Glede na to, da mora sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 454. člena ZPP takoj ko v sporu majhne vrednosti stranki (ali ena od strank) pravočasno predlaga izvedbo naroka, narok obvezno izvesti, čeprav bi šlo za procesno situacijo, ko bi o sporni zadevi bilo mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, bi moralo tako postopati tudi v tej konkretni zadevi, saj je tožeča stranka zahtevala (predlagala) izvedbo naroka. Ker pa sodišče prve stopnje naroka ni razpisalo, čeprav bi ga moralo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca - smiselna uporaba določb ZIZ - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Konkretne vsebinske navedbe oškodovane družbe, podkrepljene s predloženimi dokazi oziroma sklicevanjem na obstoječe dokaze v spisu, zato po utemeljenih pritožbenih navedbah pooblaščenca terjajo ustrezno vsebinsko odločitev oziroma ugoditev predlogu za začasno zavarovanje, ko sodišče (še) ne odloča s standardom gotovosti, temveč verjetnosti.
Ker pa zakon oziroma peti odstavek 502.a člena ZKP, zoper sklep o odreditvi začasnega zavarovanja obdolžencu zagotavlja kontradiktorni postopek, najprej z vložitvijo ugovora, šele nadalje pa je v devetem odstavku istega člena uzakonjena še pravica do pritožbe, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 403. člena ZKP).
motenje posesti - rok za tožbo - posestnik - imetnik - pravica do posesti - zamenjava ključavnice
Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari, kar pa tožena stranka glede na razloge izpodbijanega sklepa in podatke spisa ni niti zatrjevala. Trditve tožene stranke v zvezi z okoliščinami po drugem odstavku 418. člena Obligacijskega zakonika (OZ) na zaključek o obstoju pooblastilnega razmerja v zvezi s spornim stanovanjem, torej da se je tožeča stranka dolžna ravnati po navodilih odstopnika terjatve, ne morejo vplivati, sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo, da pravica do posesti v posesornem sporu ni pravno relevantna.
Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je torej do škodnega dogodka prišlo, ko je pes zavarovanke tožene stranke napadel tožnikovega psa, ki je mirno sedel ob tožniku, in je tožnik takoj po ugrizu, ko se je začel njegov pes braniti in je prišlo med psoma zgolj do manjšega incidenta, kot je menil izvedenec, temu pa očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje (saj je ugotovilo, da se psa nista spopadla), izpustil tako povodec kot ovratnico ter stekel proti koči, po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da je tožnik reagiral narobe in da je s svojim nepravilnim ravnanjem soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je ob napadu psa zavarovanke tožene stranke, s tem ko je prijel svojega psa še za ovratnico, reagiral tako, kot je v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka, soočenega z nevarnostjo, ki grozi njegovemu psu oziroma njemu samemu. Takšnemu hipnemu odzivu v trenutku, ko se njegov pes sploh še ni branil, pa je nato takoj po ugrizu in ko je med psoma prišlo do incidenta (in nesporno ni prišlo do spopada) sledil odziv tožnika z oddaljitvijo iz neposredne bližine psov, ki ga kot pravilnega opisuje izvedenec za primer, ko pride do spopada psov. V situaciji, ko preti napad psa, po prepričanju pritožbenega sodišča ni neobičajno, da človek, ki je na sprehodu s psom in ima svojega psa pravilno na povodcu, odreagira tudi tako, da prime svojega psa še za ovratnico, kot je to storil tožnik. Tožnik je ravnal primerno in ustrezno, saj je ravnal tako, da njegov pes ne bi koga poškodoval. Za potrebno nadzorstvo nad psom je namreč poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Po obrazloženem potek dogodka ne daje podlage za deljeno odgovornost, saj tožniku (ki tudi sicer nesporno psa zavarovanke tožene stranke ni niti izzival niti ščuval niti ni dal kakršnegakoli povoda za napad) ni moč očitati nedopustnega ravnanja. Zgolj opisano instinktivno ravnanje (prijem za ovratnico) kot odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnik upravičen do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ).
Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 24. skupščine toženke je bil pravnomočno zavrnjen in posledice pravnomočnosti (res iudicata) zadenejo vse tožnike, čeprav je bila v zadevi I Pg 820/2015 na strani tožeče stranke udeležena le prva tožnica. Ker pravnomočnost sanira morebitno zmotno uporabo materialnega prava, so pritožbeni očitki v vsakem primeru neutemeljeni in se zato pritožbeno sodišče z njihovo presojo ni posebej ukvarjalo. Iz 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ustaljene sodne prakse1 izhaja, da so (vsi) delničarji v sporih zaradi izpodbijanja sklepov skupščine enotni sosporniki
Sklepi 24. skupščine toženke (iz istih razlogov, kot se uveljavljajo v tem sporu) pravnomočno niso bili ugotovljeni kot nični in torej niso nični. Zato se tožniki, ki jih pravnomočna odločitev zavezuje, v tej pravdi ne morejo uspešno sklicevati na njihovo ničnost in posledično sklepi 26. skupščine toženke iz tega razloga ne morejo biti nični.
ZMed člen 21, 21/2.. ZPP člen 286.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1, 47/3, 109, 109/2.. KZ-1 člen 238.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - trpinčenje na delovnem mestu - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja
Zmotno je stališče pritožbe, da že pravnomočna ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi utemeljuje obstoj odškodninske odgovornosti toženke iz tega naslova. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, napake v postopku odpovedi same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja delodajalca, pri čemer pa zloraba instituta izredne odpovedi ni bila ugotovljena (VIII Ips 263/2012).
Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zatrjevanih ravnanj trpinčenja ni presojalo kot celoto. To presojo je opravilo v 34. točki obrazložitve sodbe, v kateri je tudi pravilno zaključilo, da (zgolj) ugotovitve o vodenju postopkov zoper tožnika, četudi se je na koncu izkazalo, da ni storil nič nezakonitega, ne dajejo podlage za zaključek o trpinčenju tožnika na delovnem mestu.
odločitev o pravdnih stroških - delni umik tožbe - delna izpolnitev zahtevka - upravnik - razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki - prenakazilo prejetih sredstev
Tožeča stranka je tožbo sicer res delno umaknila zaradi plačil tožene stranke, vendar pa ta s plačili ni (delno) izpolnila zahtevka. Teh plačil namreč ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun (iz svojega premoženja), temveč je vseskozi poudarjala, da plačuje v imenu in za račun etažnih lastnikov, oziroma da tisto, kar prejema od etažnih lastnikov, prenakazuje naprej tožeči stranki. Čeprav je torej tožeča stranka prejela nakazila iz računa tožene stranke (ki je upravnica), jih je prejela v imenu in za račun etažnih lastnikov. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka (v svojem imenu in za svoj račun) delno izpolnila iztoževano terjatev, zaradi česar naj bi bilo treba delne umike tožbe šteti za uspeh tožeče stranke.
predlog za izvršbo - navedba dolžnika v predlogu za izvršbo - identifikacija dolžnika - napaka pri zapisu priimka - označba dolžnika - nepopolnost predloga - popolnost predloga
V konkretnem primeru je bila napaka upnika zgolj v tem, da je pri zapisu dolžničinega priimka uporabil šumnike. Zapisal ga je kot "...ževič" namesto (pravilno) "...zevic". Gre za relativno manjšo pomanjkljivost, pri čemer so bili vsi ostali podatki, ki jih je navedel (EMŠO, davčna številka, datum rojstva in naslov dolžničinega bivališča v tujini), pravilni.
ZP-1 člen 8, 21, 21/2. ZCestn člen 42, 42/1, 42/1-10, 50, 50/4, 50/4-8.
zahteva za sodno varstvo - eventualni naklep - zavestna malomarnost - sankcije - opomin - cestnina - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine
Storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je kot dolgoletni voznik istega motornega vozila zavedal, da lahko stori dejanje, ki pomeni kršitev zakona in je predpisano kot prekršek, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ker se je očitno zanašal na to, da je število osi na OBU napravi ustrezno nastavljeno, kar je v skladu s 26. členom KZ-1 definirano kot zavestna malomarnost.
Prekršek po 8. alineji četrtega odstavka 50. člena ZCestn stori posameznik, ki prevozi točko cestninjenja z OBU napravo neustreznega cestninskega razreda. Bistvo storilcu očitanega prekrška je v neizpolnitvi predpisane obveznosti nastavitve ustreznega števila osi vozila na OBU napravi, posledica neizpolnitve take obveznosti pa je nastanek škode v obliki premalo obračunane cestnine. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so predpisane obveznosti bile izpolnjene ravno zaradi tega, ker je bil storilcu izdan plačilni nalog, in ne pred izdajo plačilnega naloga. Storilčeva obveznost je bila nastaviti pravilno število osi, kar je storilec izpolnil po tem, ko je bil s strani podjetja, za katerega je opravljal prevoz, obveščen o tem, da število osi ni ustrezno nameščeno. To jasno izhaja iz dejstev, da ob povratku v Slovenijo ni bila zaznana istovrstna kršitev predpisov.
ZPP člen 11, 185, 185/1.. ZDR-1 člen 44, 126, 128, 128/1.. Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (1999) člen 52.. OZ člen 191.
poklicno zavarovanje - zavrženje tožbe - prosto razpolaganje strank z zahtevki - plačilo nadurnega dela - odpoved zahtevkom
Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva vključitev v obvezno dodatno zavarovanje in posledično plačilo prispevkov iz tega zavarovanja, pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke. Zavzelo je pravilno stališče, da zahtevek tožnika za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta s A. d. d., v B. za čas od 1. 10. 2012 dalje in plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja ni čista denarna terjatev, ki bi jo lahko delavec uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Odločilno dejstvo v tem sporu je v tem, da je tožnik večkrat podpisal izjave (nazadnje ob prejemu obvestila o regresu za leto 2016, ko je prečrtal pripis, da podpisuje samo prejem regresa), da so vse zapadle obveznosti tožene stranke do njega poravnane in da med strankama ni odprtih terjatev, bistveno stališče pa je v tem, da takšne izjave same po sebi niso nedoločne in posledično neveljavne. Gre za materialnopravno presojo izjav v listinah, zato izpoved tožnika, da ni vedel, kaj podpisuje, ne more biti odločilna. Glede na izrecni pripis na listinah, da spodaj podpisani izjavlja, da ima delodajalec do njega poravnane vse finančne in materialne obveznosti ter da do njega nima odprtih nikakršnih terjatev, ni utemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da je s podpisom zgolj potrjeval prejem regresa. Tožnik ni uveljavljal kakšnih drugih okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo njegove volje ali razsodnosti pri podaji izjav, da so vse (zapadle) obveznosti tožene stranke do njega poravnane. V navedenem ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo nadurnega dela.
Prvi odstavek 112. člena ZMed je treba razumeti tako, da je dolžnik za vse svoje uporabnike dolžan oblikovati paket programov, ki vključuje programe posebnega pomena, vse ostale programe, torej tudi programe upnikov v tej zadevi, pa vključiti v svoje pakete pod enakopravnimi pogoji.
Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja protipravnosti, kot ene od nujnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Ugotovilo je, da tožnik ni imel pravnega naslova za bivanje v stanovanju.
izbris subjekta vpisa - izbris subjekta iz sodnega registra brez likvidacije - ugovor upnika - ustavitev postopka izbrisa - rok za ugovor - začetek teka roka
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil sklep o začetku postopka izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije objavljen na spletnih straneh AJPES 8. 9. 2021, upnik C. d. o. o. pa je vložil ugovor dne 16. 9. 2021, torej pravočasno.
zahteva za sodno varstvo - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - dovoljeni pritožbeni razlogi - načelo materialne resnice - pridobitev dokazov na nezakonit način
S tem, ko je sodišče prve stopnje prekrškovni organ pozvalo, da predloži dokazilo o usposobljenosti policista za uporabo merilnika hitrosti, potrdilo o skladnosti tega merilnika hitrosti s predpisi o meroslovju in izpis meritev, opravljenih s tem merilnikom hitrosti v določenem časovnem obdobju, sodišče ni kršilo načela nepristranskosti, niti nobene določbe postopka o prekršku. Ravno nasprotno – sodišče je s tem ravnalo v skladu z načelom materialne resnice in hkrati z dokaznim predlogom, ki izhaja iz zahteve za sodno varstvo.
Ali je prekrškovni organ pravilno obravnaval storilčeve vloge v hitrem postopku o prekršku, je odločalo prvostopenjsko sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zoper sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, ki je o tem tudi pravnomočno odločilo. Pritožbeno sodišče se v okviru postopka za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more spuščati v presojo pravilnosti take odločitve, saj so za sprejem izpodbijane odločitve pomembne le ugotovitve o tem, ali je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, kot je definiran po drugem odstavku 23. člena ZP-1, in ali je odločitev o odgovornosti za prekršek pravnomočna.
stranska sankcija odvzema predmetov - odvzem vozila - leasingodajalec - lastnik vozila - pravica do izjave - delna razveljavitev sodbe
Vozilo, ki je bilo z izpodbijano sodbo odvzeto, je last lizingodajalca, uporablja pa ga lizingojemalka, pri čemer je po pogodbi predvideno odplačevanje obrokov še štiri leta. Povedano pomeni, da je bilo vozilo odvzeto lizingodajalcu in da bi sodišče lastniku moralo dati možnost izjave. Odvzem avtomobila pomeni poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine, zato mora sodišče tak poseg presoditi tudi z vidika lastnika samega. Sodba ima sicer obširne razloge, ki se tičejo storilca prekrška in uporabnice, nima pa nobenih razlogov, iz katerih bi izhajala utemeljenost odvzema lastniku avtomobila (tudi z vidika lastnikovih možnosti za preprečitev nadaljnje uporabe vozila obdolženemu).
Sodišče prve stopnje je pri presoji obtožencu očitanega kaznivega dejanja v pritožbeno izpodbijani sodbi povsem prezrlo katere oblike kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 je bil sploh obtožen ter zanemarilo v tej zvezi sprejeto enotno sodno prakso, saj se je v razlogih oprostilne sodbe ukvarjalo predvsem z aspektom prostovoljnosti oškodovankinega početja, njene avtonomije odločanja ter načinom delitve prejetih denarnih sredstev.
Sodišče prve stopnje je po določbi tretjega odstavka 168. člena ZPP plačilo sodne takse, katere plačila je bil oproščen tožnik, na podlagi sklepa z dne 1. 10. 2021, naložilo v plačilo toženi stranki. Taksa je bila odmerjena na 172,80 EUR in sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklepa sklicevalo na sklenjeno sodno poravnavo z dne 14. 9. 2021, iz katere izhaja dogovor strank, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in je zato toženi stranki naložilo plačilo 50 % sodne takse v višini 86,45 EUR. Pravilno tožena stranka v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da sta se stranki s poravnavo z dne 14. 9. 2021 dogovorili, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
Ravnanje tožnika, ko je več dni brez pravne podlage razpolagal z denarjem od prodanih vozovnic tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, četudi toženi stranki škoda zaradi kasnejšega plačila s strani tožnika ni nastala.
Stroški začasnega zastopnika, postavljenega v zapuščinskem postopku dediču, ki živi v tujini in mu vročitve ni bilo mogoče opraviti, (5. točka drugega odstavka 82. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), predstavljajo skupne stroške zapuščinskega postopka, saj je ta izveden v interesu vseh dedičev z namenom ureditve pravnih razmerij po njihovem pokojnem predniku.