polne odsotnosti z dela) ter še en mesec po izrabi tega dopusta.
separatni stroški - povrnitev separatnih stroškov - krivdno povzročeni stroški - del pravdnih stroškov - delno zavrženje tožbe - stroški postopka v zvezi z začasno odredbo - pravdni stroški po uspehu
Po vložitvi tožbe in modificirane tožbe je sodišče prve stopnje obe skupaj vročilo toženki v odgovor. Ker je zavzelo pravilno stališče, da gre tožbo in modificirano tožbo šteti za enotno vlogo, gredo toženki le stroški odgovora na tožbo, ne pa tudi stroški odgovora na modificirano tožbo. Pravilno je torej ugotovilo, da separatni stroški, ki jih toženka uveljavlja v zvezi z odgovorom na modificirano tožbo, niso nastali in je njen predlog za povračilo teh stroškov utemeljeno zavrnilo.
Sodna praksa ne podpira pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo v primeru delnega zavrženja tožbe stroške samostojno odmeriti skladno s sedmim in osmim odstavkom 163. člena ZPP.
Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da so stroški v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov, o katerih se odloča s končno odločbo glede na uspeh v celotnem postopku.
ZEPDSV člen 12, 16.. ZDR-1 člen 135, 135/2.. OZ člen 287.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3.
potni nalog - vrstni red vračunavanja - sodni izvedenec
Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delovnega razmerja do tega dne ne dolguje ničesar. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino dogovora ter zaključilo, da je bil predmet sporazuma samo regres za letni dopust, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, nadure (ki niso predmet tožbenega zahtevka), saj je bilo to predmet takratnih inšpekcijskih postopkov, dogovor pa se navsezadnje sklicuje na inšpekcijski postopek.
spor majhne vrednosti - odškodninska odgovornost države - odškodnina za premoženjsko škodo - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj škode - kumulativno določeni pogoji
Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).
ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2, 6, 6/1. ZUP člen 2. ZObr člen 57, 57/7, 57/10. ZDSS-1 člen 19. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 128.
prenehanje delovnega razmerja - epidemija - tek rokov - disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka
Na tek rokov za vodenje disciplinskega postopka niso vplivale določbe ZZUSUDJZ, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Na določbo 128. točke PSSV, s katero je določeno, da v času prekinitve postopka zastaralni roki ne tečejo, in ki bi omogočila zadržanje teka rokov, se toženka pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, predvsem pa ni zatrjevala in tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil disciplinski postopek prekinjen zaradi nastalih bojnih in podobnih razmer, zaradi katerih ne bi bilo mogoče opraviti posameznega dejanja.
Od 1. 4. 2020, ko se je načelnik Generalštaba Slovenske vojske seznanil z očitano kršitvijo glede opravljanja vojaške službe pod vplivom psihotropnih snovi, do 27. 11. 2020, ko je bila sprejeta odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika, je minilo več kot šest mesecev. Postopek ni bil prekinjen, da roki ne bi tekli. Vodenje disciplinskega postopka je zastaralo (deseti odstavek 57. člena ZObr). Zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika pravilno ugodilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dolžnost obveščanja - nezakonitost odpovedi - zmotna uporaba materialnega prava
Obveznost odzivanja na pozive delodajalca v času bolniškega staleža in v tem okviru pojasnjevanja ravnanj (v roku 24 ur) delavca, ki je začasno nezmožen za delo, ni obveznost, ki bi bila vsebovana v prvem odstavku 36. člena ZDR-1. Ne gre za bistveno okoliščino, ki vpliva oziroma bi lahko vplivala na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja vpliva okoliščina, da je delavec v bolniškem staležu, in o tem je delavec delodajalca dolžan obvestiti. Ni pa ga dolžan obvestiti o tem, kakšen je njegov režim zdravljenja oziroma gibanja, kot ni dolžan pojasnjevati svojih ravnanj oziroma se odzivati na s tem povezane pozive delodajalca, podane po zasebnem detektivu.
Toženka je tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega ravnanja očitala ravnanje, ki ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni imela obveznosti odzvati se na pozive iz zapisnikov o kontroli bolniškega staleža, kot utemeljeno navaja v pritožbi.
Tožnik v pritožbi utemeljeno graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se (tudi) pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, upošteva vrednotenje razpoložljivosti v višini 40 % po Podjetniški kolektivni pogodbi. Ker se pri teh prevozih ves čas od začetka do zaključka dela šteje v delovni čas, ni mogoče govoriti o razpoložljivosti in določen čas, ki se šteje v delovni čas, vrednotiti manj, kot je urna postavka (100 %). V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je opravil poračun za ves čas, ko je tožnik opravljal delo, s čimer je neutemeljeno znižalo pripadajoče plačilo za delo preko polnega delovnega časa (nadure). V vsakem primeru za poračun ni nobene podlage. Za ure preko polnega delovnega časa je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, kako je toženka obračunavala ure do polnega delovnega časa, pa ni predmet tega spora. Če je te ure obračunala v previsokih zneskih, bi morala morebitno preplačilo posebej uveljavljati.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ure preko polnega delovnega časa oziroma nadure, ki jih je v posameznem referenčnem obdobju opravil tožnik. Za te ure je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, ki ga zahteva v višini 30 %.
razdružitev solastnega premoženja - vzpostavitev etažne lastnine - služnostna pravica hoje in vožnje - odvajanje komunalnih odpadnih voda - fizična delitev solastne nepremičnine - prekluzivni rok za vložitev tožbe - prekinitev zaradi postopka mediacije - prekluzija - strokovno mnenje, ki ni izvedensko mnenje
Ker je bilo strokovno mnenje pridobljeno izvensodno, bi se lahko upoštevalo le kot del trditvene podlage nasprotnega udeleženca in ne kot dokaz v postopku, vendar pa je (bil) nasprotni udeleženec s temi trditvami prekludiran. Te trditve bi moral in mogel postaviti že prej v postopku (v pripombah na izvedeniško mnenje), tako pa jih je navedel v vlogi po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti - utemeljen razlog za odpoved
Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik dobil pisno opozorilo in odpoved zato, ker je opozarjal na nepravilnosti pri tožencu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi takega zaključka ne utemeljujejo. C.C. in B.B. nista potrdila, da bi se toženec iz tega razloga želel tožnika znebiti, oziroma da bi nadrejena imela kaj osebno proti tožniku. Kot je potrdil dokazni postopek, je tožnik z ugotovljenimi kršitvami dejansko kršil 33., 34. in prvi odstavek 37. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno, ter da je bila zaradi obstoja utemeljenega odpovednega razloga in nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama zakonita tudi odpoved. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.
tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - vojska - misija - trditvena podlaga
Ni pravilno prvostopenjsko stališče, da bi moral tožnik že v okviru trditvene podlage izrecno navesti, katero specifično opremo je pripravljal oziroma vzdrževal, kdaj točno (tj. ob kateri uri) je izvajal nalogo, koliko časa... Takšna zahteva je pretirana. Za ustreznost trditvene podlage zadostuje, da je opredelil nalogo, ki jo je opravljal na s strani tožene stranke zatrjevane proste dni. Prav tako je navedel, kdo mu jo je odredil. Izpostavljene konkretnejše okoliščine v zvezi s to nalogo pa so predmet ugotavljanja v dokaznem postopku. Tudi glede udeleževanja sestankov je bila trditvena podlaga tožnika zadostna, saj je navedel, da so bili sestanki formalni, obvezni, vsakodnevni (tudi na zatrjevane dela proste dni) in se jih je moral udeleževati, saj sicer delo na terenu ne bi potekalo nemoteno in brez varnostnega tveganja, tožnik pa ne bi bil seznanjen z vsemi dogodki in aktualnimi razmerami. Vseh okoliščin teh sestankov (še natančnejša vsebina in trajanje), ki bodo vplivale na končno presojo, ali je bil tožniku zaradi njih kršen tedenski počitek, pa mu ni bilo treba navesti že v okviru trditvene podlage.
ZDR-1 člen 87. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2, 140/2-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - reparacija
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila tožnica kot delavka, ki bi ji delovno razmerje prenehalo, izbrana na podlagi objektivnih, ne subjektivnih in s tem nedopustnih kriterijev, pri čemer je pravzaprav nebistveno, ali je bil nedopusten kriterij razlikovanja dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali dejstvo, da je zakonita zastopnica toženke delo že prej opravljala skupaj z D.D., ki jo je želela zaposliti namesto tožnice, kot je navedla tožnica v tožbi.
Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede reparacijskega zahtevka upoštevati dejstvo, ki ga je tožnica navedla na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2021, da je bila od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021 prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in je prejemala nadomestilo. Za to obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja je zmotno prisodilo (nadomestila) plače v neznižani višini. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev pa je delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD).
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - nedoločnost tožbenega zahtevka - poziv na dopolnitev tožbe - konkretiziranost tožbenega zahtevka - določnost zahtevka - opredelitev tožbenega zahtevka - oblikovanje tožbenega predloga - dokazila strank - stopničasta tožba - dokazna stiska - trditvena stiska
Besedilo tožbenega zahtevka se mora glasiti tako, kot si tožnik želi, da bi se glasil izrek sodbe, da lahko torej sodišče, če ugodi tožbenemu zahtevku, vsebino tožbenega zahtevka dobesedno prepiše v izrek sodbe. Navsezadnje pa mora biti tožbeni zahtevek tak, da je na njegovi podlagi tudi mogoče izpeljati morebitno izvršbo.
Stopničasta tožba, ki je tožnica ne uveljavlja, je urejena v 182.a členu ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E, je razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Tožnica pa se v pritožbi smiselno sklicuje ravno na trditveno in dokazno stisko. Tožnica, ki trdi, da iz razloga, ker s podatki in dokazili o skupnem premoženju razpolaga toženec, ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka, tako ne more vložiti tožbe, ki ni sposobna za obravnavo, ker tožbeni zahtevek ni določno opredeljen (in bi jo potem med postopkom dopolnjevala), ampak ima na voljo stopničasto tožbo, s katero lahko od toženca zahteva, da ji da ustrezne podatke o skupnem premoženju in predloži dokaze, iz katerih bo izhajal obseg skupnega premoženja.