ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - solidarne obveznosti - druga vrsta postopka - gospodarski spor - razdružitev postopka - ločeno obravnavanje zahtevkov iz iste tožbe - nastanek taksne obveznosti
Ker je za zahtevek zoper prvo toženo in drugo toženo stranko predpisana druga vrsta postopka, bi morala tožeča stranka glede na pravila ZPP že na začetku vložiti dve ločeni tožbi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi navedeno upoštevala, skladno s 5. členom ZST-1, plačati sodno takso za vsako tožbo posebej. Četudi je do razdružitve prišlo na podlagi sklepa sodišča, pa zato tožeča stranka ne more biti v ugodnejšem položaju kot stranka, ki bi že v začetku pravilno vložila dve tožbi. Pritožbene navedbe, da kljub razdružitvi postopka ni razloga za nastanek nove taksne obveznosti, se tako izkažejo kot neutemeljene.
spor majhne vrednosti - upravnik - dogovor - soglasje volj - teorija o realizaciji pogodbe
Skladno z določilom 15. člena OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Če soglasja o tem med pravdnima strankama ni, pogodba sploh nastane ne. Ker toženka novega dogovora ni podpisala in hkrati zavrača plačevanje na 30,00 EUR mesečno povišanih stroškov obdelave podatkov, do soglasja volj glede tega povišanja med pravdnima strankama ni prišlo. Zato je zmotno pravno stališče pritožnice, da je manjkajočo voljo ene od pravdnih strank za sklenitev pogodbe mogoče nadomestiti s teorijo o konvalidaciji pogodbe.
nepodpisana vloga - podpis zakonitega zastopnika - nepopoln ugovor zoper sklep o izvršbi
Dolžnik obrazloženo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil njegov ugovor nepopoln, da ga je pozvalo k popravi ugovora ter da v danem roku tega ni popravil. Ugovor mora biti podpisan tako kot vsaka vloga pred sodiščem.
spor majhne vrednosti - neupravičena pridobitev - izvedba javne prireditve - razveza pogodbe - učinek razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek - aktivna legitimacija - trditveno in dokazno breme - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dogovor je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje razvezan dne 3. 7. 2020, zato imata stranki v primeru, če je katera popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar sta dali (111. člen OZ). Zaradi razveze Dogovora toženka nima pravne podlage za zadržanje zneskov.
ZPIZ-2G člen 9, 39a, 126, 126/3.. ZPIZ-2B člen 39a.. ZPIZ-2 člen 16, 130, 130/3, 130/6, 133, 134, 391, 391/1, 391/4.. ZPIZ-1 člen 36.
delna starostna pokojnina - odmera pokojnine
Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.
Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati.
Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer.
Ko pride do spremembe dolžnika tekom postopka, skladno z določbo četrtega odstavka 24. člena ZIZ upnik predlaga nadaljevanje zoper novega dolžnika, katerega pasivno legitimacijo mora izkazati s kvalificirano listino. Vendar pa je v primeru, ko pride do prekinitve postopka, torej do procesne pomanjkljivosti v postopku zaradi smrti dolžnika, potrebno uporabiti tudi določbo 37. člena ZIZ.
V pisnem izvedenskem mnenju prof. dr. A.A. z dne 4. 10. 2020, dopolnilnem z dne 8. 12. 2020 in ustni izpovedi je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je bil tožnik od 1. 12. 2019 dalje iz zdravstvenih razlogov zmožen za delo receptorja, na katero je bil razporejen po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Torej v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 25. 9. 2018 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami pri delu, povzetimi v 5. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.
Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s pritožbeno navedbo, da tega, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih dokazne ocene, tožnik ni zatrjeval, da je te razloge sodišče prve stopnje navedlo mimo trditvene podlage pravdnih strank in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč ni vezana na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP).
Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke, ki ročnega skobeljnega stroja ni držal dovolj trdno, čeprav je moral računati na to, da zato, ker se stroja ni dalo pričvrstiti, obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja in da je to moral vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil za njenega zavarovanca ta škodni dogodek nenaden in nepričakovan in da zato za njegove posledice ne more odškodninsko odgovarjati.
ZPP člen 12, 115, 337. ZD člen 163, 164, 165, 207, 270, 212.
materialno procesno vodstvo v zapuščinskem postopku
V skladu s 163. členom ZD se pravila pravdnega postopka v okviru zapuščinskega postopka uporabljajo v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku je s tem v zvezi potrebno razlikovati, ali gre za navedbo dejstva, ali za uveljavljanje pravice, ki izključuje uporabo citirane določbe 1. odstavka 337. člena ZPP. V skladu s 165. členom ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Poleg tega je v zapuščinskih postopkih materialno procesno vodstvo sodišča še posebej poudarjeno. Zato je kljub določbi 337. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, tudi že samo navajanje novih dejstev v pritožbi izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več uveljavljati novih dejstev in predlagati dokazov.
Sodišče prve stopnje je pri oceni pridobitnih zmožnosti nasprotnega udeleženca nepravilno upoštevalo zneske enkratne denarne pomoči, (nakazila MDDSZ z dne 20. 11. 2020 v višini 400,00 €, Združenja multiple skleroze dne 17. 12. 2020 v višini 200,00 € in ZPIZ dne 11. 1. 2021 v višini 300,00 €).
nadaljnji izvršilni stroški - terjatve, ki nastanejo med stečajnim postopkom - pravne posledice začetka stečajnega postopka
Upnik utemeljeno navaja, da so njegovi stroški nastali po začetku stečaja dolžnika in zaradi ravnanj dolžnika, ki je vložil (neutemeljeno) pritožbo zoper pravilni sklep z dne 8. 7. 2020, da ostane v veljavi upnikova ločitvena pravica in da se bo o poplačilu terjatve odločalo v stečajnem postopku.
O kasneje nastalih stroških odloča sodišče v postopku, kjer so nastali, le poplačilo se bo opravilo v stečajnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054452
ZKP člen 15, 42, 42/1, 42/5, 79, 84, 84/2, 236, 236/1, 236/1-5, 237, 240, 314, 314/3, 500. KZ člen 126, 126/5, 244, 244/3, 252. ZOdv člen 6. KZ-1 člen 7. ZPPDFT člen 1.
zloraba položaja ali pravic - pranje denarja - delictum proprium - zakonski znaki kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost - milejši zakon - poklicna skrivnost - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - psihološka okužba
Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dati pravilen pravni pouk po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP. Šele, če bi se pravilno poučen odvetnik temu privilegiju ne odrekel oziroma bi privilegij uveljavljal, pa bi moralo sodišče, če meni, da obstaja edicijska dolžnost, ki utemeljuje odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti, poskrbeti, da se raziščejo vse okoliščine, ki bi utemeljevale odločitev, da mu privilegij odreče. Pri tem zgolj dejstvo, da so stranke v imenu katerih je ustanavljal družbe preko katerih naj bi opravljali posamezne posle pranja denarja, sedaj obtoženi, ne zadostuje. Ugotovitev okoliščin za ustrezno odločitev in poseg v odvetnikov privilegij je presoja konkretnih okoliščin in ne zgolj zakonska določitev edicijske dolžnosti. V konkretnem primeru se ugotovitve o obstoju edicijske dolžnosti tudi relevantno navezujejo na dejstvo, da gre za odvetnika, ki je odvetniško dejavnost v kritičnem času opravljal v Liechtensteinu, po liechtensteinskem pravu, kar pomeni, da edicijska dolžnost po ZPPDFT zanj ne velja, lahko pa da je enakovredna edicijski dolžnosti po liechtensteinskem pravu, kar vse je predmet ustrezne presoje. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi v primeru, da bi sodišče odvetniku odreklo privilegij, pa bi ga moralo v nadaljevanju poučiti po 240. členu ZKP, t.j. tudi o tem, da lahko odreče odgovore na posamezna vprašanja, če bi sebe ali svoje bližnje spravil v kazenski pregon, kamor edicijska dolžnost, tudi glede kaznivega dejanja pranja denarja, ne poseže.
ZDSS-1 člen 63, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPP člen 254, 254/3.
II. kategorija invalidnosti - imenovanje novega izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - dokazovanje z izvedencem - priznanje novih pravic
Neutemeljeno je pritožnikovo razlogovanje, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda ne more predstavljati objektivizirane podlage za zaključek sodišča, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja delazmožnosti, ki bi pogojevala priznanje zahtevanih razbremenitev. Upoštevajoč vsebino pritožbenih ugovorov je razvidno, da pritožnik sprejema izvedensko mnenje sodnega izvedenca MDPŠ in sodnega izvedenca ortopeda v tistih delih, ki sledijo njegovemu zahtevku, nasprotuje pa ugotovitvam izvedencev, ko le-te ne potrjujejo njegovih trditev. Nestrinjanje in nezadovoljstvo tožnika s podanim izvedenskim mnenjem ne odvzame veljave per se ter ne vzpostavi vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca.
padec na poledenelem pločniku - nevarna stvar - posipanje proti poledici - opozorilne table
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je šlo za povsem običajno pohodno površino, ki za povprečnega posameznika ni mogla predstavljati nevarne stvari, in šteje za zmotno pritožbeno stališče, da je površina, na kateri se nahaja led, neobičajna pohodna površina. Pravilno je tudi obrazložilo, da je o tem, da poledenela tla v zimskem času niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost, že zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče, sledi mu tudi prevladujoča praksa višjih sodišč.
ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 28, 28/1, 28/3, 402, 402/3. KZ-1 člen 19, 19/1.
krajevna pristojnost - ubikvitetna teorija - posebna pravila - kazniva dejanja, storjena po tisku
Temeljna določba za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku določena v prvem odstavku 26. člena ZKP, po katerem je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, pri čemer je v skladu z ubikvitetnim pravilom kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica (prvi odstavek 19. člena KZ-1). Vendar pa veljajo za kazniva dejanja, storjena s tiskom ali z drugim medijem, kot v obravnavani zadevi, določene posebnosti, zaradi česar veljajo posebna pravila za določanje (stvarne in) krajevne pristojnosti za obravnavo teh kaznivih dejanj. Krajevna pristojnost se v teh primerih ne določa po kraju, v katerem je storilec (pisec) napisal spis, temveč prvenstveno po kraju, kjer je bil spis natisnjen, če ta kraj ni znan ali je v tujini, pa je krajevno pristojno sodišče po kraju razširjanja spisa.
ZUPJS člen 28.. SZ-1 člen 121, 121/3, 121/4.. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004) člen 14, 14/1, 14/5.
subvencija tržne najemnine
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri izračunu subvencije pravilno upoštevalo velikost stanovanja 30 m², ker je tožnica samska oseba. Za upoštevanje dejanske površine, ki je večja od 30 m², zato ni nobene podlage, kakor tudi ne za upoštevanje še drugih okoliščin pri izračunu subvencije. Tako ni mogoče upoštevati dejanske površine v izmeri 80 m² niti razlogov, zaradi katerih ima tožnica v najemu večje stanovanje, kakor tudi ne drugih okoliščin, na katere se sklicuje pritožba.