Tožnik v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ni ugovarjal, da objekt ni v njegovi lasti. Ni pa se mogoče strinjati s tem, da tožnik te okoliščine ni prerekal niti v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Tožnik namreč v pritožbi med drugim navaja, da njegova montažna konstrukcija z vpetim platnom ni dimenzij 12 metrov x 5 metrov, zato je očitno, da gre za zmotno odločbo. Pojasnjuje, da je v bližini njegovega oglasnega panoja in predmetnega cestnega odseka postavljenih več panojev, približno sedem, zato mora inšpektorica preveriti vseh sedem objektov.

S temi pritožbenimi navedbami je tožnik smiselno prerekal lastništvo objekta, na katerega se nanaša prvostopenjska odločba. V pritožbi res ni obrazložil, zakaj tega ni navajal že v postopku na prvi stopnji, vendar pa niti iz navedb tožene stranke niti iz priloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi ga k temu kdo pozval. Organ druge stopnje je to pritožbeno navedbo zgolj povzel, do nje pa se niti vsebinsko niti formalno (v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP) ni opredelil, zato se odločbe organa prve stopnje v zvezi odločbo organa druge stopnje glede tega ne da preizkusiti.