ZObr člen 88, 88/1, 98, 98a, 98a/3, 100a. ZSSloV člen 38, 40, 56. ZPP člen 18, 274.
zavrženje tožbe - akt vodenja in poveljevanja
Glede na navedeno zoper tak ukaz ni dopustno sodno varstvo, saj ne gre za akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja. Ker odločanje o obravnavani tožbi ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Sukcesivnost pri odločanju o vseh zahtevkih (primarno in podredno postavljenih) ne pomeni, da je izključeno skupno razpravljanje. Drugače kot pri eventualnem sosporništvu (prvi odstavek 192. člena ZPP), sodišče o vseh zahtevkih (v primeru, da primarnemu zahtevku ne ugodi) odloči z isto odločbo. Takšno je stališče teorije in sodne prakse. Tudi če to ne bi nujno veljalo, temveč bi bilo dopustno ločeno odločanje o primarnem in podrejenih zahtevkih, pa bi z vidika pravne varnosti in pravice do sodnega varstva že možnost, da bo o vseh zahtevkih razsojeno z eno odločbo, zahtevala, da se ob obstoju takšne negotovosti morebitnim stranskim intervenientom udeležbo dovoli že od začetka (pod pogojem, da za to izkažejo pravni interes).
ZDR-1 člen 130, 130/1.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-2.
stroški prevoza na delo - plačilo stroškov
Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela je urejeno v 130. členu ZDR-1, pri čemer se višina stroškov, če ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek 130. člena ZDR-1). S KPND je višina določena v višini stroškov javnega prevoza (2. točka 40. člena KPND). Med strankama je bilo sporno, ali je toženka tožniku dolžna plačati stroške nesubvencionirane vozovnice. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da mu je dolžna plačati stroške v tej višini, pri čemer je kot bistveno izpostavilo, kar pritožba zanemari, da je prevoz na delo in z dela izrecno izvzet iz subvencioniranja. Za prevoz na delo in z dela velja nesubvencionirana vozovnica in stroške v tej višini je toženka dolžna plačati tožniku. V vsakem primeru subvencioniranje ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v konkretnem primeru Mestna občina A.
prenehanje stavbne pravice - izbris stavbne pravice - izvršba na denarno terjatev - obstoj terjatve
Upnik, ki je imel na stavbnih pravicah dolžnika zastavno pravico, je s prenehanjem stavbne pravice na podlagi določila drugega odstavka 264. člena SPZ po samem zakonu pridobil zastavno pravico na dolžnikovi terjatvi iz naslova nadomestila zaradi predčasnega prenehanja stavbnih pravic. Upnik je zato kot zastavni upnik utemeljeno predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem te terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Gre za jamstvo dolžnika v okviru realnega jamstva za dolg dejanskega dolžnika z ustanovljeno zastavno pravico na stavbnih pravicah, ne pa morebiti za nedovoljen poseg v drugo premoženje dolžnika, ki ni hkrati tudi osebni dolžnik upnika.
Izvršilni postopek tako ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do dolžnikvoega dolžnika. Vprašanje ostoja terjatve bo (lahko) predmet morebitnega pravdnega postopka zoper dolžnikovega dolžnika.
Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.. ZDR-1 člen 88, 88/6, 109, 109/1, 111, 111/1, 111/1-5, 200, 200/1.. ZPP člen 137, 137/1, 370, 370/1.
stroški prevoza - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - dogovor o plači - plačilo prispevkov za socialno varnost
Prvostopenjsko sodišče je tožnici obračunane in izplačane stroške prevoza materialnopravno zmotno štelo za plačila stroškov, saj to niso bila. Trditve toženca o izplačilu stroškov prevoza kot načinu maksimiziranja mesečnih prihodkov, kar je B. B. z izpovedjo o boljši plači oziroma boljšem netu dopustila tudi za tožničin primer, utemeljujejo presojo, da so tožnici izplačani stroški prevoza dejansko predstavljali plačilo za delo oziroma plačilo dela plače, za kar se zavzema tožnica. Ker prvostopenjska ugotovitev, da ji je toženec vede izplačeval stroške prevoza na delo za razdaljo, s katere ni prihajala na delo, pomeni, da je toženec sam takšno ravnanje izvajal in dopuščal, niso relevantni prvostopenjski razlogi o tem, kdo konkretno naj bi bil na strani toženca pooblaščen za sklenitev dogovora o višji plači.
Pri presoji, ali je bila izredna odpoved s strani delavca po določbi 111. člena ZDR-1 zakonita, je pomembno le, da je na strani delodajalca podan razlog iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1, sodišču pa pri tem ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 14, 15, 16.. OZ člen 83, 86, 86/1, 94, 95, 95/1.
razlika v plači - odpoved terjatvi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogodbi o zaposlitvi zaradi oziroma v delu, v katerem sta se tožnici odpovedali vsem terjatvam zoper toženko, razen terjatvam iz te pogodbe nista nični.
Delavec se ne more vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, lahko pa prosto razpolaga s terjatvijo, ki je že zapadla, in se ji v tem okviru "odpove". Tako sta tožnici prosto razpolagali s terjatvijo iz naslova že zapadlih razlik v plači, ko sta s toženko sklenili pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019, v katerih je vsebovana določba, da "pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore" ter da "pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta".
neupravičena obogatitev - nastanek obogatitve - obogatitveno načelo - tuja pomoč - nega in pomoč - dokazi in dokazovanje
Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da s tem, ko sta tožnika pokojno obiskovala v bolnišnici oziroma v domu starejših občanov, toženci v ničemer niso bili obogateni.
ZPP člen 32, 32/2, 32/2-8, 483, 483-6. ZFPPIPP člen 310.
stvarna pristojnost - postopek v gospodarskih sporih - spor v zvezi s stečajnim postopkom - načelo koneksnosti - novejša sodna praksa - v stečaju prerekana terjatev - izločitvena pravica
Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje, tako da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljano terjatvijo in stečajnim postopkom. Gre zlasti za primere, ko je terjatev v stečajnem postopku prerekana in jo zato upnik uveljavlja v pravdnem postopku, in primere izpodbojnih pravnih dejanj.
Delna zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženka zaradi pasivnosti, tj. ker ni odgovorila na tožbo, priznava tožničine dejanske navedbe, s katerimi ta utemeljuje 3. in 4. točko tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno utemeljeno ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestil plač za obdobje od septembra 202o do 20. 12. 2020 in dela regresa za letni dopust za leto 2020, za katere iz tožbenih navedb izhaja, da jih toženka tožnici ni izplačala (126. in 161. člen ZDR-1).
znižanje preživnine - zmožnosti preživninskega zavezanca - materialni položaj - premoženjske razmere - preživninska obveznost - prihodki - osebni stečaj - gotovina - davčni organ - upniki - direktor družbe - neodplačni prenos premoženja - zemljiški dolg - odločilna dejstva - metodološki napotek - dokazno breme - negativno dejstvo
Glede na potrebe nasprotnega udeleženca ter upoštevaje dejstvo, da predlagatelj nima stikov z otrokom, ne hodi z njim na dopust, izlete in podobno, na zakoniti zastopnici pa je v celoti vsakodnevna skrb za nasprotnega udeleženca, je pravilen zaključek, da preživnina, ki je naložena predlagatelju v višini okoli 420 EUR, kar predstavlja nekaj več kot 61 % potreb nasprotnega udeleženca, kljub dodatnim preživninskim obveznostim predlagatelja, ni pretirana.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved - kršitev prepovedi diskriminacije - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Direktorica je zanikala, da je podala odpoved ravno tožnici zaradi bolniškega staleža, vendar pa ni znala z ničemer ustrezno utemeljiti odločitve, zakaj je izmed večjega števila zaposlenih na delovnem mestu voznik-premikač (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo teh vsaj 30, po izpovedi direktorice celo 60) izbrala za presežno delavko ravno tožnico. Izpovedala je, da za to ni bilo posebnega razloga, da nima odgovora na to vprašanje, tako se je pač odločila. Takšno pojasnilo je povsem pavšalno in neprepričljivo in po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča ne dokazuje, da pri podaji odpovedi tožnici ni bila kršena prepoved diskriminacije.
ZDR-1 člen 7, 88, 88/2, 88/2-1, 88/3, 131, 131/4, 200, 200/3.. ZPP člen 144, 274.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev odpovedi - zavrženje tožbe - regres za letni dopust - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - doktrina jajčne lupine
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka potem, ko je tožnica odklonila prevzem odpovedi, ravnati skladno s 144. členom ZPP in odpoved pustiti na tožničinem delovnem mestu. Toženka je namreč odpoved v skladu z zgoraj navedeno določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 vročala v prostorih delodajalca, zato se šteje, da je bila vročitev takrat opravljena. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi odkazuje na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom, vendar je glede prostorov delodajalca, kjer se opravlja vročanje, določba ZDR-1 jasna in ne zahteva, da se po neuspešni vročitvi odpoved pusti na delavčevi mizi. Ker se šteje, da je tožnica prejela odpoved 13. 11. 2018, je 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, pričel teči 14. 11. 2018 in se iztekel 15. 12. 2018. Tožnica je torej tožbo 24. 12. 2018 vložila po poteku roka.
Odločitev sodišča prve stopnje o mobingu in višini odškodnine, ki jo je tožnici priznalo iz tega naslova, je pravilna.
dogovorjena pristojnost - vloga poslana nepristojnemu sodišču - pravočasen odgovor na tožbo - izdaja posebnega sklepa - odgovor na tožbo - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo - ugovor krajevne pristojnosti - pravočasnost ugovora krajevne pristojnosti
Če tožena stranka vloži prepozen ali neobrazložen odgovor na tožbo, se šteje, da odgovor na tožbo ni vložen. ZPP ne vsebuje nobene določbe o tem, da sodišče o tem izda poseben sklep. Enako velja za primer, če sodišče šteje, da je odgovor na tožbo vložen pravočasno. Če sodišče šteje, da odgovor na tožbo ni pravočasen, ga ne zavrže, pač pa v nadaljevanju presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP. Če pa šteje, da je odgovor na tožbo pravočasen, razpiše pripravljalni narok (279.c člen ZPP).
Tožeča stranka se v pritožbi zavzema k taki presoji, ki bi narekovala izdajo zamudne sodbe. S tem zoper izpodbijano odločitev o tem, da se šteje odgovor na tožbo kot pravočasen, utemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, se o presoji, da se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok (in ne gre za tožbo), v skladu z desetim odstavkom 112. člena ZPP vložena pravočasno, ne izda poseben sklep.
Posledično je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in I. točko izreka sklepa razveljaviti.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da ni krajevno pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu, oprlo na določbo prvega odstavka 22. člena ZPP.
Ker iz ugotovitve izpodbijanega sklepa izhaja, da v odgovoru na tožbo, ki ga je tožena stranka poslala pravočasno po pošti priporočeno, krajevni pristojnosti sodišča ni ugovarjala, sodišče prve stopnje v določbi prvega odstavka 22. člena ZPP ni imelo podlage za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti, ki ga je tožena stranka podala v vlogi, poslani sodišču po izteku roka za odgovor na tožbo. Podana izjava tožene stranke o tem, da je med pravdnima strankama v družbeni pogodbi dogovorjena pristojnost sodišča v Ljubljani, je prepozna. Ugovor krajevne pristojnosti bi morala v konkretnem primeru tožena stranka podati že v odgovoru na tožbo. Ker tega ni storila, ga tudi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot pravočasnega in se na njegovi podlagi izreči za krajevno nepristojno za odločanje v sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053561
OZ člen 247, 247/1, 251, 251/5, 252, 299, 299/1. ZPP člen 353.
pogodba o sofinanciranju izobraževanj - plačilo pogodbene kazni - pravica do pogodbene kazni - pogodbena kazen za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti - uveljavljanje pogodbene kazni - rok za uveljavljanje pogodbene kazni - ugovor zastaranja - ugovor pravice do znižanja plačila - višina tožbenega zahtevka - ugovor materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - odsotnost odločilnih razlogov
Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke prevzete obveznosti na podlagi treh sklenjenih pogodb o sofinanciranju treh mladih raziskovalcev.
Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od trenutka, ko je tožnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pa vse do njene izpolnitve (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena OZ). Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tožeča stranka je imela torej čas uveljaviti plačilo pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo namreč ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj sicer zapadlega dela pogodbene kazni), temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni.
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, lahko pa jo seveda poda tudi prej, to je takrat, ko dolžnik pride v zamudo. V konkretnem primeru je bilo iz dopisov tožeče stranke jasno razvidno, da bo pogodbeno kazen uveljavljala.
Sodišče prve stopnje bi moralo hkrati z odločitvijo o pogodbeni kazni odločiti tudi o njenem ugovoru sorazmernega znižanja (252. člen OZ). Ker gre po mnenju tega senata za materialnopravni ugovor, ga je trebaobravnavati ob odločitvi o plačilu pogodbene kazni.
plačilo sodne takse - procesna predpostavka - domneva o umiku pravnega sredstva
V skladu s prvim odstavkom 29.b člena ZIZ mora biti ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora ali pritožbe plačana sodna taksa. V drugem odstavku istega člena je določeno, da mora biti sodna taksa plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse. Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (peti odstavek 29.b člen ZIZ).
sodna taksa - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - odmera sodne takse po ZST-1 - pritožba zoper sklep o stroških postopka - očitna pisna pomota
Tarifna številka 30010 sodi med posebne takse (takse v primeru nastopa posebnih dejstev, zaradi katerih se odmeri sodna taksa), kot je vložena posebna pritožba, ki ni posebej taksirana, ni pa tudi takse prosta. Da ne gre za takse prosto pritožbo, se strinja tudi pritožnica, sodišče prve stopnje pa se pravilno sklicuje na tarifno številko 3009 ZST-1, ki postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških posebej taksira.
Če je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka brez logičnega zaključka, če je bilo o zadevi predhodno že odločeno, če je bil sklep materialnopravno napačen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka ter je sodišče storilo napako, kot navaja dolžnik v pritožbi, pa ne drži nadaljnja navedba, da ni dolžan plačati teh stroškov kot potrebnih za izvršbo.
V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit, mora tožena stranka ugovor o pristojnosti arbitraže podati najpozneje v odgovoru na tožbo. Ker je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ – v primeru obrazloženega ugovora – izenačen s tožbo v pravdnem postopku, se ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, obravnava kot odgovor na tožbo. Tako je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
V ugovoru zoper sklep o izvršbi toženka ni navajala, da ji je terjatev neznana in da upnika ne pozna. Nasprotno, navedla je, da sta z upnikom (tožnico) v poslovnem odnosu, vendar terjatev upnika še ni zapadla v plačilo, saj sta se dogovorila za prolongacijo obveznosti. Toženka je tako lahko identificirala terjatev upnika, ki jo je izterjeval na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to pa pomeni, da bi morala ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
pogodba o odstopu terjatve v izterjavo - mandatna pogodba - oblika pogodbe - volja za sklenitev pogodbe - konkludentna dejanja - neuspešna izterjava - bistvene sestavine pogodbe - obligacija prizadevanja - plačilo za trud - plačilo glede na uspeh - nasprotna tožba - običajno plačilo - znižanje plačila - pravično plačilo - povračilo materialnih stroškov - nesklepčen zahtevek
Za sklenitev pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo, ki je po svoji pravni naravi pogodba o naročilu (mandatna pogodba) in katere del so tudi sporni Dodatki, se ne zahteva nikakršna oblika, prav tako ni potrebno, da bi se volja za sklenitev izjavila z besedami, temveč zadoščajo že konkludentna ravnanja, to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda je glede na okoliščine, v katerih so izvedena, mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji.
Tožena stranka dejansko ni ponudila nobenih trditev o običajnih višinah plačil (še manj o pravičnem plačilu), na podlagi česar bi sodišče prve stopnje sploh lahko presodilo, za koliko oziroma na koliko naj vtoževano plačilo zmanjša. Tega tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni storila zato, ker je v osnovi trdila, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je opravila kakšno delo in da v primeru neuspeha pri izterjavi do plačila sploh ni upravičena - torej da ni upravičena do nobenega plačila, ne le do zmanjšanega. Znesek, ki ga je v nasprotni tožbi ponudila tožena stranka, tako niti ni predstavljal zmanjšanega plačila za opravljeno delo tožeče stranke, temveč kot je to navedla sama, le povračilo materialnih stroškov.
ZPIZ-2 člen 2, 2/1, 27, 39a, 39a/4.. ZPIZ-2G člen 40a, 40a/3, 40a/7, 126, 126/2.. URS člen 33, 50, 50/1.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - sprememba zakona
V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico ne samo do 40 % starostne pokojnine, temveč pravico do starostne pokojnine v višini 100 %.
V 126. členu je ZPIZ-2G določil, da zavarovanec, ki prejema 20 % predčasne pokojnine, obdrži izplačilo tega dela predčasne pokojnine tudi po uveljavitvi tega zakona, razen če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovancu, ki prejema 20 % predčasne pokojnine in je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. 12. 2019, in zavarovancu, ki prejema 20 % starostne pokojnine, se izplačuje 40 % starostne pokojnine od uveljavitve tega zakona do prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni ali zavarovalni čas, vendar najdlje za tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Po poteku treh let se zavarovancu izplačuje 20 % starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka spremenjenega 39.a člena zakona. Zavod za zavarovance iz drugega odstavka 126. člena v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti odloči o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Upoštevaje navedeno določbo je torej tožena stranka po uradni dolžnosti izdala izpodbijano prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do izplačila 40 % starostne pokojnine od 1. 1. 2020 dalje.