KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086537
KZ-1 člen 34, 34/1, 116,116-1. ZKP člen 4, 18, 18/1, 148, 148/4, 258, 391.
kaznivo dejanje poskus umora - grozovit način - umor na zahrbten način - zahteva za izločitev dokazov - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov - rekonstrukcija dogodka - postavitev drugega izvedenca - načelo proste presoje dokazov - ustavne pravice - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugačna sodna praksa - pavšalne navedbe - opredelitev do zagovora - prostovoljni odstop - zmanjšana prištevnost - motiv - direktni naklep
V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa.
Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mnenji obeh strokovnjakov mag. B. B. in dr. C. C., ki drugače kot izvedenec dr. Č. Č. menita, da obdolženi pravnih poukov policista A. A. v posledici že razvite prilagoditvene motnje, afektivnega stanja ter večplastnih čustvenih odzivov ni bil sposoben razumeti oziroma je bila njegova zmožnost razumevanja pravnih poukov bistveno zmanjšana. Drugačno mnenje je podal izvedenec dr. Č. Č., da je prilagoditvena motnja pri obdolženem ugotovljena šele po odvzemu prostosti, in sicer najkasneje 6. 10. 2022 in torej dne 4. 9. 2022 ni bila prisotna ter da prilagoditvena motnja na višje živčne funkcije neposredno ne vpliva, še več, izvedenec ugotavlja, da ima obdolženi zelo dobro razvite višje živčne funkcije in kapaciteto spoprijemanja s stresorji, pri obdolženem pa ni ugotovil stresorja, ki bi pripeljal do prilagoditvene motnje.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpovedbo priče A. A., ki je zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da je obdolženca o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP poučil, preden mu je ta podal izjavo glede lokacije predmetov, ter dokazno ocenilo izpovedbe ostalih zaslišanih prič D. D., E. E., F. F. in G. G., prav tako je vpogledalo posnetek videonadzorne kamere v prostoru za pridržanje v času od 10:00 ure do 10:40 ure. Posebej je poudarilo, da je glede na listinske dokaze in izpovedbe prič policistov obdolženi bil pred podajo izjave trikrat poučen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP.
Pritožba isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da se sodba sodišča tudi v delu, v katerem je sodišče argumentiralo svojo odločitev, opira na dokaze, ki so bili iz spisa izločeni, in sicer sledi krvi na levi nogavici, levem in desnem športnem copatu, kar izhaja iz 18. točke izpodbijane sodbe na str. 21 ter na listinski dokaz A1, l. št. 39 - formular "privolitev za preiskavo elektronske naprave", pri čemer je bil ta dokaz pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza mobilnega telefona Samsung Duos.
Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje, po oceni pritožbe, neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s tem obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.
Zatrjevane kršitve niso podane. Zagovornik si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v točki 6 izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v 6. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo. Tako je v točki 6 na str. 6 izpodbijane sodbe navedlo razumne in prepričljive razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po opravi rekonstrukcije dogodka.
Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že judiciralo, da gre za odvzem življenja na grozovit način, kadar je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje. Grozovitost kot zakonski znak po 1. točki 116. člena KZ-1 je močno kulturno pogojen. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca.
Pritožbi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 42, 44 in 45 pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, njegovo zvijačnost in pretkano delovanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka kritične noči v park prišla, ker jo je obdolženi s sporočili, katera ji je v zvezi s pismi pošiljal vse od 1. 9. 2022, tja zvabil. Še kritičnega dne 3. 9. 2022 ji je v zvezi s pismi poslal več sporočil, tako tudi sporočilo o t. i. lovu na zaklad. Vse to potrjuje, kako vztrajno se je obdolženi zavzemal, da oškodovanka pride v park, medtem ko ji je v sporočilu izrecno napisal, da ga tam ne bo. Pritožba zato nima prav, ko navaja, da med obdolženim in oškodovanko ni bilo komunikacije, prav tako je zgrešeno sprenevedanje, da je oškodovanka sama predlagala, da pride v park po pisma, na enake navedbe pritožbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje (45. točka izpodbijane sodbe). Zagovornik tudi zmotno navaja, da oškodovanka obdolžencu ni zaupala, ker kaj takega iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub dogodkom, ki jih v zvezi s hišo in poškodovanim vozilom izpostavlja pritožba.
ZIZ člen 21, 21/1, 26, 40, 40/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 106. ZMZPP člen 100, 108, 108/6.
izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - določljiva obveznost - preživninska obveznost - višina plače - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - neprimeren izvršilni naslov - razveljavitev sklepa o izvršbi
Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena. Terjatev mora biti opredeljena tako, da je izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora dolžnik plačati.
Iz predmetne sodbe sicer izhaja, da mora dolžnik za preživljanje upnika plačevati 25 % plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu. Vendar pa je glede na takšno določitev dolžnikove obveznosti dejanska višina preživnine, ki jo je dolžnik dolžan plačati za posamezni mesec, v prvi vrsti odvisna od vprašanja, ali je dolžnik sploh (bil) zaposlen in ali je torej v posameznem mesecu prejel plačo, v drugi vrsti pa od dejanske višine plače, ki jo je prejel v posameznem mesecu. Ti podatki pa iz same sodbe ne izhajajo, zaradi česar preživninske obveznosti, ki je s sodbo naložena dolžniku, zgolj na podlagi podatkov oziroma meril, vsebovanih v sodbi, ni mogoče določiti. Višina plače, ki jo dolžnik dejansko prejema pri delodajalcu, tudi ni podatek, ki bi bil javno objavljen oziroma javno znan (kot na primer tečaj Banke Slovenije, ki se uporablja za preračunavanje obveznosti, določenih v tuji valuti, v domačo valuto, podatek o povprečni (neto) plači) oziroma ki bi ga bilo mogoče določiti na podlagi zakonskih predpisov (kot na primer višino zakonskih zamudnih obresti, višino davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in plačati od bruto plače). Višina plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, je namreč stvar individualnega razmerja med dolžnikom in njegovim delodajalcem ter je odvisna od za izračun višine plače relevantnih podatkov, ki so lahko za vsak mesec različni (npr. zaradi koriščenja dopusta, bolniške odsotnosti, nadur).
Glede na vsebino sodbe sicer ni dvoma, da mora dolžnik upniku plačevati preživnino v višini 25 % vsakokratne plače, ki jo prejme v mesecu, za katerega je dolžan plačati preživnino. Vendar pa bi moral upnik, da bi izvršilno sodišče v okviru svojih pristojnosti lahko ugotovilo višino terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, in preverilo utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo, poleg predloženega (pomanjkljivega) izvršilnega naslova predložiti še ustrezno listino, ki bi izvršilni naslov dopolnjevala (vsaj) v smeri verodostojnega izkaza podatka o višini plače, ki jo je dolžnik v relevantnem obdobju v posameznem mesecu prejel pri delodajalcu. Čeprav ZIZ konkretnih določb za takšen primer ne vsebuje, bi po presoji sodišča druge stopnje upnik temu lahko zadostil, če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila ugotovljena višina dolžnikove plače v relevantnem obdobju, na podlagi katere bi bilo višino dolgovane mesečne preživnine na podlagi meril, določenih v predloženi sodbi, mogoče ugotoviti z enostavno računsko operacijo (torej v višini 25 % od zneska ugotovljene prejete plače v posameznih mesecih), oziroma če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila na podlagi meril, določenih v zadevni sodbi, ugotovljena višina preživnine za relevantno obdobje. Smiselno enako kot to na podlagi 26. člena ZIZ velja v primeru, ko je izvršba odvisna od nastopa kakšnega pogoja, pa bi po presoji sodišča druge stopnje upnik višino dolžnikove mesečne plače v relevantnem obdobju lahko izkazal in izvršilni naslov dopolnil tudi z javno listino. Takšno javno listino bi lahko predstavljalo tudi potrdilo FURS o višini plače, ki je bila dolžniku za posamezne mesece izplačana v relevantnem obdobju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00084915
ZFPPIPP člen 122, 122/4, 342, 342/5. SPZ člen 95, 95/2. OZ člen 190, 198. EZ-1 člen 552. ZPP člen 8, 212, 315, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353.
vmesna sodba - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - plačilo uporabnine - transformatorska postaja - nevknjižena lastninska pravica - nevknjižena originarno pridobljena služnost - varstvo kupca nepremičnine - obogatitveni zahtevek - zloraba postopka - predkupni upravičenec - nedobrovernost - kršitev pravice do izjave - uveljavljanje kršitev dokaznega postopka - priposestvovanje služnosti - dobroverni lastniški posestnik - razlogi o odločilnih dejstvih - publicitetni učinek - privolitev v prikrajšanje - trditveno in dokazno breme
Glede na to, da je tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku in ker ima tako pridobljena lastninska pravica prednost pred priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo, ali je toženka morebiti priposestvovala lastninsko pravico na konkretni nepremičnini, ni odločilno. Četudi jo je, je le-to s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila oziroma je le-ta s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu prenehala.
Glede vprašanja konkurence med lastninsko pravico, pridobljeno z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, in nevpisano nepravo stvarno služnostjo v javno korist, pridobljeno na izviren način (s priposestvovanjem), se je v vsebinsko povsem primerljivi zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021 in presodilo, da se mora priposestvovana, a nevknjižena služnostna pravica, umakniti lastninski pravici pridobljeni v stečajnem postopku.
Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z brezplačno uporabo svoje nepremičnine. Trditveno in dokazno breme glede obstoja privolitve je na tožencu. Toženka je bila torej tista, ki bi morala dokazati, da ima pravico do brezplačne uporabe nepremičnine, ker je tožnica v to privolila, kar pa ji ni uspelo.
Senat v ugovornem postopku (po načelu proste presoje dokazov) ne odloča o predlogih strank za izločitev dokazov, temveč po uradni dolžnosti iz spisa izloči le nedovoljene dokaze, ki bi jih moral izločiti že preiskovalni sodnik oziroma državni tožilec (83. člen ZKP).
pogodba o delu - naročilo storitev - obstoj pooblastila - neupravičeno zastopanje - odškodninska odgovornost
Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pooblastila s strani investitorja ne temelji zgolj na dokazni oceni izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja, temveč je podprt z dokazno oceno presoje vseh ostalih dokazov, ki dajejo podlago za zaključek, da je bil posel sklenjen v imenu in za račun tožene stranke.
krivdno povzročeni stroški - izmikanje vročitvi - stroški za vročanje pisanj - vročanje sodnih pisanj - dolžnost obvestila o spremembi naslova
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni trdilo, da je obdolženec spremenil naslov, temveč je le obrazložilo, da na naslovu stalnega prebivališča sodnih pisanj ni dvignil, ob tem pa še na načelni ravni pojasnilo, da ni sporočil spremembe naslova in prebivališča (o čemer je bil v fazi preiskave izrecno poučen).
Ne gre prezreti, da je izvedenec finančne stroke dr. A. A. v izvedenskem mnenju zaključil, da nespornega zneska plačil z gotovino na podlagi listin, ki so v sodnem spisu, ni mogoče ugotoviti. To je pomembno, saj višina protipravno prilaščenega denarja v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak, ki mora biti kot tak nedvomno z gotovostjo ugotovljen. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti zaključkov izvedenca dr. A. A., ki je pojasnil, da znesek potnih nalogov (za katere sicer po podatkih spisa ni mogel oceniti ali so dejanski ali fiktivni) v višini 34.564,40 EUR, ni zajet v znesku 65.665,55 EUR (kar bi naj po zaključkih izvedenca predstavljalo znesek "upravičenih" gotovinskih dvigov). Takšen zaključek izvedenca tako še dodatno ustvari dvom v višino zneska gotovine, ki bi si jo naj obdolženca neupravičeno zadržala, pri čemer je poudariti še, da bi se ob morebitni resničnosti in obstoju potnih nalogov, znesek neupravičeno zadržanih sredstev zmanjšal na manj kot 50.000 EUR, kar pomeni, da ne bi šlo za premoženje velike vrednosti (četrti v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1). Po obrazloženem okrožni državni tožilec ne more uspeti niti s subjektivno oceno o izkazanosti najmanj 58.625,46 EUR neupravičeno dvignjenega denarja, saj takšna njegova ocena predstavlja le neustrezno in selektivno razlago izvedenskega mnenja.
ZUreP-1 člen 105, 105/1, 105/2. ZUreP-2 člen 206, 206/1, 206/2. ZUreP-3 člen 108, 108/8.
dejanska razlastitev - pravna razlastitev - denarna odškodnina zaradi razlastitve - tržna vrednost nepremičnine - pravilo ne ultra alterum tantum
Za razlaščeno nepremičnino pripada lastniku ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček in dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine.
Po ustaljeni sodni praksi se odškodnina odmeri glede na tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma da bo izgubil lastninsko pravico (praviloma na dan odvzema posesti), in se valorizira na dan sojenja.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa - pobotni zahtevek
Drugi odstavek 18. člena ZST-1 določa, da se za postopek o nasprotni tožbi in ugovoru zaradi pobota plača posebna taksa. Ugovor pobotanja v pravdi predstavlja procesno dejanje (procesno pravno varstvo posebne oblike), ki omogoča, da tožena stranka zoper trditev tožeče stranke o njeni terjatvi zoper toženo stranko, ki je zajeta v tožbenem zahtevku, postavi nasproti svojo trditev, da ima nasprotno pobotljivo terjatev.
ZPP člen 108, 242, 242/2, 242/3, 245, 245/3, 249, 359, 366. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 1, 49, 49/2, 49/3. OZ člen 642, 642/2.
nagrada in stroški za izvedensko delo - strokovna institucija kot izvedenec - izguba pravice do povračila - uporaba pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih - splošna načela - podjemna pogodba
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na dikcijo drugega odstavka 242. člena v zvezi z 249. členom ZPP sankcija izgube pravice do nagrade pride v poštev zgolj, če je bila strokovna institucija na to posebej opozorjena.
Kajti določbe Pravilnika veljajo le za v Sloveniji imenovane sodne izvedence (1. člen Pravilnika), ne pa za strokovne institucije, ki jim je zaupana izdelava izvedenskega mnenja. Pravica strokovne institucije do plačila za opravljeno delo in povrnitev stroškov se presoja po splošnih načelih obligacijskega prava in se nagrada odmeri v višini, dogovorjeni med sodiščem (kot naročnikom) in strokovno institucijo ali se določi po vnaprej znanem ceniku ali v višini, ki se običajno plačuje za tako delo, pri čemer se glede plačila uporabijo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi.
ZKP člen 4, 4/4, 8, 8/8, 83, 83/2, 233, 233/3, 249, 249/4. ZNPPol člen 19. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 62.
izločitev dokazov - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - ravnanje policije - sodni tolmač - tolmač - pravica do uporabe jezika v postopku - predkazenski postopek - uradni zaznamek
Glede na povzeta pravila uporabe jezika in dejstvo, da se opravila v predkazenskem postopku izvajajo praviloma neposredno po zaznavi kaznivega dejanja, ne glede na del dneva in tudi na kraju dejanja je jasno, da v predkazenskem postopku ni niti vedno in povsod mogoče, niti nujno pričakovati zagotovitve takih standardov glede obdolženčeve pravice do uporabe jezika, kot zavezujejo sodišča ob vodenju kazenskega postopka in so določeni v osmem odstavku 8. člena ZKP.
Določbe 8. člena ZKP se namreč uporabljajo za predkazenski postopek pred policijo smiselno, seveda ob uporabi že omenjenega 19. člena ZNPPol in ob upoštevanju 62. člena URS ter 6. člena EKČP.
pogoji za prenehanje služnosti - spremenjene okoliščine - služnost poti - nepotreben dokaz z izvedencem
Pravna teorija kot tipičen primer spremenjenih okoliščin v smislu 22. člena SPZ navaja okoliščino, da gospodujoča nepremičnina ob nastanku stvarne služnosti še ni imela povezave z javnim cestnim omrežjem in jo kasneje pridobi. Navedeno stališče pravne teorije se nanaša na primere, ko je bila javna cesta v bližini gospodujoče nepremičnine zgrajena šele po ustanovitvi stvarne služnosti, ne pa za primere, kot je predmetni, ko je javna cesta že bila zgrajena v času ustanovitve stvarne služnosti in je lastnica gospodujoče nepremičnine dokupila parcele, ki mejijo tako na gospodujoče zemljišče kot na javno cesto. Četudi bi bila javna cesta zgrajena po ustanovitvi stvarne služnosti, to dejstvo samo po sebi ne zadošča za prenehanje služnosti, kajti pravno odločilna ni le bližina javne poti, temveč je pomembna tudi presoja, kakšne negativne posledice bi doletele lastnika gospodujočega zemljišča z vzpostavitvijo priključka na javno pot.
ustavitev izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj
Sodišču ni treba v vsakem primeru, če ustavi izvršbo, po uradni dolžnosti razveljaviti tudi opravljena izvršilna dejanja. Sodišče mora odločitev o razveljavitvi opravljenih izvršilnih dejanj sprejeti glede na okoliščine konkretnega primera in pri tem presoditi, ali so bila sploh opravljena kakšna izvršilna dejanja, ki jih je glede na njihovo naravo in učinek še mogoče in potrebno razveljaviti, in ali je podan pravni interes strank za njihovo razveljavitev. Razveljavitev izvršilnih dejanj namreč ni namenjena sama sebi, ampak zagotovitvi, da se odpravijo učinki izvršbe, ki omejujejo pravice dolžnika (ali tretjega), in za katere po ustavitvi izvršbe ni več podlage.
Izvršilno dejanje, ki nedvomno vpliva na omejitev dolžnikovih pravic, je zaznamba izvršbe v zemljiški knjigi. Če se izvršba ustavi in ne gre za primer, ko ZIZ izrecno določa, da upnik kljub ustavitvi izvršbe obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve in da sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, mora sodišče hkrati z ustavitvijo izvršbe zato s sklepom razveljaviti tudi zaznambo izvršbe, zemljiškoknjižno sodišče pa na podlagi takšnega sklepa izbriše zaznambo izvršbe in v zvezi z zaznambo izvršbe vknjiženo hipoteko.
Vendar pa sta bili v obravnavani zadevi zaznamba predmetne izvršbe, pa tudi vknjižba na podlagi zaznambe izvršbe pridobljene hipoteke, v zemljiški knjigi izbrisani že pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe, in sicer v posledici vknjižbe lastninske pravice, ki učinkuje pred dnem učinka zaznambe izvršbe. Prav to je bil tudi razlog za ustavitev izvršbe. Sodišče prve stopnje neobstoječe zaznambe izvršbe po njenem izbrisu zato ni moglo več razveljaviti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084772
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zaporna kazen - stranska denarna kazen - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neutemeljena pritožba
Ko zagovornik skozi pritožbene poudarke vzporedno posplošeno izpostavlja, da sodišča po Sloveniji za nezakonit prevoz zgolj štirih oseb odmerjajo kazni zapora v trajanju od enega leta in šest mesecev do enega leta in osem mesecev, ter na ta način obdolženemu izrečeno kazen dveh let zapora ovrednoti kot previsoko, ne upošteva dejstva, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do petih let, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen.
Čeravno je obdolženi obremenjen z neugodnimi družinskimi okoliščinami (dolžnosti preživljanja mladoletnega otroka, skrb za bolna starša), to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi prebežnikov na območju EU kot sostorilec v kakršnikoli obliki in na kakršen koli način dopustno soprispeva k izvrševanju obravnavanega kriminalnega početja.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. SPZ člen 72. OZ člen 140, 140/1. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/2.
zahteva za plačilo odškodnine - skupni lastniki - materialna škoda na vozilu - civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom - dolžno ravnanje
Skladno z določili Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) je sodišče prve stopnje za presojo zadeve pravilno uporabilo slovensko materialno pravo.
Skupni lastniki so dolžni skupno in sporazumno skrbeti za predmet skupne lastnine. To izhaja tako iz določila 72. člena SPZ kot tudi iz smiselne uporabe določil OZ o skupnosti in 69. člena DZ. Če se glede uporabe in upravljanja tega premoženja ne morejo sporazumeti, OZ v drugem odstavku 1005. člena predvideva možnost sprožitve nepravdnega postopka, v katerem sodišče imenuje upravitelja, ki odloča o skupnih zadevah. S tem bi tožnik lahko preprečil propadanje vozila in nastanek škode.
Tožnik je s svojim pasivnim ravnanjem konkludentno privolil v nastanek škode.
S kršitvijo svojega dolžnega ravnanja glede skupne stvari je na svojo škodo toženki dovolil, da je ta opustila svojo dolžnost oziroma privolil v dejanje, ki posega v njegove pravice. S tem pa je podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 140. člena OZ.
delitev skupnega premoženja - napotitev na pravdo zaradi spora o predmetu delitve - spor o predmetu delitve - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari - spor o obsegu skupnega premoženja
Po določbi drugega odstavka 155. člena ZNP-1 odloči sodišče o delitvi skupnega premoženja v nepravdnem postopku, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev. Če pa je med udeleženci spor o predmetu delitve ali velikosti njihovih deležev, sodišče v skladu z 9. členom ZNP-1 prekine nepravdni postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo pravdni postopek za rešitev tega vprašanja.
odlog izvršbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - pogoji za odlog izvršbe
Izhajajoč iz predpostavke, da je treba institut odloga izvršbe tolmačiti restriktivno, je kot podlago za odlog izvršbe po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ treba šteti le izredna pravna sredstva iz 26. poglavja ZPP. Pravice upnika do učinkovite izvršbe in s tem do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave (kar je namen izvršilnega postopka) namreč ni dopustno omejevati s širjenjem izjeme, ki jo v izvršilnem postopku predstavlja odlog izvršbe. Vložitev ustavne pritožbe zato ni razlog za odlog izvršbe po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ.
navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku - preživnina za otroka - sprememba višine preživnine
Določba 34. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 dopušča navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbenem postopku le, če so ti v korist oseb, ki same niso sposobne skrbeti za svoje pravice in koristi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.
obravnavanje pred sodiščem - predlog za obnovo postopka - nepravilna vročitev - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - pravica do izjave - enako varstvo pravic - sodno varstvo - pravica do pravnega sredstva
Nevročitev oziroma nepravilna vročitev izdanega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pomeni obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP v zvezi s 63. členom ZIZ.
Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da seznanitev z izdano sodno odločbo, na katero tretji odstavek 42. člena ZIZ veže začetek teka 30-dnevnega roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ne pomeni nujno prejema oziroma (pravilne) vročitve te sodne odločbe. Vendar pa to ne pomeni, da je mogoče začetek teka tega roka vezati na seznanitev z vsakim dejstvom, na podlagi katerega bi se dolžnik lahko seznanil, da zoper njega teče izvršilni postopek.
V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je pravilna vročitev sodne odločbe stranki v postopku eden od ključnih procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do izjave kot bistvenega elementa pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), za uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in še zlasti za uresničevanje pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Institut razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je namenjen odpravi kršitev, ki so posledica nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe, zlasti pa zagotovitvi možnosti, da lahko stranka zoper sodno odločbo vloži pravno sredstvo in s tem uveljavi svojo pravico do sodelovanja v postopku in pravico do pravnega sredstva. Pri presoji začetka teka roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnost in izvršljivosti sklepa o izvršbi in pravočasnosti takega predloga je zato treba imeti v vidu tudi zgoraj navedene ustavno zagotovljene pravice dolžnika in izhajati iz pravice dolžnika do poštenega sodnega postopka. Pojem seznanitve z izdano sodno odločbo je zato mogoče vezati le na tiste dejanske okoliščine, na podlagi katerih se je dolžnik lahko nedvomno seznanil s tem, da je bil zoper njega izdan sklep o izvršbi, in na podlagi katerih je, ob dolžnikovem vedenju, da mu ta sklep ni bil vročen, od dolžnika mogoče utemeljeno pričakovati, da ustrezno ukrepa. Povedano drugače, začetek teka 30-dnevnega roka je treba vezati na tista dejstva, iz katerih nedvoumno izhaja, da je bil dolžnik seznanjen z izdajo sklepa o izvršbi. Le v takem primeru je namreč mogoče šteti, da dolžnik, ki predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi v navedenem roku ni vložil, možnosti sodelovanja v postopku in učinkovitega varstva svojih pravic ni izkoristil zaradi svoje lastne pasivnosti.
Potrebno pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje za izračun znižanja kupnine upoštevalo izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec v oceni manjvrednosti upošteval vse napake, torej skrite in očitne (slednjih tožnica ni pravočasno grajala). Toženec opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvedencu naročiti, da oceni dejansko manjvrednost zadevne nepremičnine le z upoštevanjem napak, ki jih je tožnica pravočasno in ustrezno grajala.