Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.
Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00003024
KZ-1 člen 49, 251, 251/1. ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
sprememba obtožbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zloraba procesnih pravic - pravica do obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - kazenska sankcija - izrek zaporne kazni - odmera kazni
Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile vse spremembe obtožnega predloga dopustne in v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je državna tožilka spreminjala obtožni predlog le v tistih delih, v katerih je prilagodila opis spremenjeni oceni dejanskega stanja.
Pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije "brez ugovora" oziroma "na prvi poziv", ni 1083. člen ZOR, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč tretji odstavek 1087. člena ZOR.
Sodišče prve stopnje je bilo dolžno glede na opisano trditveno podlago pravdnih strank ugotavljati, ali je bil podan temelj za unovčenje bančne garancije ter tudi, ali je bila bančna garancija unovčena v ustreznem znesku
Začetek postopka prisilne poravnave nad posameznim družbenikom pa ni absolutni razlog za prenehanje družbe, saj se lahko družbeniki s prizadeto pravo osebo v nekaterih primerih sporazumejo o nadaljevanju družbe.
V primeru zatrjevanja tožeče stranke, da bančna garancija ni bila unovčena upravičeno in v ustreznem znesku, je trditveno in dokazno breme o nastanku in višini te škode na toženi stranki.
izbris subjekta vpisa iz sodnega registra - izbris subjekta iz sodnega registra brez likvidacije - pravica do zasebne lastnine
Domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP se po oceni pritožbenega sodišča nanaša zgolj na tiste subjekte vpisa, ki so dosegli vpis poslovnega naslova v sodni register na naslovu, na katerem je objekt, katerega lastnik jim sploh ni dal dovoljenja za poslovanje na tem naslovu.
URS člen 20, 20/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 207, 207/2.
priporni razlogi - ponovitvena nevarnost - dejansko stanje v obtožbi
Pritožbene navedbe grajajo dejansko stanje obravnavane zadeve in utemeljenost obtožbe, presoja tega pa je v tej fazi postopka, ko teče glavna obravnava, v pristojnosti prvostopenjskega sodišča. Obstoj utemeljenega suma storitve obeh kaznivih dejanj kot pogoj za pripor obdolženca pa je podan. Izhaja iz obtožnice, ki je pravnomočna in, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v sklepu, po njeni vložitvi ni bil omajan.
izvedenina - izvedensko mnenje - nagrada in stroški izvedenca
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev je podana v Pravilniku o sodnih izvedencih in cenilcih. Po 4. odst. 52. člena Pravilnika sodnemu izvedencu med drugim pripada tudi povračilo stroškov za čas potovanja na sodišče za vsake začete pol ure po 10,00 EUR. Povračilo iz navedenega naslova je pogojeno z vsako začeto pol ure potovanja na sodišče in nazaj. Priglašeni strošek iz tega naslova mora biti določno specificiran.
Ko se ugotovi prisotnost prepovedane droge v krvi, se šteje, da voznik vozi pod vplivom prepovedane droge ter se ne ugotavlja, na kakšen način se je to odrazilo v njegovi vožnji in se vsebnost prepovedanih drog ne meri (kot npr. vsebnost alkohola v izdihanem zraku ali v krvi).
ZPIZ-1 člen 13, 159, 288. ZMEPIZ-1 člen 74, 75, 80, 87. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZDavP-2-UPB4 člen 74.
lastnost zavarovanca
S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je, da je treba pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ker ta možnost tožnici ni bila zagotovljena, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a, kar ima za posledico, da sta izpodbijani upravni odločbi nezakoniti.
Sodišče prve stopnje je v pozivu toženi stranki, naj odgovori na tožbo, resda napačno navedlo, da gre za spor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar ta okoliščina ne utemeljuje vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 17, 17/1, 17/1-6.. ZSVarPre člen 20, 20/1, 23, 23/1.
varstveni dodatek - dohodkovni in premoženjski cenzus
Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu opozorilo je, da je pri ugotavljanju dohodkovnih in premoženjskih pogojev za priznanje varstvenega dodatka potrebno upoštevati prejemek z dne 20. 9. 2011, torej znesek 2.621,00 EUR, kot pravno relevantni dohodek ali znotraj pravno relevantnega premoženja, ne pa kot eno in drugo.
Pokojninska doba je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.
odločitev o pravdnih stroških - sodna taksa - potrebni stroški
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz 1. odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovno odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. Zato tožniki za tovrstne predmete sporov takse niso dolžni plačevati in sodišče kaj takega od njih ne sme zahtevati.
Plačilni nalog je izdan v nasprotju z 71. členom ZDSS-1. Tožnica je bila protipravno pozvana na plačilo sodne takse. Zaradi nezakonitega poziva je plačala nekaj, kar ni bila dolžna. Takšnega izdatka, kljub uspehu v sporu o glavni stvari, ni mogoče zakonito naložiti v povračilo toženi stranki. Ne gre za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP, ki bi ga bilo mogoče prevaliti na toženo stranko.
Tožnica v vtoževanem obdobju, kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja na kmetiji v lasti matere, ni bila vključena v zavarovanje. Ker ni bila prijavljena v zavarovanje, ni pridobila lastnosti zavarovanke in vtoževane zavarovalne dobe ne more niti dokazati. Z izpodbijano sodbo je pravilno presojeno, da sta zavrnilna upravna akta zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje zavarovalne dobe od 11. 1. 1974 do 1. 8. 1976 ter od 2. 8. 1977 do 20. 1. 1978 pa utemeljeno zavrnjen.
sprememba odločitve o stikih - začasna odredba o stikih
Po presoji pritožbenega sodišča je za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti odločilen obstoj okoliščin, ki so za mld. S. tako ogrožajoče, da je treba še pred odločitvijo o predlogu začasno spremeniti že pravnomočno določen način izvrševanja stikov, in da so te nastale v času po pravnomočno določenem načinu izvrševanja stikov.
V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika, da se naj zaslišijo zgoraj navedeni kot priče, pa pritožba spregleda določbo prvega odstavka 18. člena ZKP. Ta določa, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba na glavni obravnavi 13. 7. 2017 (list. št. 43) sodišču ni predlagala, da zasliši omenjene priče. Na zadnji glavni obravnavi 10. 4. 2017 (list. št. 52 - 55), ko je bila zaslišana priča B.M., ki je tudi obširno odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba ni predlagala zaslišanja prič M. in T.G. in ne D.K.. Je pa obramba predočila priči še vsebino uradnega zaznamka o razgovoru z M.G. (list. št. 10), kar pomeni, da sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo priče B.M., ni kršilo niti načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in ne načela kontradiktornosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je izpodbijano sodbo gradilo na uradnih zaznamkih o izjavah prej omenjenih prič.
OZ člen 111., 111/2, 448., 448/1.. ZPP člen 339., 339/2-8,.
prodajna pogodba - izročitev predmeta pogodbe - nova stvar - prodaja rabljene opreme - pravica do izjave - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - ponavljanje tožbenih navedb - odstop od pogodbe zaradi kršitve nasprotne stranke - zahtevek za vračilo prejete kupnine
Prodajalec mora kupcu izročiti stvar v brezhibnem stanju (prvi odstavek 448. člena OZ), kar tudi pomeni, da mora biti stvar izročena brez stvarnih ali pravnih napak. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tožeči stranki ni hotela (zmogla) izročiti štirih novih (nerabljenih) montažnih hišic, ki so bile dogovorjene s pogodbo, je s tem kršila pogodbeno obveznost, pri čemer je tožeča stranka povsem upravičeno zavračala sprejem montažnih hišic, ki so bile dotlej s strani tožene stranke rabljene kot razstavni eksponat. Nikakor namreč ni mogoče slediti pravnemu naziranju obravnavane pritožbe, da je treba tudi razstavne eksponate, ki so določen čas razstavljeni tako zunaj kot znotraj zaprtih površin (in ki si jih potencialni kupci ogledujejo tudi tako, da vanje vstopajo), šteti kot novo (nerabljeno) stvar.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 259, 259/1.. ZPIZ-2 člen 111, 111/2, 178, 394.
starostna pokojnina
Zavarovanec lahko zahteva neko pravico takrat ko izpolni pogoje, lahko pa neko pravico uveljavi tudi kasneje. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana (kakor je v primeru tožnice), se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahteve (1. 7. 2015) je tožena stranka tožnici pravilno priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokazno breme - trditvena in dokazna podlaga tožbe
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odreditev opravljanja dela v deljenem delovnem času julija 2010 del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma zlasti tožnici neposredno nadrejenih), prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi se taki dogodki ponavljali v naslednjih mesecih do odhoda tožnice v bolniški stalež. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče govoriti niti o diskriminaciji oziroma nadlegovanju tožnice. Pri tem velja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
To, da toženec po vzpostavitvi delovnega razmerja dejansko ni opravljal dela, ne pomeni, da delovno razmerje ni obstajalo. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja pa je toženec za čas od reintegracije do prenehanja delovnega razmerja upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi VIII Ips 79/2009). To pomeni, da zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2012, s katero je bila ugodilna sodba spremenjena v zavrnilno, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz tega na novo vzpostavljenega delovnega razmerja.
Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje k tožeči stranki in se je to delovno razmerje izvajalo, je utemeljena pritožbena navedba, da ni nikakršne podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske iz naslova plač za april, maj in junij 2012 ter (glede na bolniški stalež od 26. 6. 2012) zneske iz naslova denarnega nadomestila za čas bolezni. To še toliko bolj velja glede nadomestil za čas bolezni nad 30 dni, ki niti niso več obveznost delodajalca, ampak Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja tudi na možnost refundacijskega zahtevka delodajalca do navedenega zavoda v izogib prikrajšanja na strani tožeče stranke.
Pritožba pravilno razloguje, da ni podlage za vračilo odpravnine, izplačane v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka po vloženi reviziji zoper sodbo Pdp 791/2011 ni počakala na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki bi privedla do posebnega načina prenehanja delovnega razmerja (kot npr. v prej že omenjeni zadevi VIII Ips 79/2009), pač pa je tožencu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi katere je bil tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR.